Prijave in naročila (0)
X
Skupaj 0.00 (€)


Miha Senica je s sodelovanjem Tonija Čoliča pripravil reportažo z avanture v Iranu:

Zamisel obiskati Iran s kolesi se je pred štirimi leti utrnila kolegu Blažu Ženku, ko je prvič obiskal Iran. Z obiskom nekaj lokacij se je odločil, da se mora kmalu vrniti. Ideji sva se pridružila še Toni Čolič in moja malenkost Miha Senica.

Tako smo 10. julija že odpravljeni proti Iranu, in sicer v času, ko so mediji promovirali tamkajšnje negotove in popolnoma drugačne razmere. Rahlo grenek priokus takoj ob prispetju izgine, saj opazimo ravno obratno situacijo. Ljudje so neverjetno prijazni, pravzaprav veseli, ko nas zagledajo, v vsakem trenutku pripravljeni pomagati ali te z zanimanjem ogovoriti.

Prvi del odprave je bil zastavljen tako, da s pomočjo lokalne agencije Adventure Iran s kolesi osvojimo najvišji vrh Irana ter najvišji vulkan v Aziji – Damavand (5610 m). Gora je zaradi višine, dostopa in potrebnih priprav logistično precejšen zalogaj. To smo si olajšali z zelo dobro podporo ekipe šoferja ter vodiča. Fizično smo se po svojih močeh pripravljali preko leta pretežno na domačih hribih.



Ko smo pripravili vso opremo, sestavili kolesa, so nas s terenskim vozilom pripeljali na rob nacionalnega parka Lar, znotraj gorovja Elburs. Morali smo se čim bolje aklimatizirati, zato smo v dveh dneh prečili kar tri prelaze na višini okoli 3100 m. Pokrajina ponuja čudovite razglede, precej drugačne od naših. Skoraj puščavska pokrajina, ravno prav strmi grebeni, številni rečni kanjoni, ki jih spremljajo visoka pobočja, a vse je večje ter višje. Makadamske ceste, ki vodijo na prelaze, so kot nalašč za vzpone s kolesi. Ko ugotovimo, da je na drugo stran vsaj ena enosledna pot, ki jo nomadi uporabljajo za dostavo osnovnih živil z mulami v nomadska naselja, se veselje kar ni nehalo. Spet kot nalašč za gorsko kolo.

Medtem so nam nomadi za vsakim rečnim okljukom vzbujali večjo mero spoštovanja do njih, ki živijo še tisto pravo preprosto življenje. Pod milim nebom imajo le šotor iz kož, čredo ovac, potok s pitno vodo in družino. Vse ob poti smo videli nasmejane.
Tretji dan v baznem taboru pod goro uredimo dovoljenje za vzpon. Za tujce je vrh plačljiv. Do izhodišča poti se nato s terenskim vozilom pripeljemo do višine 2900 m. Od tu nam nekaj dodatne prtljage odnesejo mule, sami imamo pri sebi kolesa in osnovno opremo, skupaj vsak približno po 18 kg. Naslednje zavetišče je na višini 4200 m. Pot je precej strma, kolesa potiskamo in nosimo. Počutje je dobro, višina sicer že terja nekoliko višji srčni utrip kot navadno.



Naslednje jutro ob peti uri zagrizemo proti vrhu. Sprva mislimo opraviti vzpon do višine okoli 5000 m, kjer bi čez noč skrili kolesa in se nato vrnili. Med vzponom hitro spoznamo, da bi naslednji dan težko ponovili več kot pol vzpona, teža kolesa in okornost sta enostavno preveliko breme za "klasično" načrtovanje vzpona. Odločili smo se, da isti dan dosežemo vrh in po devetih urah smo ga tudi dosegli. Vzpon je terjal ogromno energije in volje, saj poleg dodatnega napora zaradi kolesa žvepleno ozračje zadnjih 200 m dokončno preizkusi telo in razum.



Prezebli v snežni nevihti se slikamo, ob skromnem obedu oreščkov oblečemo, kar imamo, in se spustimo nazaj po strmem pobočju do zavetišča. Spust ni bil nič lažji kot vzpon, velik del poti je žal nevozen. Pravi pogovor o preizkušnji je stekel šele naslednje jutro, saj je izčrpanost prišla na svoj račun. Dodobra smo se naspali, pri zajtrku nadoknadili izgubljeno energijo in že smo vijugali proti vznožju gore.

Po dnevu počitka v mestu Lavasan smo se v lastni režiji nato odpravili preko visokih prelazov v gorovju Elburs vse do obale Kaspijskega morja. Pustolovščina je bila zopet obarvana z vsemogočimi prigodami. Od vožnje s poltovornjakom v kesonu po delu asfaltirane ceste, postrežbe čaja in kruha z jogurtom v skromni kolibi afganistanskih pastirjev, številnih jezikovnih preprek, iskanja poti v dolino po brezpotju v nevihti do seveda sanjam podobnimih enoslednih poti z višin preko 3300 m.

Tretjega dne pozno popoldne preko popolnoma drugačne pokrajine tako prispemo do obale Kaspijskega morja, do mesta Nowshahr. Vožnja skozi vlažen in bujen gozd se je zdela bolj domača, a vseeno posebna. Zvečer si v baru ob prijetnem čaju in zakuski nekoliko odpočijemo, ko nas lastnik lokala med ritmi perzijske glasbe preseneti z domačo slovensko glasbo, ki jo je nekako izbrskal in predvajal.

Naslednji dan si ogledamo tržnice, okolico in se z avtobusom kmalu vrnemo nazaj do Teherana. Izkoristimo dan, da opravimo še nekaj nakupov spominkov ter nato poslednji dan pripravimo kolesa in opremo za povratek. Seveda se še prej zadnjič navdušeno spustimo z okoliških hribov ter se po večerji poslovimo od novih prijateljev in sredi noči prispemo na letališče Teheran.

Zelo zadovoljni, saj nam je vse uspelo, se nasmejani vrnemo v domovino. Zgodbo sedaj z veseljem delimo z vami, kot tudi to, kar smo se naučili. Zahvala za to gre vsem, ki so nam pri tem stali ob strani, vsak na svoj način.

Odpravo sta podprla Factory Store in Blokada Trbovlje.

Objavljeno: 02.11.2019

Vir/avtor: www.mtb.si

Deli
Vir: www.mtb.si

Komentarji

Najbolj brano

11 Nov 2019
Gorsko kolesarstvo

Giant mtb ZLIK: Sikošku drugo dejanje

Druga dirka zimske serije v krosu je potekala v osrčju Istre. Na startu kar 138 tekmovalcev in tekmovalk!

10 Nov 2019
Gorsko kolesarstvo

Nadobudni malčki: BMXar Caiden

gorskih kolesarjev se selimo na BMX. Tokrat je na vrsti 8-letni Caiden iz Združenih držav.

10 Nov 2019
Gorsko kolesarstvo

EP ciklokros: Krona zopet van der Poelu

Tretjič zapred je prvak stare celine postal Nizozemec, med ženskami se je z naslovom okitila njegova rojakinja. Mladi slovenski ...

10 Nov 2019
Gorsko kolesarstvo

EP ciklokros: V blatu se je najbolje znašel Ločnikar

Včeraj so bile na evropskem prvenstvu na sporedu veteranske preizkušnje. S tremi Slovenci na startu.

09 Nov 2019
Gorsko kolesarstvo

Mednarodni koledar 2020

V koledarju UCI za naslednje leto sedem mednarodnih dirk v Sloveniji (vsaj ena še manjka) in trinajst na Hrvaškem. Prvih svetovn...