Matjaž Šerkezi o gorskem ultramaratonu Vipavska dolina

Najbolj ekstremni tekači so se na Ultra-Trail Vipavski dolini pomerili na razdalji 106 kilometrov. Med njimi je bil tudi član Gorske reševalne Matjaž Šerkezi.

»V soboto sem se na povabilo udeležil gorskega ultramaratona Vipavska dolina (100 UTVV), ki se v dolžini 106 km in 4870 v. m. vije po čudoviti Vipavski dolini. Start je v centru Ajdovščine (106 m). Tekače najprej čaka vzpon na Kovk (961 m), od tam po robu Gore do najvišje točke gorskega ultramaratona – Mali Golak (1495 m). Proga se nadaljuje mimo koče na Čavnu (1242 m), koče na Mali Gori in se čez Kucelj (1237 m) spusti v dolino. Sledi lepim razgledom v vinorodnih krajih na južnih obronkih Vipavske doline: Preserje – Sveti Martin – Erzelj – Goče do Socerba na južnem koncu doline. Iz Podnanosa se proga vzpne na vrh nanoške planote – Pleša (1262 m). Od tam se skozi osrčje Nanosa spusti v dolino na cilj – Gradišče pri Vipavi (251 m). Celotno progo sem uspel obdelati v času 18 ur in 15 min.

Na sami progi nisem imel posebnih težav, če odštejem napako, ki mi je za kakšno uro zagrenila življenje. Nekje na 55 km sem zaradi dobrega počutja izpustil okrepčevalnico, ostal brez tekočine in hrane, kar se mi je takoj vrnilo v obliki izčrpanosti. Blagodejen je bil sicer hud naliv s točo in strelami, ki je prijetno ohladil ozračje. Morda za glavo, lahko rečem, da mi je največ težav delal zadnji vzpon na Nanos, ki sem ga premagal v dobri družbi in že v soju naglavne svetilke. Z vrha Nanosa pa sledi le še kratek 10 km spust proti cilju. Iz Kamnika se je teka na 106 km udeležil še Jernej Pikel. Matej Hribar pa se je udeležil teka na 50 km. Če potegnem vzporednico s 100 milj Istre v mesecu aprilu, lahko rečem, da je UTVV zahtevnejši tek, ker je teren bistveno bolj razgiban, češnjica na vrhu smetane pa je vzpon na Nanos skoraj na koncu razdalje. Skratka, boj z vzdržljivostjo, preudarnostjo, osebno motivacijo in prepričevanjem.

Večer pred tekmo je Peter Macuh imel predavanje o svojih ultra tekih in med drugim je omenil, da imajo tekači na dolge proge radi bolečino oz. se znajo z njo soočiti, sicer tega ne morejo početi. S to mislijo se še kako strinjam. Pohvalim lahko odlično organizacijo in predvsem entuziazem in veliko pridnih prostovoljcev, ki so ves čas teka skrbeli za oskrbo in predvsem pozitivno vzdušje. Lahko rečem, da sem nekaj podobnega doživel le še pri organizaciji teka na Grintovec in Veliko planino pod okriljem KGT Papež in naslednji dan na tekmi gorskih kolesarjev v organizaciji Calcita.«

Foto: Matjaž Šerkezi

Vir/avtor: