Prijave in naročila (0)
×

Prvega ne pozabiš: Carso Trail 2022

carso trail

”Where Is My Mind?” so se v avtu na ves glas drli Pixies, ko sem se na svoj rojstni dan prebijal skozi poznopopoldansko gnečo proti italijanski meji.

Že lani sem se prijavil na Carso Trail, bikepacking pustolovščino brez meja, a žal sem takrat namesto na startu avanture nekaj dni prej s poškodovano hrbtenico obležal na ljubljanski Ortopedski kliniki.

Pogovor pred startom

V četrtek zvečer sva se v baznem taboru Carso Traila pogovarjala z Marcom, glavnim organizatorjem letos že pete izvedbe makadamske avanture. Marco, Patrik in Luca so prvo pustolovščino brez meja (start in cilj sta v Italiji, večina trase pa poteka po Sloveniji) organizirali leta 2017. Po treh uspešnih izvedbah (2019 je bilo na štartu kar 300 udeležencev) s(m)o v koronskem letu 2020 ostali brez dogodka, naslednji 2021 pa je dobil mejo in potekal samo po Italiji. Letos je bil spet tak, kot mora biti. Edino Luca se je umaknil iz projekta, saj zdaj organizira Trans Balkan Race in še eno letošnjo novost, septembrsko Istraland Bikepacking Adventure.

Traso Carso Traila vsako leto spreminjajo, in ko sem ga vprašal o zahtevnosti, se je Marco nasmehnil in priznal, da je letošnja morda bolj primerna za gorska kolesa. Na cilju sem se z njim popolnoma strinjal. Že res, da je bilo veliko lepega makadama in tudi nekaj asfalta, a mnogi spusti so bili prekleto divji.

Divji začetek. Ali bo tako divje celo pot?

V petek zjutraj je bilo na bregu ob Soči živahno. Tik za tržaškim letališčem se je zbralo 150 zanimivih kolesarjev. Večina je bila Italijanov, večina je bila moških, večina je imela gravel kolesa, ki so bila v večjem delu opremljena s torbami. Jaz sem imel gorsko kolo in nahrbtnik in prvič letos pajkice. Večina udeležencev tudi, a najbrž ne prvič. Ob 8:30 smo se po gladkih stezah presenetljivo hitro pognali k izlivu Soče v Jadransko morje, tam pa zavili levo v kaotični Monfalcone, Tržič po slovensko. Eni po kolesarski stezi, drugi kar po glavni cesti, eni smo stali pri rdeči luči, drugi so rdečo … spregledali. Za Nabrežino se je kolona kolesarjev močno raztegnila. Pokazalo se je, da je na Carso Trail vsak prišel s svojimi načrti. Eni ga bodo končali v manj kot 24 urah, drugi bodo vozili tri dni (in nič noči).

Z Dimitrijem sva pogovor začela po Italijansko in se hip za tem smejala, saj sva bila oba Slovenca. Žal se je za Trebčami ustavil, ker mu je nagajal zadnji menjalnik, a je dirko vseeno končal. Že prej mi je povedal, da gredo s prijatelji na progo uživat, in ostal sem sam.

Kje so meje, če je dirka brez meja?

Meje pri Bazovici za nas ni bilo, pojavile pa so se meje v meni. Čez slovenski Kras me je bolela glava, pekli so me podplati, mišice so bile prazne, počutil sem se slabo. Vročina je bila še najmanjši problem. Gor proti Vremščici so me začeli loviti še krči in zadišalo (bolj zasmrdelo) je po polomiji. Trasa se je odlično izogibala naseljem in zmanjkalo mi je vode. Na vroč poletni dan je bila pijača v dveh bidonih itak zanič kot toplo pivo, a brez nje je bilo še slabše. Rešil me je možak v centru za sonaravno rekultiviranje (karkoli to že je) ljubljanske Veterinarske fakultete na Vremščici. Ves čas je nekaj godrnjal, sirotko je potegnil k sebi, dal pa mi je mrzle vode. Naprej je šlo nekoliko lažje, a takrat sem že vedel, da s Carso Trailom ne bom opravil v enem zamahu. Sredi dneva sem začel razmišljati, kje in kako bom spal.

Cel žur sredi dneva

Mlada natakarica je bila rahlo pijana, možakarji za mizo tudi. In zelo glasni, da so preglasili zvočnik, ki je igral narodnjake. Zame ni imela časa. Ko sem jo vprašal, če naj grem raje drugam, mi je predlagala, naj se raje malo sprostim. Sproti je omenila, da ima danes rojstni dan. Ja, super, jaz sem ga imel pa včeraj, danes bi pa kavo in kokakolo. Odtrgala se je od vesele druščine in naredila presenetljivo dober kapučino. Kokakola je bila mrzla in ta kombinacija je končno odgnala glavobol. Utrujene mišice so ostale. Računal sem, koliko sem že prevozil in koliko mi še ostane, pa sem raje odnehal. Številke bi bile smešne.

Garmin ne laže, kmet gasilec in veselica

Ob štirih popoldne je direktno sonce kurilo zahodno pobočje Velike Milanje. Garmin je kazal 34 stopinj. Massimo iz Torina je tu vozil prvič, jaz sem vedel, da bo senca šele za sedlom v širnih gozdovih proti Sviščakom. Tik pod prevalom je kmet polnil korita za napajanje krav. Kubik vode je pljuskal v plastični kocki na kesonu Toyote in ustavil sem se. Prosil sem ga, naj še mene zalije kar celega, oblečenega, v čevljih, z nahrbtnikom in s kolesom. Močan curek vode, ki me je oblil, je bil tam vreden več od skoka v bazen luksuzne vile. Massimo se je samo smejal.

Še v koči na Sviščakih mi je cmokalo v čevljih. Tja sem prišel kot četrti. Prvi se je že odpeljal naprej, drugi in tretji sta še sedela na klopcah. Topla jota je bila božansko dobra, tudi kruh je bil boljši od presladkih žitnih ploščic iz nahrbtnika. Cockta je bila mrzla, kot se spodobi. Med tem so prišli še trije, tudi končni zmagovalec.

Hvala za Tineta in Olgo

Malo pod kočo so imeli fantje veselico. Zasedli so klopce pred vikendom in s pirom v roki glasno navijali. Seveda niso imeli pojma, zakaj se tako ženem, a vzdušje je bilo tako kot tisti dan na Dirki po Sloveniji. Kar kocine so mi šle pokonci in še malo bolj sem pritisnil. Dobrih dvajset kilometrov lepega makadamskega spusta proti gradu Snežnik je številke na števcu krepko brcnilo v mojo korist. Brez posebnega napora so se dvignili prevoženi kilometri, le višinci so med spustom seveda ostali enaki. Ti so me malo skrbeli. Na Cerkniškem jezeru me je ujelo zahajajoče sonce, vzpon na Slivnico pa je lepo poskrbel še za druge številke na števcu in hkrati do konca izpraznil moje noge. Te so bile tako prazne, da jih niti krči niso več zanimali. Poklical sem prijatelja, njegova žena je iz Cerknice, in ga prosil, če mi lahko pri tašči in tastu izprosi počitek. Olga in Tine sta bila seveda za.

Logično, da brez označb. Včasih lahko malce zgrešiš, ne pa goljufaš!

Trasa Carso Traila seveda ni označena. Nekaj dni pred dogodkom smo dobili sledi GPX in naložil sem si jo na Garmina. Pravzaprav na dva Garmina, saj sem za rezervo s seboj vzel še Živinega, a je bil ta ves čas v nahrbtniku. Kljub navigaciji sem večkrat zgrešil odcep. Nisem bil edini, to sem videl po mnogih črtah na makadamskih razpotjih. Nekajkrat bi lahko nadaljeval po napačni poti, a sem se držal pravil ”fair playa” in vedno obračal, pa čeprav sem včasih moral nazaj navzgor. Tako je bilo tudi tik pred Cerknico, ko sem že sanjal posteljo, a si je Marco zamislil še panoramsko pot nad mestom. Da ne bi preveč obremenil gostiteljev, sem tam zavil še v gostilno. Za šankom je bila spet (za moj okus) preveč vesela družba domačinov. Po naporenem tednu so si v petek zvečer pač privoščili malo sprostitve. ”Lej ga kolesarja! Pa kolk je zmatran,” so se drli. Malo so mi šli na živce, a so mi za razliko od tistih prej vsaj plačali pijačo. Hvala še enkrat, čeprav se ne poznamo.

V enem kosu ne bo šlo, a nočna vožnja je prav magična

Ob 21:30 je Garmin spet protestiral. Zapeljal sem s proge. Šel sem počivat. Za menoj je bilo 200 kilometrov in 3.600 višincev, pred menoj samo štirje kolesarji in vedel sem, da bo noč premešala karte. Olga mi je pripravila večerjo, potem sem se stuširal in ob 22:30 sem bil v postelji. Čez dve uri me je zbudila ura. Pripravil sem svetilko, odsevnike za noge in rdeče lučke za na rit. V soboto ob enih ponoči sem bil spet na kolesu. Slabi dve uri spanca sta me čudežno resetirali. Mišice nog so bile kot prerojene in volja do tekmovanja se je vrnila.

Peter Vesel me je svaril pred nočno vožnjo. Predvsem me je opozarjal na živali, a v temi sem srečal le štiri srne, eno žabo in enega izgubljenega tekmovalca. No, mogoče še kakšno drugo žival, a je nisem opazil. Po drugi strani pa mi je Srečko Križnič (dvakrat najhitrejši na Carso Trailu) rekel, da bo noč magična. Res je bila. Močna luč na balanci je lepo razsvetlila steze in poti. Nobenih težav nisem imel, le hladno je bilo. V hostah za Logatcem je Garmin kazal le 7 stopinj.

Kako sredi noči najti luknjo?

Naenkrat sem opazil, da mi sprednjo gumo nekam čudno svaljka. Ustavil sem se in, ja, bila je prazna. Zaklel sem, pomislil, da tubeless gume res ne moreš prebiti na tako lepih poteh, izvlekel malo tlačilko in se ogrel s stotimi vpihi. A guma ni dolgo zdržala in spet sem zaklel. Le kako bom v temi našel luknjo. Ta je bila na srečo tako velika, da sem jo takoj zaslišal. Črv se je lepo spravil vanjo in v njej ostal do konca. Zrak tudi. Medtem se je začelo daniti, pred menoj pa je bil najdalši asfaltni spust skozi Col do Ajodvščine. Uf, kako je letelo. Na Petrolu v Ajdovščini sem si ob petih zjutraj privoščil kavo za s seboj. Pravzaprav sem jo popil kar tam ob vhodu med akumulatorji in plastenkami olja ter čistila za steklo. Bila je dobra tako kot v Mahu.

Sledenje GPS

Letos smo bili vsi udeleženci Carso Traila opremljeni s sledilci GPS. Organizatorji so tako preverjali najhitrejše, da na poti niso goljufali. S tem so naredili tudi veliko za varnost, saj so ves čas vedeli, kje se posamezni kolesar nahaja. Prav tako pa so nas lahko na spletni strani ”v živo” spremljali naši prijatelji. Sebastijan je v soboto vstal zelo zgodaj in videl, da sem že v njegovi Vipavski dolini. Počakal me je pri Starem mostu čez Močilnik in skupaj sva naredila 30 jutranjih kilometrov. Po dolgih urah samote sem spet imel družbo. Povedal mi je, da sta me med spanjem prehitela dva kolesarja, prvi zasledovalec je več kot uro za menoj, prvi predhodnik pa uro pred menoj.

Med dolgimi urami solo vožnje sem se zamotil s tem, da sem preračunaval prevožene številke in jih primerjal s tem, kar mi je še ostalo do konca. Slušalk in ”žive glasbe” ne maram, si pa običajno mrmram melodije, ki mi padejo v glavo. V mislih se pogosto ”pogovarjam” z oddaljenimi prijatelji. Garmin sem imel nastavljen na navigacijo in na številke sem preklopil le vsako polno uro. Tega pravila sem se držal skoraj do cilja. Izneveril (in to debelo) sem se mu le v zadnjih desetih kilometrih. Po sendviču in kavi v Štanjelu je Sebastijan zavil proti domu in sem spet ostal sam. Občudoval sem lepote slovenskega Krasa. Če ne bi vozil Carso Traila, bi mi marsikaj ostalo skrito.

Ko te ni sram sestopiti s kolesa in ga malo (po)riniti

Prvi dan sem zvozil vse klance. Drugi dan sem ob bajku nekajkrat tudi hajkal. Tako je bilo tudi malo pod vrhom Trstelja. Rinil sem kolo, se spotikal ob velike kamne in se jezil na organizatorje, ki so si (morda za šankom) zamislili še malo več mučenja za tekmovalce. Cockta v koči na Trstelju je bila mrzla, družba pred kočo pa zabavna. Na Cerju smo obkrožili pomnik braniteljem slovenske zemlje. Za Opatjim selom smo spet prestopili mejo. V Doberdobu šli mimo grobov slovenskih fantov in do konca je bilo le še dobrih 10 kilometrov. Dolgih, najdaljših. In naenkrat mi je Marco v roke porinil ledenega Nektarja. Prvi je izhlapel v trenutku, drugi malo počasneje.

Statistika

Pot čez Kras je bila lepa. Z vsemi postanki (tudi kratkim spanjem) je trajala nekaj manj kot 27 ur. Garmin mi je nameril 368 kilometrov, 6.520 metrov vzponov in 10.500 kJ opravljenega dela. E-kolesarji bi rekli, da so porabili slabih 3.000 Wh baterije.

Pot čez Kras je bila kolesarju in materijalu prijazna. Ni bilo običajne dirkaške nervoze, pa se je vseeno vsak potrudil po svojih naboljših močeh. Večkrat sem pomislil, da je nam kolesarjem lažje kot ultramaratonskim tekačem. Mi na spustih lahko počivamo, oni tečejo še navzdol. Tudi kolesa na poti čez Kras niso preveč trpela. Dobro so se naprašila, kakšne resne škode pa ni bilo.

Pot čez Kras je bila tudi test telesa. Še zdaleč ni bila tako ekstremna kot nekatere dalše preizkušnje, a hkrati že dovolj dolga, da je dala nekatere (dobre) odgovore. Predstavljal sem si jo kot nekakšen preventivni zdravniški pregled. Mislim, da sem ga dobro opravil. Glava je zdržala in ni strapala. Mišice so zdržale. Kolena b.p. S hrbtom nisem imel nobenih težav. Nobenih mravljincev v rokah in vratu. Prebava normalna. Regeneracija je bila hitra in počutje dobro. No, prvič sem bil ožuljen pod jajci. Le kaj bi si želel še več? Morda podobno preizkušnjo prepeljati v enem kosu? Kaj pa vem, morda bi šlo …

Carso Trail na spletu

Fotografije Matej Hartman

Preberi še

Carso Trail, avantura brez meja

https://www.mtb.si/novice/carso-trail-2017-tudi-s-slovenci/

Objava Prvega ne pozabiš: Carso Trail 2022 se je prvič pojavila na mtb.si.


Objavljeno: 28.06.2022

Vir/avtor: www.mtb.si

Deli

Sorodne novice

14 Apr 2024
MTB

Mairiporã: Start prvega kratkega krosa sezone 2024

V Braziliji se je pričela letošnja svetovna gorskokolesarska serija UCI. Nekaj presenečenj med elito in nova imena na vrhu kate...

09 Oct 2022
MTB

BMX Race Ljubljana: Vrhunci prvega dne v videu

Dirkaški vikend se je v BMX parku Ljubljana začel spektakularno in z močno mednarodno zasedbo. https://youtu.be/taFZNwUNBJ...

Vir: www.mtb.si

Komentarji

Najbolj brano

18 Apr 2024
MTB

4 Islands: Divjina Cresa

Kraljevska etapa letošnje dirke 4 Islands ni bila nedolžna, a ni prinesla nobenih sprememb pri vrhu. Zagotovo pa je marsikaterem...

18 Apr 2024
MTB

Video 1/4ek: Tale vzorec poletja nam je vsem dobro del

Filip s slovensko tolpo na Partyzanki, Zagorje v Grožnjanu, družinska v Bike parku Pohorje, Gorjanci ter dva otoka, Lošinj in T...

18 Apr 2024
MTB

SloEnduro Borovci: Ilirska Bistrica čaka s petimi etapami, dvema novima trailoma

Konec tedna v Ilirski Bistrici druga dirka za točke letošnje serije. Po Ajdovščini se selimo na drug konec Primorske. Gorskoko...

18 Apr 2024
MTB

4 islands in zgodba dneva: José Antonio Hermida

Na naslovnici je tisti na desni in na etapnih dirkah se nikdar ne loči od svojega partnerja Antonia Ortiza. Matej Hartman...

17 Apr 2024
MTB

4 Islands: Brez Mesečeve planote ni dirke po štirih otokih

In se je začelo pravo dirkanje na izčrpavanje. Prva etapa na otoku Krk in prvi resni kilometri po kvarnerskih otokih. 4 Islands ...