Prijave in naročila (0)
X
Skupaj 0.00 (€)

 



Novinarka in voditeljica Vala 202 Nataša Štefe ne verjame v kolesarske hlače, čeprav je izkušena kolesarska popotnica. Z njo se je pogovarjal Blaž Mazi.

V ranem otroštvu je mislila, da v radijskem sprejemniku živijo prijatelji. Danes je Nataša Štefe novinarka in voditeljica na Valu 202. Diplomirana filozofinja je prepoznavna po žametnem, prijateljskem glasu, s katerim včasih z inteligentnimi dovtipi prijetno popraska po možganskih brazdah poslušalcev. Kritična opazovalka družbe brez dlake na jeziku vsake toliko pobegne v svet. Kolo oprta s torbami in odkolesari proti obzorju.

 

“Od nekdaj me je zanimalo, kaj je za ovinkom ... Vedno sem rada raziskovala. Sem pa tja sem na dopust, še s starši, vzela kolo. V družini smo vsi kolesarili. In kampirali. Jaz sem to zgolj združila. Na enem prvih takšnih izletov sem na težko kolo navezala pretežek šotor in se z vlakom do Lesc podala proti Bledu. Ni ravno dolga pot. Sem si jo pa želela pozneje vedno bolj podaljševati. Postopoma sem dojela, da me potovanje s kolesom napolni z mirom in zadovoljstvom,” pripoveduje o začetkih. Danes je prekaljena popotnica na kolesu.

 

Zakaj bi človek raziskoval, kaj je za ovinkom?

Ne vem … raziskovanje, zaradi raziskovanja morda. Čista pristna radovednost, bi rekla.

 

 

In kaj si odkrila?

Nikoli mi ni bilo blizu športno kolesarjenje: da greš na kolo, goniš kot nor, se vrneš domov, oprhaš in delis vožnjo na Stravi. Kolo je zame predvsem in najbolj simbol potovanja. Je moje najpomembnejše prevozno sredstvo. Na lasten pogon lahko prikolesariš daleč, samo čas potrebuješ. Oprema niti ni najpomembnejša. Pomaga že, ni pa najpomembnejša. Ko sem se prvič odpravila na moj najljubši otok Cres s kolesom, sem imela malce boljše mestno kolo. Do Reke sem ga peljala z vlakom, potem pa po opatijski strani na Cres. To je bilo eno prvih, morda prvo kolesarsko "potovanje". Zakaj pa se ne bi dalo, sem razmišljala. In sem pač šla. Že takrat se mi to ni zdelo ekstremno ali pogumno dejanje. Pač greš …

Od Porozine, kamor pripelje trajekt na Cres, je skoraj 20 kilometrov vzpona in moje kolo ni imelo najboljših prestav, tako da sem vmes kolesarila dva kilometra, potem hodila kilometer na eni strani, pa še naslednjega na drugi. Kolo je bilo kar precej obloženo, tako da je bila že hoja z njim naporna. Ampak sem pa prišla do Osorja in tudi nazaj do Reke, čez Krk. Prva zmaga, po kateri sem si kmalu rekla, da rabim boljše kolo.

 

Kako to, da si se odpravila kar z mestnim kolesom?

Ko sem se odpravljala prvič, sem bila tisti teden na koncertu v Kinu Šiška. Tam so mi ukradli kolo. Čeprav ni bilo prvič, da so mi v Ljubljani ukradli kolo, sem bila čisto nesrečna. Z njim sem vendar mislila na morje. Šla sem v trgovino in kupila opremljeno kolo za okoli 300 evrov. Zdi se mi, da sem imela še stare torbe Tabor, ki se pripnejo z ježki. Nekje pač moraš začeti in se potem sproti učiš, dokupuješ opremo. Vsako leto nekaj. Če ne prevoziš klanca, s tem ni nič narobe.

Marsikdo misli, da, da vmes ne smeš hoditi, uporabljati vlaka … Kdo pravi, da ne smeš? Nihče. Ni pravil, ki bi jih moral upoštevati. Sam si jih postavljaš. Tudi na potovanju, ne glede na vse nasvete, da ne rečem pametovanja, si sam s seboj.

 

 

Dobro, ampak nekaj let kasneje si precej izkušena v biketouringu. Odtenki zelene so zbledeli. Kdaj se je zgodil prvi kvalitativni preskok?

Najprej sem si kupila treking kolo in tridelne torbe Vaude Karakorum. S temi sem šla po otokih do Splita. Pa tudi znova na Cres. Prav na enem od kolesarjenj na Cresu sem bila morda tudi že malce utrujena. Torbe in vso opremo sem imela samo na zadnjem prtljažniku in prednje kolo je na spustu pričelo divje opletati. Mislim, da se s tujim izrazom temu reče speed wobble. Nisem se znala odzvati.

Naredila sem napako in silovito zavrla, zaradi česar sem letela čez krmilo, si razbila glavo in predvsem brado ter se precej popraskala po rokah. Čelada je odletela stran, kolo je bilo polomljeno in potolčeno.

Nekako sem ga usposobila in šla čez še en klanec do Osorja, kjer so me odpeljali na urgenco in šivanje brade. Razen brade in manjšega pretresa glave, ni bilo hujšega. Od takrat me je bilo kar nekaj časa strah spustov. Vedno skušam imeti v glavi med spuščanjem misel, da se moram biti sposobna v vsakem trenutku varno ustaviti. Pa čeprav sem šla na zadnjem tripu po števcu skoraj 60 kilometrov na uro. Z naloženim kolesom to ni počasi. Kakorkoli, nesreča me ni ustavila. Približno takrat sem začela načrtovati dvomesečno potovanje, za kar pa sem potrebovala novo kolo …

 

Od zaupnih virov sem izvedel, da je bil to dolgotrajen proces in da si bila res temeljita. Zdaj si profesionalna popotnica na kolesu.

Ah, to je še vedno amaterska raven. Ja celo zimo pred potovanjem sem izbirala in nakupovala opremo. V Sloveniji sicer ni ravno široke ponudbe potovalnih koles: takrat sem imela na izbiro Kono Sutro, Treka 520, Pici Bici pa je ponujal še Surlyje in nekatere Salse. Po spletu se sicer najde vse, ampak toliko se pa tudi ne spoznam, da bi kar naročila kolo. Preveč vprašanj sem imela. Odšla sem v Pici Bici in se začela pogovarjati. Tam so me tudi izmerili in ugotovili smo, da je za mojih 158 centimetrov večina modelov prevelika. Razen Surly. V Pici Biciju sem se veliko pogovarjala z Andrejem Blažino in s Klemnom Čepirlom. Obema sem pravzaprav precej težila. Toliko, da sta na koncu še onadva kolebala, ali bi vzela okvir S ali XS in zelo sem vesela, da smo se odločili za XS velikost Surlyevega Disc Truckerja.

 

 

Veliko ljudi se pravzaprav vozi na prevelikih okvirjih. No, na kolesu sem kmalu zamenjala še krmilo in pedala, ga opremila s prtljažniki Tubs in novim sedežem. Čeprav mi je žal, da v sedež nisem vložila več, kar sem ugotovila šele po kakem mesecu na potovanju. To so bile kar muke. Kar na poti v Montpellieru sem ga zamenjala. Dober sedež je kar uspeh. Še en moj serviser Dejan Kastelic mi je sčasoma predlagal WTB Kodo. Ta mi je zaenkrat kar ok. Čeprav me še vedno mika poiskusit kakega Brooksa, ampak morda je pa tudi preveč fame okrog njih.

 

Surly Disc Trucker je posebno kolo. Kaj te je prepričalo na njem?

Všeč mi je, ker je resnično zanesljivo! Pa ker se “dobro pelje”, ko je obtežen. Raje kolesarim z njim, ko je polno obtežen, kot pa, kadar ni. Gre za stabilno kolo, na katerem imaš občutek, da se voziš s kadilakom. Tak potovalen občutek ti daje … To je dober občutek. Tudi to, da te na kolesu ni strah. Na Surlyju nisem nikoli doživela hitrostnega opletanja. Je pa res, da sem takrat, ko sem šla za dva meseca, tudi spredaj namestila prtljažnik in torbe. To pripomore k stabilnosti. Ko sem se lani vrnila s Korzike, sem stehtala opremo.

Zadaj sem imela skoraj 14, spredaj 13, cel bicikel je tehtal dobrih 18 kilogramov. Še kak liter vode in moja teža, pa smo blizu stotih kilogramov. Moj Surly pelje to brez težav. Kot tank!

 


Korzika 2018

 

Kaj pa torbe in ostala oprema?

Nenehno sem jo izpopolnjevala. Zdaj uporabljam res dober pa tudi drag šotor MSR Hubba Hubba, kar je najbrž najneumnejše ime za šotor vseh časov. Model Nx, ki ima malo višji vodni stolpec, naphiljivo podlogo Thermarest Neo Air, torbe Ortlieb … in res ne morem več brez Helinoxovega zložljivega stolčka Ground Chair. Mislim, da je dobil tudi oblikovalsko nagrado Red dot. Preprosto ne gre brez. Zelo prija zamenjati po celem dnevu kolesarski sedež z njim. Sicer pa opremo nenehno dopolnjujem, vsako leto kaj. Še vedno imam plinski gorilnik in nisem presedlala na bencinskega, ker se mi zdi, da plinsko bombico brez navoja v Evropi lahko kupiš na vsaki bencinski črpalki. S seboj vzamem še posodo za kuhanje in ponev ter zložljivo korito Ortlieb. To pride zelo prav.

Pa tudi pralni prašek za obleke, začimbe in drugo. Seznam pred potovanjem je dolg približno tri A4 strani in vedno ga med pakiranjem preverim od alineje do alineje. Obleke zavzamejo pravzaprav še najmanj prostora, ker moraš misliti tudi na orodje, potovalno lekarno in hrano. V sprednjih torbah je zgolj hrana in ves čas vem, kje je kaj pospravljeno. Recimo … Tisti hec, da ko iščeš nekaj v eni torbi, je v drugi – to kar drži.

Aja, zdaj uporabljam celo kolesarske hlače, ki jih prej nisem. Na dvomesečno potovanjem sem šla brez njih. Danes jih včasih uporabljam, sicer pa ne verjamem v kolesarske hlače.

 

Zakaj ne?

Sto let so ljudje lahko kolesarili v navadnih oblačilih. Prepričana sem, da moraš imeti dober sedež in kvaliteten trening. Potem se navadiš, da si cel dan na sedežu. Verjamem, da se da preživeti tudi brez. Čeprav ima večina, ki kolesari v običajnih oblačilih, Brooksov ali kateri drug usnjen sedež. Ne vem, meni gre tudi brez. Pa v bistvu me moti tista pena med nogami, če grem vmes na kavo ali v trgovino.

 

 

Pišeš dnevnik?

Pišem, da si kaj zapomnim. Predvsem si zapisujem kraje in mesta. Poleg tega imaš ogromne količine časa biti sam s seboj. Na poti imaš popolnoma jasno rutino. Zjutraj vstaneš, pospraviš šotor in opremo ter greš. Potem si kakšnih štiri do šest ur na kolesu, se vmes ustavljaš in poješ tri ali štiri zajtrke …

 

… štiri?

Zajtrki so pač najboljši obroki. Začneš z ostanki, ki jih imaš v torbah od včeraj, potem se ustavljaš ob poti in kaj kupiš. Popoldne ali zvečer prideš v kamp in je takoj jasno, kaj moraš: najti prostor, postaviti šotor, No, potem greš pod tuš, opereš sebe in obleke, s katerimi si vozila, ker morajo biti zjutraj suhe. Če niso, se bodo pač sušile na kolesu med vožnjo. Mimogrede, kolo je res priročno za obešanje! Nato skuhaš, običajno kako pašto, pripraviš šotor za spanje. Če ni pri roki zasluženega piva, greš zvečer v šotor in pišeš dnevnik. Kaj se ti je dogajalo in vse, kar si premišljeval in domislil.

Pišem si tudi kilometre po dnevih in kraje. Imam navaden kolesarski števec, včasih uporabim Google Maps, a vedno si kupujem tudi zemljevide. Zreti zvečer v zemljevid je res boljši občutek kot v ekran. Sicer pa za pot tudi koga vprašam za napotke. Ljudje ponavadi radi pomagajo, samo najboljše predstave nimajo, kako je s kolesom …

Slovenija ima še vedno zelo slabo kolesarsko infrastrukturo. V Avstriji in Švici pa tudi Franciji je za kolesarske popotnike raj! V Franciji kolesariš po kolesarski stezi sredi ničesar in pripelješ do table, ki te usmerja k oceanu. Pri nas malokdo ve za evropske daljinske povezave EuroVelo. Devetnajst jih je in sama sem prekolesarila del povezave številka 6. Večina te je že zelo jasno in pregledno označena, kar je odlično! Seveda se tudi izgubiš in s tem ni nič narobe … No, pa saj se tudi v Sloveniji že razvijajo in označujejo nekatere poti.

 

 

Doživiš kdaj v takih trenutkih stisko ali napad panike?

Seveda se zgodi tudi kak daljši dan, sedež ti je že neudoben, utrujen si, nasproti ti piha močan veter. Vedno, kadar piha veter, je v prsa in tema se približuje … Ali mi bo uspelo sploh priti do kampa pred nočjo, ojoj! Človeško je, da si takrat rahlo paničen. Potem se ustaviš, nadeneš čelno svetilko in si rečeš, pa kaj, bo pač tema. Navajeni smo mest in ko se stemni na deželi, je zares temno. Glej, tema je. Skratka, te zagrabi. Na zelo prometnih cestah se tudi lahko znajdeš v stiski, ko te prehitevajo kot vrečo cementa. Slovenci res ne znajo prehitevati kolesarjev, pač ne!

Na prometnih cestah se potem včasih jezim in za voznikom zavpijem kakšno kletvico. Zadnjič sem kolesarila med Krkom in Reko, kjer je že tako ali tako precej grozna cesta. Avtomobil me je prehitel tako blizu, da sem na telesu čutila vroč izpuh motorja. Zadrla sem se za njim in v istem hipu videla, da je kabriolet. Ojoj, ta me je pa slišal, sem si mislila. Voznik se je ustavil na vrhu klanca in se peš napotil proti meni. Vmes se je drl: "Pič** ti materina! Ku***, se boš ti drla name!!!" Ustavila sem se, ko se mi je približeval po klancu navzdol.

Panično sem ga vprašala, ali me misli pretepsti. S pestjo je zaporedoma udarjal v dlan in vpil: "E, sad ču te, sad ču te!" Pripešačil je do mene in se zverinsko drl. Razmišljala sem, ali naj pobegnem navzdol? Morda ga bo to še bolj razburilo in me bo lovil z avtomobilom? Nisem imela možnosti za pobeg, dvignila sem roke pred obraz in vmes hotela ustaviti mimovozeče avtomobile. Zjokala sem se, pri čemer me je ozmerjal s histerično babo, ki rabi ku*** in ne vem kaj še. Torej, me bo posilil ali pretepel? Opravičila sem se mu, obrnil se je in odšel. Pretreslo me je, kako ranljiv si na kolesu. Imam sicer solzivec, ampak kljub temu sem bila v tistem trenutku povsem izpostavljena.

 


Korzika 2018

 

Si kdaj uporabila solzivec?

Ne, najbrž ima že pretečen rok trajanja. Kupila sem ga tudi za potepuške pse, pred katerimi sem do danes še vedno zbežala. Grozen občutek. Vem, da ne bi smela bežati. Ko pride pes, se moraš ustaviti in ga prestrašiti, a nagon je močnejši od razuma. Vedno bežim. Prek kratkim sem se vozila ob Kolpi in ko sem v grmovju slišala renčanje, takrat sem res pritisnila na pedale.

 

Kam se najraje odpraviš? Kje si že vse potovala s kolesom?

Velikokrat na Hrvaško. Največkrat na Cres. Leta 2015 sem do Splita prekolesarila praktično vse otoke. Leto pozneje sem šla na Ciclovia Alpe Adria Radweg od Solnograškega do Gradeža. Okoli Solnograškega sem obredla vsa jezera in Halštat. Lansko leto (2018) sem prekolesarila Korziko in leta 2017 sem dva meseca potovala preko Avstrije in Francije do Atlantika in naprej ob Atlantiku do Azurne obale in nazaj čez Provanso do Genove. Tam na vlak do Sežane in naprej do Ljubljane s kolesom. Pri nas sem prekolesarila Posočje, nekaj Koroške, ob Dravi po Avstriji in to je to.

Najboljše je bilo v Franciji, ker na cesti premorejo kulturo uvidevnosti! Kolesarje upoštevajo tudi tako, da ko kolesariš po prednostni cesti, voznik avtomobila počaka. Ne glede na to, da ima dovolj prostora in časa, da bi te lahko varno “izsilil”. Kadar se nimaš kam umakniti, lepo vozijo za tabo in ko se umakneš, te na široko prehitijo. Takrat se zahvalim in v Franciji odgovorijo z vklopljenimi štirimi smerniki. Pri nas ali v Italiji ti trobijo, da se umakni! Kam naj se umaknem z vso to težo, ljuba duša?

 

 

Na potovanju čez Francijo si prispela tudi do Atlantskega oceana. Si na kakšen poseben način obeležila to prelomnico?

Ha, ha, ha … Po dolgih letih je bil to vremensko najbolj grozen september v Franciji. Vreme je bilo grozno. Šotor je bil tako umazan z mivko, da sem ga hotela vreči proč. Bila sem izjemno nesrečna. Celo leto sem načrtovala to potovanje do Atlantika, zdaj pa je slabo vreme! Vse se je zarotilo proti meni, celo vesolje! Nekajkrat sem vdihnila in si rekla, da vesolje briga zame, kje sem. Skuliraj se, Nataša!

Nikomur ni mar, da si se namenila ogledat največje sipine v Evropi, ki jih zdaj zaradi dežja ne boš videla. Takrat sem cele dneve kolesarila v dežju. A v tem je tudi čar … ko ugotoviš, da ne moreš načrtovati vremena. Je, kakršno je. Kolesariš lahko v vseh razmerah …

 

… torej, ni slabega vremena, temveč zgolj neprimerna oblačila?

Tako! Velikokrat sem si ponovila tudi ponarodel rek, da je slab dan na kolesu veliko boljši, kot dober dan v pisarni. Seveda pridejo tudi krize. Kolesarila sem v hudem nalivu na štiripasovnici in k sreči mi je prijatelj pred odhodom porinil v roke fluorescenten kolesarski telovnik, ki sem ga nosila ves čas. Včasih se mi zdi, da je to, da te drugi vidijo, še bolj pomembno kot kakšno čelado nosiš. Na zadnje torbe dam utripajoče rdeče lučke, spredaj bele. Poskrbim, da sem osvetljena, kadar je slabša vidljivost.

 

 

Kaj pa gorata Korzika?

Čudovita je! Strašno mi je bila všeč. Na njej je kar dvajset dvatisočakov. To je res gora sredi morja, ampak nakloni vzponov niso tako hudi. Hkrati je neobljudena in čudovita. Vse je bilo idealno, dokler nisem obležala v šotoru sredi ničesar z 39 stopinjami vročine. Dva Nemca z avtodomom sem prosila, če me lahko odpeljeta do zdravnika. S kretnjami sva določila vzrok mojih težav in kar koli je že bilo, je sklenil, da bo še najbolj pomagal antibiotik … Nekaj dni sem še počivala, potem pa odšla naprej na pot!

Zboliš, se pozdraviš in nadaljuješ. Marsikaj se ti lahko zgodi. Dvomesečno potovanje čez Francijo leta 2017 sem načrtovala kolikor sem lahko, ampak na poti sem doživela vse drugo, kar sem si predstavljala. Ob Atlantiku sem bila precej nemirna. Pred menoj je bilo še tri tedne poti in čutila sem pritisk, da moram hitro nadaljevati, da sem še predaleč, da se mi mora muditi. V vsakdanjiku nikoli nisi v samoti, ki jo izkusiš na kolesu. Noge se vrtijo same od sebe, navigiraš se že skoraj podzavestno. Čas imaš premišljevati. Veliko časa.

Zdi se mi, da zaradi napora običajne misli ne priplavajo na površje. Doma premlevaš službo, odnose, razmere, vsakodnevne težave. Ko kolesariš, to enostavno izhlapi. Osredotočen si na pot, kje boš spal, kaj boš jedel, kdaj boš kaj storil. Vse se zvede na osnovno preživetje in ostale težave, frustracije ter problemi ne pridejo do izraza. Kar se tiče samote … včasih se pojavi osamljenost. Vendar je tako, da se lahko osamljen počutiš tudi doma in v družbi. Še večkrat morda. Res pa je, da če na kolesu potuješ sam, si nekoliko bolj prisiljen biti odprt v svet. Poklepetaš s popotniki, ki jih srečaš, se pozdravljaš s kolesarji in sprašuješ, od kod prihajajo in kam gredo. Če rabiš pomoč, moraš ljudi prositi zanjo. Absurdno je reči, da je potovanje na kolesu zgolj užitek. To je delo in trpljenje.

Nastopijo dnevi, ko si poln frustracije, je vse narobe in moraš sprejeti neskončno število odločitev. Spomnim se, ko sem prvič na dvomesečni poti postavljala šotor in so me res bolele blazinice na prstih. Zakaj sem se spravila v to? Kaj mi je tega treba? Vložen napor ti kasneje prinese užitek. Mislim, da je Ernest Hemingway dejal … dobro, če ni bil on, potem je bil zagotovo Albert Einstein, saj mu tako ali tako pripisujejo vse modre izreke … Skratka, Hemingway je dejal, da profil dežele najbolje spoznaš na kolesu. Z avtom se pripelješ na vrh hriba, stopiš ven, se razgledaš in si rečeš, da je to lep razgled. Na kolesu zaslužiš vse razglede in začutiš vsako ped nekega vzpona. Veliko bolje veš, kakšen je hrib v resnici. To so užitki in hkrati frustracije. Tako kot v vsakodnevnem življenju.

 

 

Razlika je, da se na kolesu frustracijam predajaš prostovoljno.

Res je, ampak ko si enkrat na poti, si težko premisliš. Nimaš helikopterja na klic, ki bi te odpeljal domov. Ko se nisem spoprijateljila s sedežem, sem vseeno morala naprej. Tudi, če bi kolesarila do postaje za vlak, bi morala naprej.

 

Si s potovanji na kolesu pridobila večjo samozavest? Ali zaradi kolesarskih izkušenj živiš drugače tudi v vsakdanjem življenju?

Vsakič si ob vrnitvi rečem, da bom, a nekako ne uspe. Rečeš si, da se ne boš obremenjeval z nepotrebnimi stvarmi. Na potovanju si zvečer vesel, ker si preživel nov dan na cesti. Zakaj? Ker si tudi tvegal. To je dejstvo. Zakaj bi se potem doma, če si zdrav in živ, obremenjeval več kot je treba? Ne glede na to spoznanje, tega občutka ne znam prenesti v “civilno” življenje. Ne drži dolgo. Slej ko prej se soočiš s frustracijami.

Kar se tiče kolesarjenja, pa imam večjo samozavest. Zdaj bi se takole (tleskne s prsti, op. avt.) odpravila kamorkoli. Ne bi me bilo več strah. Tudi starše sem vzgojila, da niso več panični. Že pri načrtovanju razdelim etape na 50 kilometrov na dan, potem pa poskušam vsak dan narediti nekaj več. Tako imam kakšen dan rezerve za nepredvidene dogodke. Uporabljam aplikacijo Komoot, ker vsebuje biketouring orodja za raziskovanje poti.

 

Bi šla s kolesom okoli sveta?

Bi. Takoj! Za leto dni. Ali dve.

 

 

Kako se spremenita počutje in telo po dveh mesecih potovanja s kolesom?

Neverjetno! Na poti lahko ješ kar hočeš in hujšaš. Noro je, koliko porabiš. Totalno fit postaneš. Od rok do pet si res močan. Še vedno sem presenečena, koliko dela na kolesu opravijo tudi roke. Sicer pred odhodom ne treniram. Vozim se s kolesom, ampak da bi pa imela načrtne treninge, to pa ne. Tri dni trpiš, potem si pa že fit. Ali pa se zlomiš, ha ha ha. Dobro je, da si seveda zdrav. Ni kar tako, ko se ozreš nazaj in si z lastnimi nogami premagal 3200 kilometrov. To ni kar tako, no!

 

Prej si omenila kampiranje na črno. Zdi se mi, da smo Slovenci precej prestrašeni, ko se moramo odločiti, ali bomo nekje prespali na črno … Si se navadila?

Iskreno rečeno, grem veliko raje v kamp, ker se po celem dnevu kolesarjenja rada oprham. Kadar kampa ni in je tema, kaj pa boš? Prepričana sem, da je veliko večja nevarnost spanje sredi mesta, kot sredi ničesar, ob vasi ali na deželi. Vedno se nekoliko skrijem in ko se stemni, greš pač v šotor. Prej sediš pred njim in se ti zdi, da prepoznavaš vse zvoke. V trenutku, ko se stemni, narava proizvede celo simfonijo novih zvokov. Kot bi spal v živalskem vrtu, a si tako utrujen, da takoj zaspiš. Pomembno je, da imaš zjutraj dovolj vode, da si nekaj skuhaš in umiješ zobe.

S spanjem na črno nimam slabih izkušenj, je pa res, da na Korziki tega nisem počela, ker je tam preveč divjih svinj. Na Hrvaškem tudi ne, ker te preganjajo. Načeloma pa se mi to ne zdi nevarno početje. Bolj bi me bilo strah spati v mestnem parku ali pod mostom. Tam te bodo prej oropali kot nekje v gozdu.

Seveda se ti lahko pripetijo take ali drugačne stvari, a če bi tako razmišljala, bi ostala doma. Kot rečeno, so še največji problem psi. Na kolesu vidiš živali ob poti povsem drugače kot iz avtomobila. Rada pozdravljam bike, krave, ovce, konje in včasih se ustavim in si jih bolje ogledam.

 

 

Surly Disc Trucker ima jeklen okvir. Si navdušena nad pregovorno magičnostjo jekla?

Kaj pa vem … Okvir je res močan in jeklo naj bi bolje pobiralo neravnine in vibracije … Iskreno, ne vem. Neštetokrat sem slišala, da če bom zlomila jeklen okvir, mi ga bo striček v prvi garaži zvaril nazaj. Resno? Mislim, če bom zlomila okvir, bom najbrž polomljena tudi sama, ali ne?

 

Če bo zgolj počil …

… potem pa mogoče res. Trucker je odlično kolo. Najbrž ga bom imela vsaj dvajset let. To je kolo za pot okoli sveta. Ko enkrat sam zamenjaš zračnico in plašč, nastaviš zavore in zategneš špico, se počutiš skoraj nepremagljivega. Potem imaš svoje kolo še raje!

Spomnim se potovanja, ko mi je lisica izpred šotora izmaknila sandal in pregrizla pašček. S seboj vozim šiviljski pribor in sem težavo rešila s knofljo. Imela sem sandale Teva in še ene zaprte čevlje, kaj pa naj bi drugega.

 

Si kupila nove?

Ne, zakaj? Knoflja je zdržala do doma. Spet, to se mi ne zdi ekstremno ali nekaj posebnega. Potovanje s kolesom se mi zdi daleč najbolj trajnostna oblika dopusta, s katero ne škodiš naravi in ljudem. Ničesar ne puščaš za seboj, ne proizvajaš izpustov. Tudi če se nekje igraš turista, je to povsem drugačna oblika turizma, kot sicer. Tako ali tako večino poti opravim s kolesom. Če se grem kopat v Bohinj, grem s kolesom. Tudi v Kranj v trgovino s športno opremo. Za kolo in pešačenje v resnici potrebuješ zgolj čas. Žal smo danes naravnani na to, da moramo nekam prispeti čim hitreje. Hitro, hitro, hitro! Zakaj ne bi užival že na poti in v samem načrtovanju?

 

 

Gotovo imaš v mislih že naslednji projekt?

Ne vem še. Poigravam se z zamislijo, da bi odkolesarila do Zadra in s trajektom čez Jadransko morje do Ancone, nato do Barija in odpeljala krog po Apulji ter se vrnila v Črno goro. Od tam se bi odpravila proti Dubrovniku in nazaj. Apulja me zelo mika, čeprav imam z Italijani zelo slabe izkušnje.

 

Kaj bi svetovala kolesarki, ki bi rada potovala s kolesom?

Že na začetku naj v kolesarskih trgovinah ignorira pokroviteljski odnos pretežno moških kolektivov. Srečala se bo s pripombami, kaj ona sploh ve in nasveti, kaj je najboljše zanjo. Naj veliko sprašuje, raziskuje in ne obupa. Naj ji ne bo nerodno, če bo tečna. Mora se vključiti v proces nakupovanja kolesa in opreme. Predvsem pa naj čim več sprašuje.

Nikakor naj se ne boji potovanja s kolesom. Enostavno gre na pot s kolesom, potem pa bo že videla. Tega se ne da naučiti. Greš na pot, spoznaš, kaj ti ustreza in odkriješ lasten ritem. Sprva sem se obremenjevala, ker nisem bila ob jutrih sposobna odriniti ob sedmih zjutraj ... Zakaj že?

Na dopustu sem in če grem ob desetih dopoldne, pač grem takrat. Užitek je v tem, da si sam skrojiš potovanje in te pri tem nihče ne nadzoruje in opazuje. Tudi če imaš čudne torbe, je popolnoma vseeno. Če hočeš na pot vzeti lak za nohte, boš pač vzela lak za nohte. V čem je problem? Nekdo ti bo rekel, da imaš pretežko spalno vrečo. Pa kaj? Druge nimam. Ne rabiš vrhunskega kolesa in vrhunske opreme, da lahko potuješ. Pomembno je, da zbereš pogum in greš!


Objavljeno: 13.01.2020

Vir/avtor: www.mtb.si

Deli

Sorodne novice

Vir: www.mtb.si

Komentarji

Najbolj brano

28 Jan 2020
Gorsko kolesarstvo

Na verigi: Maja Lobnik

Mariborska alpinistka, ki je hiperaktivna tudi na kolesu. Zadnje čase sicer brez nastopov v SloEnduru, a lani s kar pol milijona ...

28 Jan 2020
Gorsko kolesarstvo

Giant mtb ZLIK: To nedeljo te pričakuje morska kulisa

Zimska liga se s šesto dirko seli ob morje. Dirka bo že petič potekala na že znanih stezicah v okolici Novigrada.

28 Jan 2020
Gorsko kolesarstvo

Generator Snow Bike & Run festival, Delnice 2020

Delnice, najvišje hrvaško mesto, so bile ta konec tedna brez snega, a se je vseeno odvil že peti Snow MTB & Trail Run festival.

28 Jan 2020
Gorsko kolesarstvo

4Stage Lanzarote: Peklenski kronometer

Dobrih 20 kilometrov v dolžino, a resnično težka etapa. Kuret in Pintaričeva zopet z odliko. Pred današnjo odločilno etapo s...

27 Jan 2020
Gorsko kolesarstvo

Džojrajd: Sunn Kern EN29 Finest LT

Karbonski dirkač iz kultne francoske štale, na 29 palcih, kakopak. Togost mu je nedvomno vrlina, če si le pripravljen garati n...

Dodaj v košarico

Kolesarska štartna številka MTB A6, barvna
Spletna cena:

0.42 €

pri nakupu nad 400 0.38 €

Dodaj v košarico

Tekaška štartna številka A6, barvna
Spletna cena:

0.23 €

pri nakupu nad 400 0.21 €