Zapisi izpod kolesa: Na obe očesi jočem

Foto: A.S.O./Alex Broadway

Med slovenskimi kolesarji je poznan rek »Na eno oko mižim, na drugo pa jočem!« Gre besede, za anekdoto nekakšnega kolesarskega "strica iz ozadja" , ki pa je v tem trenutku nepomembna in tudi ni bila izrečena v kontekstu veselja, ampak žalosti.

A besede lahko opišejo situacijo, ko je en Slovenec doživel svoje sanje, drugi pa obstal na samem pragu le teh! Jaz imam obe odprti in na obe jočem. Od sreče.

In ko je zgledalo, da je pred nami scenarij sanjskega vikenda, se je zgodil preobrat. Za nas, slovenske navijače, ne na slabše, ne na boljše. Zgolj igralca sta zamenjala vlogi. Glavno za tisto malo manj glavno, ker stranska vloga drugemu mestu na Touru ne moremo reči.

Zgodbo se vedno da predstaviti na več načinov. Poznamo tisto:

Tekmovali sta zgolj dve. Naša in Hrvatica. Naša je bila odlična druga, južna soseda pa zgolj predzadnja.

Mediji imajo velik vpliv na mnenje množice. V bistvu mediji kreirajo skoraj vse.

In pristop naših medijev po sobotnem kronometru je bil v veliki večini žalovanje za Primoževim prvim mestom, namesto navdušenja nad Tadejevo zmago in drugim mestom Primoža.

Pričakoval bi navdušujoče novice v slogu:

Kateri pedal najprej zapeti, Rogljičev ali Pogačarjev?

A od tega je odvisno ogromno. In prav to najbolj "zamerim" slovenskim medijem!!!

Izvrstna predstava Tadeja Pogačarja, začel je silovito in pometel z vsemi. Nihče ni pričakoval takšnega preobrata, od kje mu te nadnaravne moči, ko je kar poletel iz štartne rampe in zravnal strmi klanec v cilj. Deklasiral je celotno karavano, bil kar minuto in enaindvajset sekund pred drugim, specialistom za vožnjo na čas in svetovnim prvakom iz Bergna leta 2017 Tomom Doumolinom. Z izvrstnim kronometrom je v skupnem seštevku prehitel celo Primoža Rogliča, ki mu niti vzpon in zelo dober ravninski del nista zadostovala za ubranitev rumene majice. Tadej je enostavno eksplodiral in kot je sam dejal neposredno po predzadnji etapi francoske pentlje, mu bo eksplodirala tudi glava, polna misli.

A.S.O./Alex Broadway

"Vrhunske predstave vseh Slovencev in kot krona dvojna zmaga slovenskih sinov. Ter tri majice - rumena, bela, pikačasta. Mezgeca, Polanca, Mohoriča in omenjeni duo bo v nedeljo čakal zgodovinski prihod v Pariz in vožnja po Elizejskih poljanah, okrog slavoloka zmage, kjer bo veliko slovenskih navijačev, ki bodo zmago dan kasneje proslavili z rumenim ponedeljkom tudi po vsej Sloveniji."

Dobil sem občutek, da so mediji predstavili zgodbo na drugačen način, da so najprej začeli vleči pedal gor, namesto, da bi pritisnili dol in naprej.

Tadejev uspeh je na začetku ostal v senci zgodbe Primoža Rogliča.  Večina novic je bilo tistih z negativnim nabojem v stilu:

"Primožu Rogliču ni uspelo. Na kronometru ni imel svojega dne in tako je dirko zmagal Tadej Pogačar."

Tako sem namesto veselja, pri večini tistih, ki sem jih srečal v soboto, naletel na mrko nasmejane obraze, ki so brez besed vseeno govorili:

"Smili se nam Primož, saj smo veseli za Tadeja, ampak nekako ne moremo pozabiti Primoža."

ali pa

"Počutim se kot bi se mi rodila dvojčka, preživel pa bi samo eden."

Res je. Rogličeva zgodba kot sama je lahko srce parajoča. Primož je naredil vse stoprocentno. On in celotna njegova ekipa. Delovali so zastrašujoče in rumeni vlak je kapetana pripeljal na sam prag zmage. A samo slaba  minuta, zdaj vemo, da pred takšnim kolesarjem, kot je Pogačar, ni dovolj. Tudi za Primoža ne. Primož tokrat ni izgubil, ampak je Tadej zmagal.

Takšnega zgodovinskega trenutka v športu, kjer puščam vse, kar imam, zagotovo nisem mislil zamuditi, a sem ob prihodu na Brnik imel podoben občutek, kot da sem prišel na pogreb in ne na izlet zmagoslavja!

Slišal sem celo pogovor o tem, kdo je Pogijev in kdo Rogličev:

"Tisti pred nami so tudi za Roglo veš, kot mi!"

Normalno je, da je nekdo bolj navija za enega kot za drugega, ampak delitev res ni potrebna.

Foto: A.S.O./Alex Broadway

Primož je šampion, vrhunski kolesar in na tem Touru je še enkrat pokazal, da je velik športnik in predvsem človek. V trenutku, ko je Tadej dirko dobil in jo sam končal na drugem mestu, kar mnogi enačite s porazom, se je sesedel na tla. A le toliko časa, da se je nadihal, opomogel in nato pokončno vstal, odšel do Tadeja in mu čestital. Ta ga je za trenutek ustavil in objel. Kot bi mu bilo hudo za Primoža, kar mu je verjetno tudi res bilo. Meni je v tej situaciji bolj hudo za Tadeja. Hudo zaradi tega, ker ne bo dobil takšne slave in sprejema, ker s tem, kar je naredil, ni dvignil in obnorel celotne Slovenije, ampak jo je polovico pustil nemo obsedeti.

​Foto: A.S.O./Pauline Ballet

Pomislite, kako bi se veselili tega, če bi Tadej do zmage na takšen način prišel po tem, ko bi na vrhu zamenjal bilo kateregakoli tujega kolesarja.

Mogoče bo v nekaj dneh lažje razumeti in dojeti te uspehe in ugotoviti, da Slovenija ni doživela niti enega neuspeha, ampak en velik, velik in uspešen Tour the France.

Na srečo je na sporedu še svetovno prvenstvo in pravega časa za slavje, v tem sladko kislem vzdušju, kolesarji niti ne bodo imeli.

Tudi v Parizu so se navijači kasneje sprostili in vzdušje je postajalo vse boljše in boljše.

Upam, da ne bodo po teh uspehih apetiti javnosti in pritisk medijev zopet in znova tako močno zrasli, da bo za malo Slovenijo, ki je res da športno vedno velika, rezultat okrog desetega mesta že neuspeh!

Fantje bodo tokrat zares ekipa, dirkali bodo v dresu reprezentance te male države velikih imen, tega fenomena na sončni strani Alp, Slovenije.

Zgodbic o taktikah in načinu voženj sem se namensko izognil, ker danes  bi bil  že vsak kopitar, ampak glede na "strokovna" mnenja raje hodim bos!

Vir/avtor: