Pred več kot letom dni, natančneje 24. oktobra 2018, sta se Anja in Barbara z ljubljanskega letališča prek Amsterdama odpravili do Buenos Airesa in za konec čisto na jug Argentine, do Ushuaie. Tam je bil start njune biketouring avanture, ki ju sedaj vodi vse do Mehike!

Minilo je že 15 mesecev potepanja s kolesi. Kaj zanimivega sta doživeli v mesecu januarju? Še vedno se nahajata na in ob neskončnih cestah Peruja. Pestijo ju težave s kolesi, a se ne data. Vmes sta si privoščili še krajšo avanturo v džungli in nekaj dnevno vožnjo s tovorno ladjo, kot pravi avanturistki. Počasi se bližata Ekvadorju.

Na poti

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Servis

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Takole pravita dekleti:

"Pester mesec, a kolesarjenja je bilo bolj malo. V Cajamarci sva na koncu uspeli popraviti Anjino zavoro, s tem da se je menjal celoten disk, saj je bil stari preveč poškodovan in do te mere zvit, da ga ni šlo več poravnati. Prav tako sva ob še enkratnem pregledu mojega kolesa ugotovili, da se je uničil sprednji hitri vpenjalec in zamenjali še tega, preden bi se zgodila kakšna hujša nesreča. Zdravje se je potem tudi izboljšalo in mahnili sva jo proti začetku perujske džungle, do Bague.

Vreme nama je popestrilo zadnje vzpone in spuste. Glavna cesta, ki je vodila tudi do Jaena in bi naj bila asfaltirana, se je na koncu izkazala bolj za makadamsko, saj je veliko delov asfalta manjkalo. To je zgledalo ob dežju kot ena blatna gmota, kjer sva lovili ravnotežje in imeli pokrita usta, da se ne bi najedli vsega blata, ki nama je špricalo vsepovsod.

Vmes je na mojem kolesu šla zadnja napera in mi spet delala skrbi. Toliko naper in tuljavk, kot se je že zlomilo, razmišljam o kompletni menjavi, a stroškovno je enostavno preveč, saj imajo tukaj cene zelo navite, povrhu vsega pa še slabo kvaliteto. Tudi Anjin hitri vpenjalec na sprednjem kolesu ne zagrabi več, kot bi moral.

Ampak zaenkrat sva težave s kolesi odmislili ob srečanju z dobrimi ljudmi, ki so ob svojih hišah in nasadih ponujali kakav, kokos, lubenice, mango. Zadnjih nekaj kilometrov do Bague sva se tako veliko ustavljali in se pogovarjali z njimi. V Bagui naju je sprejel v svoj dom domači kolesar Anderson, ki sva ga našli preko aplikacije Warmshowers. Po nekaj dneh druženja z njim in njegovo družino sva stvari in kolesi pustili pri njih ter se odpravili še globje v džunglo, do Yurimaguasa.

13-urna vožnja do mesta Yurimaguas naju je čisto izčrpala. V pristanišču sva naslednji dan poiskali tovorno ladjo, ki naju bi v treh do štirih dneh pripeljala v center perujske džungle Iquitos. Ker je ladja izplula šele čez dva dni, sva izkoristili čas za obisk tržnice in okušanje nove hrane. Končno smo izpluli in ladjo sva si štiri dni delili s perujskimi družinami, spali na viseči mreži, jedli "odlično" hrano in tretji dan plovbe smo dosegli reko Amazonko. Občutek je bil nekaj posebnega, nenazadnje je to druga največja reka na svetu.

Iquitos kot samo mesto nama ni bilo nič posebnega, ogled pa je bil zanimiv zaradi družbe Američanke Sonie, ki je potovala z nama na ladji.

Skupaj smo si ogledale reševalni center za živali Crea in živalski vrt pri laguni Quistococha.

Ampak najbolj od vsega naju je navdušil obisk otoka opic, kjer imajo zdaj prosto živeče opice, ki so jih rešili z domov ali s črnega trga. Na otok so prišle v zelo slabem stanju in depresivne. Ko si opomorejo, zaposleni na otoku poskrbijo, da se opice prosto vrnejo nazaj v svoj habitat.

V času obiska so bile tako razposajene in občutek, ko so te prijele za roko in splezale nate, je bil nepopisen, saj tako bližnjega stika z opicami še nisva imeli.

Res sva srečni, da so dobile drugo priložnost in da so na tem otoku v svojem naravnem okolju, kamor tudi spadajo. Iquitos sva tako zapustili z lepimi spomini in s toplino v srcu in tudi z novim prijateljstvom s Sonio, ki ima celo nekaj slovenskih korenin.

Sedaj sva se vrnili nazaj v Baguo in jutri nadaljujeva pot v Jaen, kjer upava, da bodo rešili mojo težavo z zlomljenim vijakom prtljažnika, ki je ostal v aluminjastem okvirju, in da rešiva situacijo z Anjinim hitrim vpenjalcem, ki ima posebno dolžino, saj hkrati drži tudi sprednji prtljažnik. Ja, kolesa imajo tudi svojo obrabo, a se ne dava, bova pa začeli improvizirati, nenazadnje je to del avanture. Ekvador, prihajava!"

Kulinarika

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Živalsko kraljestvo

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Anjo in Barbaro lahko spremljaš na facebooku in instagramu pod imenom The Bike Wanderers

Vse fotografije so njuno delo

Preberi še
The Bike Wanderers: Ko skoraj obupaš, a vseeno nadaljuješ
The Bike Wanderers: Po poti Peru Great Divide
The Bike Wanderers: Leto dni je naokoli
The Bike Wanderers: Po enajstih mesecih še kar “grizeta” kolena
The Bike Wanderers: Iz Bolivije v Peru
The Bike Wanderers: Devet mesecev na poti in še kar v Boliviji
The Bike Wanderers: Lepote Bolivije
The Bike Wanderers: Iz Argentine v Bolivijo
The Bike Wanderers: Po pol leta se je nabralo dobrih 5000 kilometrov!
The Bike Wanderers: 5 mesecev na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: 4 mesece na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: Južnoameriški popotnici se javljata že tretjič
The Bike Wanderers: Drugo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Prvo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Odkrivanje Južne in Srednje Amerike s kolesom

Objavljeno: 06.02.2020

Vir/avtor: www.mtb.si