Povsod kjer je prisotna tekmovalnost, se iščejo načini, kako na čim lažji način priti do odločujoče prednosti pred neposredno konkurenco. Če izpustimo zgodovino in se danes ozremo naokoli, bomo hitro ugotovili, da so sredstva in substance, ki tako ali drugače olajšajo pot k uspehu ali pa izboljšajo naše rezultate, praktično v vsaki panogi. Po raziskavah (vir-predavanje o dopingu doc. dr. Lovra Žiberne) si 10 odstotkov študentov v Evropi k boljšemu učnemu uspehu pomaga z raznoraznimi sredstvi, ki vplivajo na njihove psihofizične sposobnosti. To se v športu vedno naslovi z izrazom doping. Ta je poleg športa prisoten tudi v glasbenih vodah, vojski, filmski industriji, gospodarstvu, politiki…Povsod.

Sam to problematiko seveda najbolj poznam v športu. Sem kolesar in ravno  tu naj bi poleg atletike prihajalo do največjih zlorab različnih substanc ali celo tehnike v obliki motoriziranih koles. O slednjih je zelo veliko govora in ogromno kontrol, dokazanih kršiteljev pa zelo, zelo malo. Mehanski doping, kot so ga poimenovali, bom zato tudi izpustil in o njem mogoče napisal kaj v enem izmed naslednjih zapisov.

Kolesarstvo je tisti šport, na katerega radi pokažejo s prstom, ko je govora o poživilih.

Nemogoče je prevoziti 200km, 20 dni zapored samo na makarone in vodo. Pa tisti klanci. Kako jih lahko nekdo prevozi toliko, dan za dnem… Nemogoče. To so besede ljudi, ki se s kolesom ne zapeljejo niti na sladoled ali pa v trgovino po kruh. Za njih je razdalja 30km že pravi ultra maraton in glede na svoje fizične sposobnosti obsojajo zmogljivosti drugih. Vsem takšnim odgovarjam, mogoče je! Tako hitro seveda ne gre samo na vodo, saj obstaja cel kup izotoničnih napitkov, ki pomagajo, da se ne izčrpamo tako hitro. Tudi po etapi ali dirki niso prvi obrok žganci, ampak zato posebej razviti in pripravljeni praški, ki jih zmešamo z vodo in tako takoj zaužijemo potrebne ogljikove hidrate, proteine in ostale sestavine, ki nam pomagajo pri hitrejši regeneraciji. Veliko ljudi teh športnih dopolnil k prehrani ne loči od prepovedanih substanc. Za nekatere je to vse doping. A ni.

V  krovni kolesarski organizaciji UCI bijejo zelo veliko bitko proti dopingu. Verjetno so najbolj dejavni od vseh ostalih športnih zvez. Na letni ravni se izvede okrog 25.000 testiranj kolesarjev v vseh disciplinah. Pozitivnih je nekje okrog 2% oddanih vzorcev. Ta številka je približno enaka tudi pri procentih pozitivnih vzorcev v vseh športih skupaj. Dejstvo je, da se ravno v kolesarstvu izvede največ kontrol glede na število tekmovalcev. In zato je absolutna številka seveda večja kot npr. pri odbojki, kjer se izvede več kot 10 krat manj testov. Upam si trditi, da v vrhunskem športu kolesarstvo prav nič ne izstopa v primerjavi z drugimi športi.

Dejstvo je, da je doping še vedno prisoten, preveč ga je, a ga je hkrati veliko manj, kot ga je bilo pred dvajsetimi, tridesetimi leti.  Doping iz tistih časov danes poimenujemo primitivni doping. Drži pa, da so goljufi vedno korak pred antidopinškimi agencijami in ravno zato podpiram zamrznitev vzorcev in ponovne analize čez toliko let. Kolajna, ki jo športnik dobi čez sedem ali osem let (toliko časa sedaj lahko še hranijo vzorce) po tem, ko so po ponovni analizi odkrili goljufa, mu odvzeli rezultat in jo dodelili drugemu, ne prinaša takšnega veselja, kot ga podelitev neposredno po tekmovanju. A prav je, da se goljufe dobi in označi za goljufe. Danes ali pa leta 2025!

Glavni razlog zlorabe substanc in goljufij je vedno in povsod enak. Money, money, money… Denar sveta vladar. Šport je en velik posel.

Višji kot je nivo tekmovanj, večje so nagrade in številke pred evri v pogodbah. Tu gre seveda pričakovati več zlorab kot na nižjih nivojih. A doping je prisoten povsod. Od vrhunskega športa, pa do rekreativnih tekmovanj. Zlorabe se dogajajo celo izven uradnih tekmovanj, na interni dirki petih kolegov. Ja, tudi to se je zgodilo.

Zakaj? Sam kolesarstvo jemljem kot šport. Pustimo zdaj to, da je šport način življenja in vse skupaj počnemo zato, ker v tem neizmerno uživamo. Šport je trening, vsakdan in šport je tekma. Sam treniram zato, da bom boljši in bom na dirki dosegel čim boljšo uvrstitev. Zase. Če bi rekel, da ne prija, ko se tvoje ime pojavi nekje v naslovu določenega medija ob pripisu dobrega rezultata, bi lagal. Seveda se vsi dokazujemo tudi drugim. A obstajajo razlike. Z namenom sem najprej napisal, da dirkam zase. Najbolj sem vesel, ko samemu sebi dokažem, da sem sposoben osvojiti cilj, ki sem si ga zadal. Da so vsi treningi, trud in vložki poplačani. Z zadovoljstvom in ne denarno nagrado. Ob tem si ne predstavljam, kako se lahko nekdo veseli, dvigne roke visoko v zrak, če ve, da je tako zelo goljufal? Veš, da si si pomagal z nedovoljenimi sredstvi in svoje fizične sposobnosti povečal za približno 10%. Kako se lahko torej tako prešerno veseliš? Komu lažeš? Samemu sebi? To zagotovo. In tu je ta največja razlika. Etična in moralna! Pravi športnik po srcu in duši na poti k zmagi nikoli ne bo posegal po goljufiji, ker pravemu športniku taka zmaga ne pomeni ničesar.

A zakaj je vseeno veliko dopinga tudi v najnižjemu nivoju cestnega kolesarstva? Odgovor je preprost. Tu je odskočna deska proti višjemu rangu in večjim plačam. Splača se tvegati in nato dobro zaslužiti. Tu športa v svojem osnovnem pomenu ni. Tu gre le za posel.

Čista vest. Zelo pomembna stvar! Morala. Njena sestra. Sam zavestno nikoli nisem zlorabljal nobene substance. Sem pa naredil kakšen prekršek. Priznam. Stvar, katere se v svoji športni poti najbolj sramujem, je držanje za avto. Ko odpadeš od glavnine in se v kraljevi etapi včasih primeš za ogledalo spremljevalnih vozil, se odrineš od prtljažnika in tako dalje. Takšno početje je v cestnem kolesarstvu zelo poznano. Še posebej med šprinterji. V takih primerih si že zelo daleč za vodilnimi in se ne poteguješ za noben rezultat več. 

Bila je kraljevega etapa ene izmed izvedb dirke po Sloveniji, ko me je po celodnevnih težavah  na zaključnem vzponu tako odrezalo (ostal sem popolnoma brez energije), da sem z veliko težavo držal grupeto (zadnja večja skupina na dirki). Proti vrhu sem že začel izgubljati stik z njo in mimo se je pripeljal avto ene izmed ekip. Voznik je spustil steklo in mi namignil, naj se malo primem za rob vrat. Težko je žabo spraviti v vodo. Pa sem malo »pošlepal«. Brez občutka, preveč. Seveda nisem bil edini. A ravno ta voznik, prijatelj v mojih težavah, je kasneje celi svoji ekipi povedal, da sem si pomagal na nedovoljeni način. Seveda ni lagal.  Naslednji dan so se fantje iz te ekipe pred štartom zadnje etape spravili name. Očitali so mi goljufanje in mi pred nos vrgli to, da sem se včeraj »švercal« danes bom pa šprintal ali vsaj poizkušal. Čeprav je šlo za »preživetje in ne rezultat«, naj bi bila to lahko danes moja prednost. Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha, sem si mislil. A imeli so prav. Goljufal sem. Kasneje med etapo sem mislil samo na to. Diskvalificiran nisem bil, ker me nihče od sodnikov ni videl, a sem se izločil sam. Nisem sodeloval v zaključnem boju za visoke etapne uvrstitve, čeprav bi lahko. Kot sem prej napisal, takšen rezultat mi ne bi pomenil ničesar. Nikoli več si nisem pomagal na takšen način, čeprav se še velikokrat borim v grupetih in lovim „rampo“ z marsikom, ki si občasno pomaga na takšen način.

Kar nekaj uspešnih  kolesarjev na tem nivoju je bilo tudi v naši okolici pozitivnih. Gledano po odstotkih je ta številka zopet zelo, zelo nizka, a vsak takšen škandal je zelo odmeven in meče slabo luč na celotno kolesarstvo. Sam gledam nekoliko drugače. Zame novica o pozitivnem vzorcu ni slaba novica. Obratno. Zame je to veseli dan. Dokaz, da se na področju antidopinga dela, da so uspešni in hkrati pomeni razkrinkanje in začasno odstranitev iz športa še enega goljufa.

Primer iz lastnih izkušenj. Napadem na kratek klanec na sredini druge etape neke dirke. Super se počutim, občutek, ko napadeš na delu trase, kjer si leto poprej zelo trpel je dokaz, da imaš za seboj dobro zimo. Na vrhu se mi priključi še trojica ubežnikov. Gremo! Odpeljali se bomo. Eden izmed trojke je izjemno močan. Nihče mu ne more več dati prave »smene«, še najmanj sam. Od odličnega počutja in samozavesti sem samo v nekaj minutah prišel do spoznanja, da sploh nisem tako dobro pripravljen kot sem mislil. Ne morem več narekovati tempa. »Ta močan« pride do mene in me ogovori: »Zakaj ne menjaš?  Zakaj greš v beg, če ne moreš dati smene«? Počasi odnehata še ostala dva in naš poizkus bega se zaključi le po nekaj kilometrih. Ta močan nas je uničil. Čez mesec ali dva sem prek medijev izvedel, da je bil »Ta močan« ravno dan pred to dirko pozitiven na eno izmed primitivnih substanc. Od takrat dalje ga ni niti blizu kolesarskim dirkam. Ko ga bom naslednjič videl, mu bom končno lahko odgovoril, zakaj nisem takrat menjal. Kasneje bom z njim vseeno spil kavo, če bo želel.

Nenamerni doping je lahko zelo nevaren. Prav lahko se zgodi, da v naše telo nehote vnesemo substanco, ki je na listi prepovedanih. Zelo pozoren je treba biti na prehranska dopolnila in pa zdravila. Cold3 in z njim povezano afero poznamo vsi. Ja, izgovori po objavi pozitivnega vzorca znajo biti tudi zabavni. Tako zabavni, da ne veš, če bi se raje smejal ali jokal. »Mati jemlje diuretike. Ko je tableto prelomila na pol so očitno delci diuretika padli v mojo hrano«, se je zagovarjal 24 letni Italijan.

Nemki Ivonne Kraft  pa je fenoterol prišel v kri zaradi eksplozije doze pršila njene mame. Po tej eksplozij je v kopalnici ostalo toliko snovi, da jih je Ivonne ob obisku tega prostora enostavno nehote vdihnila.

Kazni za doping so jasne. No, mogoče ob primeru Froome nekoliko manj.

Po prestanem suspenzu (kazni so seveda tudi denarne) se športnik lahko vrne. Za kolesarje rečemo, da se vrnejo v karavano. Dirkal sem na eni izmed prvih dirk, na kateri se je vrnil kolesar svetovne klase, veliko ime tega športa, človek, ki je v kolesarstvo vpet še danes. Pri njem ni šlo za nenamerni doping. To je tudi priznal. Ob vrnitvi je imel ob cesti ogromno svojih navijačev. Nikoli ne bom pozabil napisov in besed le teh (v drugem jeziku seveda): »Daj Janez Novak, mi smo s teboj!« Takrat sem se pri svojih dvajsetih letih, ko sem praktično šele dobro vstopil v člansko kategorijo, resno čudil in postavil vprašanje, na katero si še nisem odgovoril. Kako lahko nekdo, po tem ko resno goljufa vse okrog sebe, sploh pride nazaj v ta krog ljudi? »Oj, zdravo, oprosti, ker sem bil prej 10 let na drogah, zmagoval in vam kruh po nepoštenem jemal izpred ust. Če me ne bi dobili, bi sicer to počel še danes in bi se smejal vsem vam, ki se mučite na čisto. No, zdaj in  v prihodnje bom pa pošten. Ampak še vedno bom isto dober«.

In še bolj, še veliko bolj me je čudilo, kako lahko nekdo, ki je navijal za nekoga, ki je do rezultatov prišel s prevaro, po razkritju le te še vedno strastno in glasno navija zanj?

Sam bi si seveda želel čistega športa. A tega na žalost ne bo nikoli. Naj bo še toliko goljufij in prevar, mene to ne odvrača od aktivnega ukvarjanja s športom na vseh področjih. Velikokrat zmaga tudi pošten in takrat je zmaga zaradi vseh prisotnih goljufov še toliko bolj sladka.

Vir/avtor: Robi Jenko