Niko si je zaželel zasliševati par. Smo imeli že dva, Cindrota in Culiberga, pa smo seveda morali dati enake možnosti tudi neporočenemu.

Barbara in Marjan - med bajkerji znan kot Maac (ne zamešaj z Macom) - sta bajkerski par izpod Pohorja. Ona glasbenica, ki mora paziti zlasti na zgornje okončine in prste, on med drugim turnokolesarski vodnik, steber usposabljanja vodnikov ter organizacije taborov ter numero uno pri mariborski Zdravi zabavi.

Barbara in Marjan Pučnik

Vzdevka: Barbara in Maac
Kraj: Pod Pohorjem
Starost: 20 na 20 podlage, pa še kanček preko
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Barbara: zelo nerada komu/čemu pripadam :) Maac: Štajerski Aufbix bajkeri


Niko: Maac, glede na to, da mi je najin skupni prijatelj pred leti rekel: Ne dovoli svojim prijateljem, da vozijo "Škota", kako to, da si Barbari dovolil voziti kolo te znamke oz. ali je bil razlog to, da nisi želel, da bi imela boljšega endurota, kot si ga imel ti?
Maac: Veš kak je to, ne. Če sem jo na začetku najine skupne bajkerske poti še "vlekel" v klanec, me je sčasoma začela navzgor šibati tako, da je kmalu več nisem videl, niti na daljših ravnih odsekih. In da bi se potem še hitreje peljala navzdol ... ne se hecat!!! No, malo heca, ampak v vsaki šali je nekaj resnice. Gre preprosto za to, da je morala sama ugotoviti, kaj in kako. Poleg tega so "Škoti" tudi naredili en korak naprej. Ampak, "dolge noge" iz XC bajka še vseeno ne naredijo endurota, kar je tudi sama ugotovila. Ga je pa takrat res ugodno dobila in je takrat pač razum prevladal nad zdravo pametjo ;-)

Niko: Barbara, kaj je povedal v opravičilo, da si šele sedaj na tako dobrem kolesu, kot ga ima on? ;)
Barbara: Nikoli ne bom imela tako dobrega kolesa kot Maac (razen, če bo na jedilniku zarečeni kruh, hihi). Do pred kratkim sem govorila, da je Specialized absolutno precenjena znamka koles in da takšnega kolesa ne potrebujem, tudi želim ne (Lisica in kislo grozdje?!?). Lani sem pojedla nekaj zarečenega kruha in domov pripeljala KOLO. Odgovor na vprašanje? Maac ima boljše kolo, ker se je nekaj mesecev za tem tudi sam odločil za menjavo s 26col na 27.5.

Niko: Maac, kako je živeti z eno ledvico, kje si jo prodal, da si dobil toliko (za nov bajk) in ali je vredno?
Maac: Po objavi "oglasa" na FB sem dobil malo morje ponudb, celo takšne, da bi si lahko naročil S-W verzijo, pa mi 29-ke nekako ne pašejo v mojo predstavo gorskega kolesa. Speglanih potk je namreč čisto dovolj, neki izziv pa ja mora ostati. Kako je živeti? Ja, pri pivu se moram malo nazaj držati, pa gre skozi :-) (no, da ne bo kdo tega čisto zares vzel, obe ledvici sta še vedno na svojem mestu, bančniki pa tudi zadovoljno manejo roke …).

Niko: Barbara, kateri inštrument bi pa ti prodala za nov bajk od tvojih domačih inštrumentov?
Barbara: Prodala bi edino kakšen "kirurški instrument" - nože, vilice, kuhalnice, pokrovke in lonce. Z glasbo si služim kruh in se "hranim" - naslednja investicija je menjava pianina. Upam samo, da ne bo potrebno prodati Endura, hihi.

Niko: Kdaj potujete na Kanarce za skoraj celo zimo kot družina in ne samo posamično?
Za celo zimo? Nekaj možnih odgovorov je:
a) zadeneva na lotu
b) se otrok osamosvoji - v času šolanja ne želi migrirati. Mogoče pa le kasneje. Kdo ve ...
c) najdemo dobro možnost preživetja na Kanarskih otokih tudi poleti (ni nujno, da bo to kolesarstvo)
d) ko odkrijeva, kje bi res lahko živela. La Palma je čudovit otok, vendar se bojim, da bi bila sčasoma preveč omejena.


Barbara

mtb.si: Maac, povej kaj več o vodniškem delu na Kanarskih otokih. Bi bil sanjski biznis, če bi takšnega dela sestavil za 12 mesecev?
Maac: V svojem primeru lahko povem kaj več o La Palmi, saj sem tam preživel malo več kot tri nepozabne mesece. Čeprav se bo morda slišalo malo čudno, ampak je vodniško delo tam doli kar naporno. Šest dni v tednu sem preživel na kolesu, en dan je bil namenjen pavzi oz. je večinoma takrat bila "smena". To pomeni, da smo ta dan čistili in šraufali kolesa ter jih pripravili za novo skupino. Traili na otoku so res fantastični, vendar so večinoma zelo zahtevni. Sam sem imel to srečo, da sem delal za agencijo, ki je dala večinoma poudarek na spustih (freeride, trail in enduro tedenske pavšalne ponudbe). Kar pomeni, da sem dnevno vodil skupine po res najboljših trailih na otoku, za razliko od agencije iz sosednje ulice, kjer so se gostje večinoma preganjali po makadamskih cestah ... Glede na razgiban relief otoka brez shuttlanja ne gre, kljub temu smo opravili dnevno do 1000 višincev vzpona, spustov pa se je v povprečju nabralo za nekje 2500 nižincev. Smo pa imeli v programu tudi turo, ko smo naredili 50 višincev (napake na spustu), spusta pa se je nabralo za 3100 višinskih metrov. In kje je tukaj tisti "naporni" del, se je sedaj najbrž marsikdo od vas vprašal. Gre predvsem za psihični pritisk, kako celotno skupino varno pripeljati nazaj v dolino na zasluženo Dorado (lokalno kanarsko pivo). Skupine so bile namreč zelo heterogene. Različne stopnje tehničnega znanja, glavni manko pri večini pa je bil pomanjkanje fizične kondicije, čemur se "sredi zime na celini" ne gre ravno čuditi. K sreči poškodb ni bilo veliko, kar pa je bilo, smo uspešno uredili.

Ja, vodniško delo na La Palmi bi lahko bilo sanjski posel, če bi sezona trajala skozi vso leto. Žal ni tako, saj poleti kolesarskih turistov ni. V tem času namreč iz Nemčije ne vozijo čarterji, ki pripeljejo na otok večino kolesarjev. Prav tako pa na celini večinoma prevladuje mnenje, da je poleti doli prevroče, kar pa sploh ne drži. Temperature so konstantne, le da je manj dežja kot pozimi. Morda pa se kdaj le opogumimo in sprejmemo ta izziv.


mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Barbara: Vsak dan, ki ga lahko preživim na kolesu, je super. A če govorimo o popolnosti: ne prezgodaj, najraje nekje, kjer še nisem bila - z Maacem ali sama ... v miru, brez hitenja, brez onesnaževanja zraka z nepotrebnimi besedami. Dolg vzpon in še daljši spust. Idealno je, če odbrcam/a do 1500 višincev, 1500 višincev z gondolo ali vlakom, potem pa 3000 dol. Brez padcev, ne preveč tehnično zahtevno, brez hitenja in priganjanja ... in da sem na koncu zelo, ampak res zelo blatna ... da kmalu po spustu čaka dobra hrana in pijača ... in da mi potem Maac opere kolo :)
Maac: Tisti dan, ko prideva s ture in si mislim: "Mater je bilo noro fajn danes!!".

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Barbara: Brez kolesa je kar težko popoln. Brez - brez? Niti specialke ne? Spinner? Hec! Na morju je fino, če lahko plavam tako daleč, da me nihče več ne vidi. Ali pa kakšna lepa tekaška runda, pozimi tek na smučeh ali kakšno družinsko spuščanje po smučišču.
Maac: Hmmm, mislim, da bi bil to tisti dan, ko bi prišel iz LBŠ (lokalne bajk štacune) in zapolnil kvoto koles (n+1), ki jih potrebuje vsak pravi kolesar.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Barbara: Po cestah bi se vozila s specialko, vdihovala avtomobilske izpuhe, preklinjala voznike, oblečena bi bila v oprijeta roza kolesarska oblačila.
Maac: Vedno sem se rad preganjal s kolesi, tako da bi bilo najbrž povezano s kakim cestakom ... Ali pa bi morda sami s prijatelji iz Štajerske MTB Aufbix bande postali "The Clunkerz", nikoli ne veš ;-)

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Barbara: Moje najljubše kolo je rdeče barve in ima bel napis Specialized. Trenutno za drugimi ne gledam in se veselim trenutka, ko ga "ukrotim" in popolnoma obvladam.
Maac: Kot pravijo - prvega pač ne pozabiš nikoli, tako mi je Specov Enduro že vse od njegove prve prave izdaje leta 2001 "the Kolo". Kljub temu, da je doma že najnovejše "čudo tehnike", bi vseeno rekel, da mi je najljubši ta, ki je šel tik pred prazniki od hiše. Zvesto mi je služil 7 let, doživel je štiri transformacije, na koncu je bil deležen še nove barve.


Maac

Tvoje prvo kolo?
Barbara: Najprej sem imela Ponyja, kar 3 njih. Želela sem si bmx kolo, vendar je mama preglasovala naju z očetom, ker naj ne bi "primerno" za dekleta. Konec osnovne šole sem od strica dobila prvo gorsko kolo. Vsem sem morala dokazati, da se da prikolesariti do konca Vinske ceste v Rušah.
Maac: hmm, po spominu bi rekel, da je bilo eno malo, modro Rogovo kolo, z ravno belanco (že takrat, ja!!). Ko sva se z očetom spuščala od Obrambnega doma v Pekrah po ravni cesti, me je v enem trenutku zelo močno zaskrbelo, če se bom uspel ustaviti pred Dravo ...

Tvoj vzornik?
Barbara: Nimam klasičnega vzornika. Občudujem fante, ki res obvladajo kolo - kot da bi se rodili na kolesu. Občudujem Sigija in njegovo ženo (Lastnika Magic bike La Palma), ker sta natovorila svoje imetje na letalo in se iz Nemčije preselila na majhen otok sredi oceana in začela živeti svoje sanje. Občudujem ljudi, ki so se pripravljeni odpovedati svoji coni udobja in začeti "z nule" ali pa ogromno svoje energije posvetiti neki "ideji", ki je širše družbeno pomembna. Tako kot Joc na KTK ali zagriženi trailbuilderji.
Maac: Kakšnega posebnega vzornika nimam, bi se pa res iskreno zahvalil vsem fantom, ki so nam s svojimi idejami, drznostjo in pogumom v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja omogočili, da lahko danes uživamo na gorskih kolesih.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Barbara in Maac: Naš mladi obetavnež ne mara kolesariti v klanec. Računava na to, da se zaljubi v zagriženo MTBjevko.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Barbara: Miha - Diver mi je rekel, da so pri višji hitrosti padci bolj boleči. Hvala, Miha, da stiskaš zavoro namesto mene.
Maac: Sodelujem v ekipi, ki organizira Trail in Bike maraton Pohorje. Slogan te prireditve je pravi nasvet za tiste težke trenutke, ko srce pumpa s 180 na minuto: "F**k the comfort zone!"

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Barbara: Pred mnogimi leti sva se podala na "Prečenje Slovenije". Nisva daleč prikolesarila. Že prvi dan sem grdo padla, a ture nisem želela zaključiti. Je šlo, bolelo kot pes, manj na kolesu kot peš. Vsa noga v podpludbi. Tretji dan, 3000 bolečih višincev kasneje, je Maac zlomil nosilec menjalnika in sva morala zaključiti. Takrat me je šele začelo zares boleti, hihi ... Natolčenih in vdrtih reberc iz preveč zaprte bande tudi ne bom pozabila. Na srečo še nič zlomljenega in naj tako tudi ostane.
Maac: Bilo je na Pohorju, kjer so na spustih samo korenine in gozdna prst. V enem off-camber ovinku tik pred zaključkom spusta mi je kolo zdrsnilo in s komolcem mi je seveda uspelo najti res edini kamen na celem Pohorju. Zaključilo se je s par šivi ...

Preberi še
Na verigi: Niko Korber
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani
Objavljeno: 17.01.2017

Vir/avtor: www.mtb.si