Test Santa Cruz #zapisiizpodkolesa

Na vrsto je prišel tudi prvi test kolesa. Ne gre za kolo, ki ga prodajamo v podjetju kjer sem zaposlen, ne za moje tekmovalno kolo. Poizkušal bom testirati kolesa vseh znamk, zaloge iz vseh slovenskih trgovin in biti povsem objektiven, vsaj kar se znamk tiče. Vesel bom vsake ponudbe za test.

Prvo testno kolo je tekmovalčeva last, a ga lahko kupite tudi v eni izmed večjih slovenskih specializiranih kolesarskih trgovin. Test je prišel povsem nenačrtovano. Po spletu naključij, ki sem jih navedel v prejšnjem zapisu, sem imel čast testirati tekmovalno kolo gorskega kolesarja Roka Nagliča.

Rok bo letos imel na voljo dva Santa Cruzova kolesa. Polnovzmetenega in trdaka za manj tehnično zahtevne terene. Slednje kolo, Santa Cruz High Ball, sem za vikend dobil na uporabo. Proizvajalec ponuja karbonski okvir v petih različnih kombinacijah. Govorimo seveda o opremi. Obročniki, menjalniki, vzmetenje in ostale komponente. Rokovo kolo je izvedba poimenovana po Sramovi opremi X01. 12-redna sta menjalnik, menjalna ročka in veriga z oznako X01. Kaseta je XG1295 10-50T, zavore Sram Level TLM s 160mm rotorji, pesta Dt Swiss 350 in obroči Race Face ARC offset 25. Za udobje poskrbi Foxova vzmetena vilica Step Cast 32 Performance Elite, ki razpolaga s 100mm hodom. Krmilo je SCB XC carbon flat, toporišče Syntace Liteforce in sedežna opora Syntace P6 Carbon Giflex širine 27,2 mm. Sedež je WTB Silverado team.

Toliko o specifikacijah kolesa. Naj dodam še, da je kolo s Shimanovimi XT pedali v velikosti L še vedno tehtalo kar nekaj pod 9,5kg.

Ob vožnji proti Rabcu, ki mi je s svojo MTB infrastrukturo obljubljal vrhunske pogoje za test vrhunskega kolesa, sem premišljeval, kaj sploh lahko povem o takem kolesu. Vedno se čudim tistim, ki le po nekaj kilometrih na kolesu povedo vse, ocenijo vsako vlakno in obnašanje vsake komponente posebej. Usedel se bom na kolo, ki je vredno več kot 5.000€, pol lažje od mojega še 26 colskega aluminijastega polnovzmetenega gorskega kolesa. Kako naj ocenim togost, vodljivost in ostale stvari, o katerih testni riderji za razne revije vedo tako veliko povedati.

Odločil sem se za zelo enostavno taktiko. Usedem se na kolo, se z njim zapeljem oziroma kar vozim in vsakič, ko se zalotim z mislimi na kolo, pri stvareh, ki me presenetijo, te zapišem v spomin.

Kot sem napisal v uvodnem zapisu, bodo moji testi nekaj povsem drugega, bližje umetnostnemu besedilu kot strokovnemu članku.

Prva stvar, ki me je navdušila, je bila teža kolesa. Ko ga klasično potehtaš, tako da ga zagrabiš pod sedež in toporišče ter dvigneš, se zdi res peresno lahek. Možgani si ob pogledu na tako masivno zverinico ustvarijo vtis, da gre za težjo stvar, zato je presenečenje še toliko večje. Vem, da so 29 palčna kolesa tudi občutno lažja, tudi ta bo, ko bo Rok zamenjal vilico z lažjo Foxovo in karbonske obroče. A kdor ni zelo blizu vrhunskega gorskega kolesarstva, se s tako lahkimi kolesi na sreča ravno vsak dan.

Pred vožnjo sem si moral seveda kolo nastaviti. Višina sedeža, sedež naprej, nazaj, naklon, krmilo... Nisem preveč kompliciral. Če me na cestnem kolesu moti vsak milimeter, mi je tu prav vseeno. Nastavil sem si le približno višino sedeža in vseh 9 ur sem imel na njem super občutek. Le centimeter ali dva daljšega toporišča se ne bi branil.

Že po nekaj metrih vožnje sem dobil občutek, da gre res za hitro kolo tudi po asfaltu. Mogoče je k hitrosti pripomogel tudi previsok tlak v gumah, ki so tubless. Tega sem kasneje nekoliko znižal in kolo je postalo veliko bolj vodljivo ter udobno. Ko zakleneš vilico, se postaviš na noge in ga pritisneš, te kolo res preseneti. Kot bi pohodil svoje cestno kolo. Kolo skoči in drži smer. Če sem ga pohodil sede čez kakšne serpentine v bike parku, sem imel občutek, da me rahlo postavlja na zadnje kolo. Z 29 colskimi kolesi sem se prevozil zelo malo. Vem, da sem kar nekaj let za luno. Ob spustih po kamenju sem videl, da stvar res dobro deluje in se ne zatika. A to ni stvar tega testa, to je standard za vsa kolesa z istim premerom koles. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi prvega spusta odvozil kar z zaklenjeno vilico. Kasneje je stvar postala še toliko bolj udobna in vožnja s kolesom bolj zabavna. Navdušil me je tudi zelo udoben sedež.

Za takšne terene, kot so v okolici Labina, se priporoča polnovzmeteno kolo. A to so ob mojem znanju nianse. Oziroma bolje rečeno, meni je kolo s tem vzmetenjem povsem zadostovalo. Vem da bi bil hitrejši s polnovzmetenim - fullyjem in tudi tehnika bi požrla kakšno mojo napako pri vožnji.

Hočem reči, da je testno kolo zelo dobro tudi na skalnatem terenu. Zavore so tako dobre, da sem prvič začel zavirati le z enim prstom, kar naj bi bilo klasika. Nasmeh na obraz se mi je narisal ob vsaki potrebi po skoku. Kolo se tudi zaradi nizke teže kar odlepi od tal. Vzmetenje mi je pred vožnjo nastavil Uroš Gnezda, ki je generalni serviser in uvoznik za FOX.  Uroš bo letos skozi celotno sezono skrbel za Rokovo vzmetenje. Verjetno nikoli več ne bom imel tako dobro nastavljenega amortizerja.

Iz vilice na mojem kolesu, ki še deluje na vzmet, je prehod na takšno vrhunsko zračno seveda nekaj, kar je težko opisati. Težko ocenim njeno delovanje. Zdelo se mi je, kot da je res pobere veliko udarcev, ob zaklepu pa se je kolo spremenilo v pravo specialko. Kljub temu sem ob koncu dneva imel kar nekaj bolečin v rokah, kar je seveda posledica netreniranja te vrste kolesarstva. Menjalnik je ob prestavljanju v lažji prenos nekoliko glasen, ob nepravilnem menjavanju prav poči, a to naj bi bilo kar značilno za Sram X0. Kljub temu menja tudi, ko ti frekvenca vrtenja nenadoma pade.

Za cestne kolesarje slovenskih elite ekip je značilno, da jim kolesa priskrbijo klubi. V gorskem kolesarstvu pa si kolesarji kolesa v večini priskrbijo sami in niso prek klubov vezani na nobeno znamko koles. Tako so letos Roka Nagliča podprli pri Šport 11/11. Tam si je možno tudi kupiti takšno kolo ali pa katero drugo, ki jih proizvajajo pri kalifornijskem podjetju Santa Cruz.

Sam pa se ob pričakovanju svojega kolesa, ki bo kakšna dva kilograma težji, s slabšo vilico, nižje cenovno opremo bojim, da sem se preveč razvadil. Verjetno se bom prej nekajkrat zapeljal z mojim starim gorskim kolesom, pa še dodatno ga bom obtežil, da bom nato zopet imel občutek, da novo kolo kar leti. Lepše je iti iz slabšega na boljše, kot obratno.

Vam ob naslednjem testu napišem, kako se vozi moja prva 29-ka, če boste le še odprli članek, po tem, ko sem kot roadi ( cestni kolesar) pisal o gorskem kolesu. Vem, spoznam se kot zajec na boben.

Vir/avtor: Robi Jenko