Zapisi izpod kolesa: Naša četica koraka strumno in z Veselom

Kdaj si zadnjič nekaj naredil prvič? Če se ne spomniš, je čas za nov izziv. Sam se vedno znova rad podam v neznano in se preizkusim v nečem novem. Ne samo, da se preizkusim, ampak v vsaki stvari poizkušam najti elemente, ki mi bodo v prihodnje prišli prav. Iz vsake izkušnje želim odnesti nova znanja.

Za letošnjo sezono sem si pred časom zadal cilj, da bom nastopil na vsaj enemu MTB maratonu. Vem, da gre za dirke dolge 40, 70, 80 ali še kar nekaj več kilometrov, skoraj vedno z veliko višinskih metrov in lahko trajajo dlje kot najdaljše dirke na cesti. Vem tudi, da so vsaj pri sosedih na Hrvaškem vse bolj priljubljeni in namenjeni širši množici rekreativcev in resnih tekmovalcev. Velika razlika med temi tekmovanji in dirkami na asfaltu je tudi ta, da tu spustijo do cilja vsakega, razlike so velike in lahko dirkaš proti drugim, ali pa se boriš le s samim seboj. Lahko pa sploh ne tekmuješ, na cilju počakajo vse. Ni pa se mi sanjalo kakšni so tereni, kako hitro se fantje in dekleta peljejo oziroma kako vse skupaj zgleda.

V novembru sem si naročil novo kolo, moje prvo 29 colsko. Vsi, ki se resno ukvarjajo s to disciplino, uporabljajo in priporočajo polno vzmetena kolesa. A tu se stvar rahlo zatakne. Finance, kaj pa drugega. Želim si udeležbe in dirkanja, a vem, da bom proti konkurenci na slabšem kolesu. Dobro polno vzmeteno kolo, ki je težko vsaj pod 13kg, je za manj kot 3.000 evrov kar težko dobiti. Zato sem se odločil, da vseeno kupim kolo le s sprednjim amortizerjem, tako imenovanega trdaka. Konec koncev so bili pred leti še vsi na njih in bo zame kot popolnega začetnika čisto dovolj. Za ceno 2.000 evrov lahko kupiš kolo s karbonskim okvirjem, dobrim prednjim vzmetenjem in težo okrog 11kg. 

Torej, opremo se naročil, čeprav ne optimalno. Kaj sedaj? Še vedno nimam pojma kako vse skupaj sploh zgleda in kaj pričakovati.

Kot nalašč se je poklopilo nekaj stvari in sem preko Roka Nagliča prišel do človeka, na katerega najprej pomislim, ko se spomnim na razne gorsko kolesarske preizkušnje. Peter Vesel. Po tem, ko je bil Rok z nami na pripravah na cesti, so po vikendu premora zanj sledile nove priprave. Iz Opatije se je preselil še nekaj kilometrov naprej proti Puli. V Rabac. Kot del priprav se je udeležil MTB kampa pod vodstvom Petra Vesela. Zanima stvar, MTB kamp. Z Rokom sva se dogovorila, da tokrat jaz pridem na njegov teren, saj imam željo po dirkanju po brezpotjih. Edini problem je bilo moje kolo, ki je še v prihodu. Rok me je zelo presenetil s tem, ko mi je za vikend ponudil svoje tekmovalno kolo za sezono 2019! Kaj? Resno Rok? Ok, gledal ga bom kot oko v glavi. Če kaj poškodujem, krijem sam. Za cene posameznih delov se raje nisem pozanimal.

Naključje je privedlo do prvega koraka proti mojemu prvemu MTB maratonu. Upam, da mi bodo vsaj delno demonstrirali, kaj lahko pričakujem. Na dogodek sem povabil tudi našega klubskega serviserja, Roka Zupančiča, ki je hkrati tudi moj sodelavec na Velu d.d. Ker se tudi Rok (joj koliko je teh Rokov) rad vozi na vseh tipih koles in ker je bila ponudba, ki jo je Vesel pripravil, res vrhunska, sva se kampa udeležila. Zelo dobra stvar tudi za našo ekipo, cestno seveda, saj mi dobri odnosi znotraj osebja veliko pomenijo. Druženje na kolesu pa te po navadi vedno izboljša. 

Ob prihodu mi je pogled na vsa kolesa takoj pojasnil, da gre pričakovati visok nivo rekreacije. Kolesa so bila ena boljša od drugih in bile so me same oči. Kaj kmalu sem se iz oči spremenil v ena velika pljuča. Zakaj? Začela se je vožnja in Naglič mi je pojasnil, da je na sporedu najprej 30 minut dolg vzpon. Ja, obožujem vzpone, če verjamete v hitre polže.

Ko pred treningom na cesti povem fantom, da je vzpona za 30 minut, se zna zgoditi, da se bomo vzpenjali 32 minut ali pa 27. Vzpenjali. Naglič me je takoj peljal na neke kamnite stezice, po katerih bi se sam odpravil le peš. In to navzgor. Naredili smo še dva dodatna ovinka. Po njegovih besedah naj bi šlo le zato, da na vrhu ne čakava skupine predolgo. Ti ovinki na mojo žalost niso bili ravninski, ampak na zelo strmem pobočju. V Rabcu je raven Lungomare. Sledil sem ga stalno težje in s časom se mi je dozdevalo, da je raketa, ki mi jo je posodil, postajala vse težja (kljub teži pod 9,5kg) in tudi eksplozivnost se je počasi izgubljala.

Do vrha se mi je nekajkrat odpeljal in me znova počakal, sam pa sem bil vse bolj v rdečem polju. 30 minutni vzpon se je končal po 55 minutah in nisva čakala prav dolgo, v bistvu jih je kar veliko število čakalo naju. To je MTB maraton. Kamenje, vzpon in ves čas na polno. Tako so mi tudi govorili!

Rok si me je malo privoščil, me testiral in mi malo vrnil za tiste pretrpljene kilometre na pripravah v Opatiji. Ko sem sopihal, me je še snemal in posnetek celo objavil v skupen pogovor naše ekipe. Lepo, res. Na vrhu sem Roka spomnil, da imamo še ene priprave v začetku februarja in bomo tam res veliko delali na hitrosti (v tem elementu najbolj trpi). Naprej je bilo lažje, tudi zato, ker smo se na vrhu razdelili v skupine in odvozili še nekaj zabavnih kilometrov po zame na trenutke ekstremnih terenih, vsaj kar se tiče kamenja oziroma skal.

Ob prihodu nazaj v hotel nas je čakal še tehnični del treninga. To potrebujem. Malo nasvetov in prakse na terenu. Kolesarski dan se je končal po 6. urah, kar je zneslo 4 ure in pol vožnje. Vozili naj bi se po terenih, ki so zelo podobni maratonom na Hrvaškem. No, s takšnim kolesom je vse lažje. Vse skupaj mi je postalo všeč in motivacija za izpolnitev cilja o udeležbi na maratonu se je povečala. Zvečer smo imeli še vrhunsko predavanje od poziciji na kolesu, kjer sem se cel spremenil v uho in skušal kot spužva vpiti čim več koristnih informacij, ki jih tokrat res ni manjkalo. 

V nedeljo smo v zelo homogeni skupini opravili s Skitačo. Po mojih ocenah kar zahteven teren, predvsem zaradi kamenja. Kot cestni kolesar res nimaš občutka kaj zmorejo sodobna gorska kolesa in kje vse se da z njimi peljati. In to hitro! Kombinacija res preseneti. Presenetili so me tudi sami kolesarji in kolesarke v naši skupini. Vsi so se po 
mojih kriterijih vozili zelo dobro in to ne samo v spuste, kjer je moje znanje omejeno, ampak tudi na vzponih. 

Foto: Andrej Dekleva

Vse skupaj se mogoče bere kot šolski potopis iz četrtega razreda osnovne šole. A zame vikend ni bil samo kolesarjenje. Druženje, spoznavanje novih ljudi, nova znanja, prvi test kolesa (to bo zabaven test, objavim kmalu) in spoznanje, da bodo MTB maratoni večkrat na mojem urniku. Tu sva se tudi z Rokom Nagličem dokončno dogovorila in uskladila vse stvari, tako da bo nekaj dirk odvozil tudi za mebloJOGI Pro-concrete cycling team. Seveda bo zanj prva ekipa Calcit bike team in glavni cilj olimpijske igre v olimpijskem krosu drugo leto v Tokiu. Nam je v čast, da bomo lahko v svojih vrstah imeli kandidata za tako veliko stvar. Upamo, da bomo doprinesli k pripravam in uspehu.

Tega vikenda se nikakor ne bi smel udeležiti.

Ironija. Ko sem bil otrok, so me moji starši skušali obvarovati pred raznimi drogami, ki zasvojijo. Mama mi je dejala, naj nikoli nič ne poizkušam, da mi ne bi bilo všeč in bi nato želel še. Dovolj besed, da nisem nikoli pomislil na nobeno substanco, nikoli nobene zaužil. Pozabili so mi povedati, da je enako s kolesom. Sem totalni odvisnik in ta vikend je bila prva doza nove discipline.

»Gotof sem!«

Foto: Robi Jenko

Vir/avtor: Robi Jenko