Andrej Žavbi, amaterski kolesar leta 2016

 

 

O uspešni kolesarski karieri, treningih in še o čem smo se pogovarjali z letošnjim dobitnikom priznanja za najboljšega amaterskega kolesarja leta, Andrejem Žavbijem.

 

Andrej, za tabo je uspešna kariera, ki si jo zaključil leta 1986. Kakšni so tvoji spomini na ta čas?

Pri Rogu sem vozil štirinajst let, od tega šest let v članski ekipi. Ostali so le lepi spomini na treninge, tekme, potovanja in na prijateljstva, ki pa sem jih že kar malo pozabil in jih sedaj ponovno obujam.

Od takrat je minilo 30 let. V čem se je kolesarstvo do danes spremenilo?

Kmalu potem, ko sem nehal, so postali zdravniki pomembnejši od trenerjev. Sedaj kolesar ponovno rabi dobrega trenerja. Precej se je spremenila oprema, ki je bistveno boljša in omogoča  večje hitrosti in večjo varnost. Večina kolesarjev trenira podobno kot takrat, le veliko več. Dirka se podobno kot takrat. Razlika je, da se med amaterji ne tekmuje ekipno, ampak večinoma vsak tekmuje zase.
 

Kako to, da si se vrnil v tekmovalne vrste?

Po zaključku kolesarske kariere sem moral skoraj vse začeti od začetka. Poskrbeti za družino, hišo in vse ostalo. Za šport ni bilo veliko časa. V zadnjih letih imam časa nekaj več, tako da vse nekako uskladim.

Kje največ treniraš?

Največ kar sam v okolici Škofje Loke, Kranja ali Ljubljane. Občasno tudi v drugih delih Slovenije. Ceste resda povsod niso najboljše, a vseeno je Slovenija čudovita dežela za kolesarjenje.

Dve leti nazaj si svojo zmago na Maratonu Franji odstopil kolesarju, ki je zaročenki ob zmagi obljubil poroko. S tem si pokazal, da zmaga ni vse. Kaj ti pomeni kolesarjenje?

Kolesarjenje mi pomeni svobodo, zadovoljstvo, sprostitev, koristno porabljen prosti čas. Tudi zmage mi pomenijo veliko in za vsako se je potrebno maksimalno pripraviti in potruditi. Še več pa mi pomenijo lepi spomini in srečne zgodbe. Ta s Franje je tudi ena teh in je eden od razlogov, da sem ponovno začel dirkat.

 

 

Tvoji uspehi zahtevajo veliko odrekanj. Kako na tvoje športno udejstvovanje gleda družina?

Zadnji dve leti je skoraj vse podrejeno kolesarstvu. Imam srečo, da me vsi podpirajo. Žena gre z mano na večino tekem, kjer veliko fotografira. Hčere mi pomagajo tudi z nasveti, saj se vse že štirinajst let aktivno ukvarjajo s športom. Najmlajša Saša je iz smučarskega teka lani prešla med kolesarke in zadnje čase kar veliko trenirava skupaj.

Si taksist in predsednik odbora taksistov pri sekciji za promet na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Kako uskladiš službo s treningi in dirkami?

Večino se ukvarjam s prevozi za podjetja, tako da vsaj malo lahko načrtujem kdaj bo kakšna ura prosta za trening. Imam tudi sodelavca, ki pomaga in poskrbi za vse, ko sem odsoten. S taksisti se ukvarjam le, ko je nujno, ker to ni ravno hvaležno delo.

Pri doseganju letošnjih uspehov te ni oviral niti zlom ključnice v začetku sezone. Kakšne poškodbe si si »pridelal« v svoji kolesarski karieri?

V kolesarstvu so padci neizbežni. Sam sem jih imel veliko. Včasih sem preveč tvegal, velikokrat pa sem bil ob nepravem času na nepravem mestu. Najpogostejše so bile odrgnine, nekaj pretresov možganov, nekajkrat sem si zlomil roko in dvakrat ključnico. Pri padcu na drugi dirki letošnje sezone sem kljub štirikratnem zlomu ključnice končal dirko na drugem mestu in imel srečo, da sem bil par ur po dirki operiran. Čez dva dni sem imel že prvi trening na trenažerju. Čez dva tedna mi je uspelo zmagati na dirki. Izgubil nisem niti enega dneva.

Letošnje leto si poleg številnih zmag doma osvojil bronasto medaljo na cestni dirki na svetovnem prvenstvu amaterjev in masterjev v Perthu v Avstraliji, kljub padcu dan prej na kronometru.  Kako si se pripravljal na dirko?

Cestna dirka na svetovnem prvenstvu v Avstraliji je bil glavni cilj sezone. Temu so bile podrejene druge dirke in treningi. Skoraj pa bi se vse že končalo na kronometru, kjer sem zaradi nepoznavanja proge grdo padel na glavo. V naslednjem dnevu sem po neprespani noči vseeno nastopil na štafetni dirki, kjer je šlo kar dobro. Takrat sem videl, da bo tudi na cestni dirki nekako šlo. Na dirki poškodbe skoraj nisem več čutil, saj je bilo zaradi pomembnosti dirke kar precej adrenalina.

Kako te podpira tvoj klub Tuš t.e.a.m?

Brez ekipe Tuš t.e.a.m se ne bi mogel udeležiti večine dirk v tujini. Pomoč je tudi v opremi in ostalim kar sodi na najvišji nivo dirkanja med amaterji. Od vrhunskih kolesarjev v Tuš teamu sem se veliko naučil o dirkanju med amaterji.

Bil si tudi edini slovenski predstavnik na letošnjem svetovnem prvenstvu masterjev na velodromu v Manchestru. Kot si omenil, ti je dirkanje na velodromu zelo všeč. Pogoji v Sloveniji niso najboljši. Kje se lahko pripravljaš za dirkanje na velodromu?

Svetovno prvenstvo v Manchestru mi je bilo poseben izziv. Rad imam hitre dirke. Na velodromu se vse odvija bistveno hitreje kot na cesti. Veliko je adrenalina. Vzdušje na velodromu je enkratno.  

Pravih priprav za svetovno prvenstvo v Manchestru nisem imel. Za pravi občutek sem bil nekajkrat na velodromu v Novem mestu, ki pa je v slabem stanju in nevaren za trening. Več sem treniral na pisti v Kranju, ki pa ni primerljiva s pravim velodromom. Rezultati so bili klub vsemu kar dobri, vendar je malo zmanjkalo do medalje. Če bo priložnost, se bom dirk na velodromu še udeležil.

Koliko kilometrov na kolesu je letos že za tabo?

Približno 15.000 km na kolesu in še okrog 300 ur teka in drugega treninga.

Kaj pa prehrana? Se poslužuješ kakšne posebne diete?

Odkar sem se ponovno začel ukvarjat z kolesarstvom sem tudi pri prehrani naredil kar precej sprememb. Da sem shujšal za dobrih 15 kg sem najprej zelo zmanjšal količino hrane, predvsem sladkorja in kruha. Jem veliko mesa, jajc, maščob, riža mlečnih izdelkov, zelenjave in podobno. Izogibam se industrijsko predelani hrani.

Kateri uspehi v kolesarski karieri nekdaj in danes ti največ pomenijo?

Največ mi pomeni naslov mladinskega balkanskega prvaka in članskega državnega prvaka na cestni dirki v Jugoslaviji, sedaj pa bronasta medalja na svetovnem prvenstvu in naslov amaterja 2016.

Priznanja za najboljšega amaterskega kolesarja leta si bil zelo vesel. Si ga po tihem pričakoval?

Tega nisem pričakoval. Ob veliko slovenskih amaterjev, ki so v svetovnem vrhu, še pomislil nisem na to. Na prireditev sem prišel s pričakovanjem prijetnega kolesarskega druženja. Ko so me poklicali na oder sem bil popolnoma nepripravljen. Še zahvaliti se nisem uspel vsem.

Sedaj kolesarji delajo predvsem kondicijske treninge. Kako se na novo sezono pripravljaš ti?

Malo še na kolesu, veliko tečem, predvsem po okoliških hribih. Doma v kleti imam manjšo telovadnico, kjer sem veliko na trenažerju in drugih ''mučilnih'' napravah.

Treniraš kdaj tudi na gorskem kolesu?

V okolici Zbilj imam dobre terene za gorsko kolesarjenje. Blizu je tudi Polhograjsko hribovje. Ko je možno grem z veseljem na gorsko kolo.

Kakšni so tvoji cilji za prihodnjo sezono?

Rad bi poizkusil, če lahko še kaj napredujem na področjih, kjer se mi zdi, da bi lahko bil boljši. Najpomembnejše dirke v Sloveniji so Maraton Franja in državno prvenstvo ter cestne dirke za prvenstvo Slovenije. Poizkusil se bom udeleži čim več dirk v tujini, vključno s svetovnim prvenstvom v Franciji.

 

Objavljeno: 22.11.2016

Vir/avtor: Prijavim.se