Prijave in naročila (0)
X

Mah nas razvaja: Italijanski tris

Italijanski tris, Toskana

Pri pokru so tris tri karte enake vrednosti. Tudi midva sva med italijansko kolesarsko avanturo sestavila tri lepe trise. V šestih dnevih sva se dotaknila treh različnih pokrajin, treh različnih reliefov in treh različnih stilov gorskega kolesarjenja. Imela sva dobre karte!

Sedeže ven, dva termaresta na tla, zraven dve spalki, voda, kuhalnik, nekaj posode in hrane v alu kišto, pa še dva na kolesarska nahrbtnika, dve čeladi in dve torbi. Nobene dolge priprave nisva imela, nobenega posebnega dogovarjanja. Še dve gorski kolesi sva obesila na zadnja vrata kombija in sva šla. Če ne veš, kam greš, se ne moreš izgubiti. Midva sva vedela le približno.

Šest dni prvomajskih praznikov je bilo pred nama in jasno, da se je začelo z dežjem. Pa ni bilo sile, že za Palmanovo se je cesta posušila, pred nama je bila mirna noč. Šoferji kamionov so že spali in avtocesta je bila praza. Opolnoči sva šla skozi Bologno, dobro uro kasneje pa nad bolnišnico v Porretta Termah ugasnila motor. Tomaž je tam našel veliko makadamsko parkirišče, kjer nisva motila nikogar in nihče ni motil naju. Tudi zjutraj ne, ko je osebje prihajalo na delo.

Apenini

V Apenine me je že lani vabil Nizozemec Peter Wouters, lastnik podjetja 9th Wave, kjer izdelujejo vrhunske mtb, gravel in cestne obročnike. Peter je tudi sponzorski partner etapne dirke Appenninica MTB. Ponudil mi je mesto v njegovi ekipi, a sem imel septembra preveč svojega dela. Želja pa je ostala. Bobi mi je poslal treke etap in v sredo zjutraj sva s Tomažem sama stala na štartu prve etape. Ker sva štart zamudila za več kot pol leta, sva bila čez dan tudi na trasi … sama. Seveda, dan upora je praznik samo v Sloveniji. Tale del severnih Apeninov je podoben našim hostam in prva tura me je ves čas spominjala na Posočje: najprej skromen asfalt, potem razhajkan makadam, tam, kjer se pri nas uradno ne sme, pa se je pod Monte Tresco začel ”ta lepi” del dneva.

Lep za naju, a če bi na tistih stezah navzgor in navzdol morala tekmovati, bi bila stvar precej zahtevnejša. Na nekaterih delih sva smer le slutila. Izgledalo je, kot da sva tam prva, odkar je pobralo sneg. Odpadle veje so silile v menjalnik in med špice, vendar nama niso naredile škode. Prvi dan je bil hladen in lepa tura je tudi mene pustila nekam hladnega. Še v toplih termah Porretta sem videl le njihov industrijski del, medtem ko je Tomaža navdušilo staro mestno jedro. Že popoldne sva šla naprej.

Preskočila sva drugo in tretjo etapo

… in zvečer prišla v Fanano. Za razliko od term v dolini se mi je prijazno hribovsko mestece takoj prikupilo. Kozarca točenega piva pod kostanji na trgu sta bila presenetljivo podobna vrhovom nad mestom. Pivo v najinih rokah se je hvalilo z izdatno belo peno, vrhovi, kamor je kazal najin trek, pa z belo snežno odejo. Pena je hitro izginila, midva pa sva ugotovila, da najina druga (na dirki četrta) etapa ne bo šala. To so kazale tudi številke na Garminu.

Najdaljši kolesarski dan nama je dal vse, kar lahko ponudi prava gorskokoklesarska tura. Najprej so naju navdušile kaskade slapu Doccione. Pri bivaku la Pilaccia sva se prvič dotaknila snega. Malo naprej sva prvič rinila kolesa. Prvo nagrado za trud sva dobila na izpostavljlenem pomolu razglednika Monte Lancio. Druga nagrada je bilo 500 višincev fantastičnega spusta s prelaza Colombino. Gozdna steza se je v spodnjem delu spremenila v pozabljeno pot, ki je mimo ruševin starih stavb vodila v dolino. Kako uživam, ko se s kolesom dotaknem pred stoletji zgrajenih poti, ki povezujejo (pogosto) zapuščene vasi!

Potem je šlo spet navzgor

Na grebenu, ki je hkrati tudi meja med pokrajinama Emilija – Romanija in Toskana, je začel pihati orkanski veter. 1.800 metrov visoko sva v zavetrju nase navlekla vse, kar sva imela v nahrbtnikih. Pešačila sva ob kolesih, a nama je veter trgal kolesi iz rok. Potem sva spet prišla do snega in se izogibala blatni brozgi. Na prelazu Calanca še nisva bila na vrhu, pot se je obrnila navzdol šele pri jezeru Scaffaiolo. Na drugi strani gore, na smučišču Corno alle Scale, je bilo še več snega, a se je vsaj veter umiril.

Iz zime v pomlad sva prišla po enem najlepših in najdaljših spustov, kar sva jih kdaj odpeljala. 1000 izgubljenih metrov po gozdu, zemlji, kamnu, skali, travi … spust je kar trajal in trajal in se končal pod mestom. Pot do zasluženega piva je šla še enkrat strmo navzgor in se končala po prevoženih 52 kilometrih in dobrih 2.200 višincih. Prijazna natakarica je videla, da potebujeva še nekaj in nama častila velik sendvič! Ob praznih kozarcih sva se strinjala, da imava mrzlih Apeninov dovolj, mrzlo pivo pa točijo tudi ob morju. Mahnila sva jo na jug.

Obala

Zjutraj je pihalo, a je bila sončna Massa Marittima veliko toplejša od zasneženih Apeninov. Čeprav Trailforksi tam kar žarijo od prevoženih poti, sva si tretji dan privoščila malo potuhe in enostavno ponovila pentljo, ki smo jo z Živo in drugim Tomažem sestavili ter odpeljali lansko jesen. No ja, nekaj malega sva ji vseeno dodala in v 50 kilometrov ter 1.400 višincev zajela nekaj popularnih trejlov tega območja. Iz hoste sva prinesla tudi vsak po enega klopa, v njih pa pustila množico poti, ki bodo počakale na naslednji obisk. Še enkrat sva tudi potrdila znano dejstvo, da v Italiji dobra pica stane toliko kot vrček piva. Gladki celinski trejli so bili uvod v malo bolj grobe primorske. Zvečer sva že iskala ”park for night” na mivki ob Tirenskem morju.

Punta Ala

Punta Ala je ime, ob katerem srce ljubiteljev Trailforksov bije hitreje. Naju letoviško naselje ni navdušilo, zato sva šla še naprej, do mesteca Castiglione della Pescia. Zaradi bližine izliva reke Pescia sva se bala komarjev, a jih na srečo ni bilo. Edino nadležne mivke je bilo povsod dovolj. Ker nama Trailforksi niso ponudili nobenega krožnega treka, sva ga poiskala na Garmin Connectu.

Tura s tremi vzponi in tremi spusti po klasičnih enduro trejlih je Tomaža navdušila bolj kot mene. Strmi spusti s kotalečim se kamenjem pač niso moje priljubljeno igrišče. Pa še trejli so bili nekam čudno označeni. Prva dva sta bila modra, tretji, najlažji pa "črni diamant". Tomaž je v aplikaciji predlagal popravek. Med kosilom, pravzaprav večerjo, sva se čudila dvojni morali soseda. Tip je z družino (tako kot midva) kampiral na črno, a se je jezil na možaka, ki je v plastični vrečki s plaže odesel malo mivke. Menda se v Italiji to res ne sme in možak je godrnjaje odšel, sosed pa se je pomiril šele, ko si je za kemperjem prižgal džoint. Naju mivka ni ganila in sva šla naprej v ”tapravo" Toskano.

Tista prava Toskana

”Taprava” Toskana je le ena tista, ki jo vidimo na najbolj kičastih fotografijah. Ampak ta kič tudi v resnici obstaja: gričevnata pokrajina z barvitimi polji in travniki, ki jih presekajo drevoredi cipres in bele makadamske poti, na katerih grevlerji dvigujejo prah. Vse to sva našla, edino makadamkarja ni bilo niti enega! V dveh dnevih ”taprave” Toskane sva se po belih cestah prašila le dva gorska kolesarja!

Avtomobili so bili parkirani ob cesti, nad cesto, pod cesto, še največ jih je bilo kar na cesti. Horde fotografov in telefonistov so brezglavo skakale naokrog in lovile zadnje sončne žarke nad večerno Toskano. Ker so bil njihovi možgani fokusirani le na zaslone, sva bila midva fokusirana na dogajanje pred odbijačem. Srečno sva prišla do mesteca Radicofani in Toskani nazdravila s kozarcem rdečega, ki so ga priporočili pri Toccu. Gostilnica, ki nas je navdušila že pred petimi leti, ima še vedno enako dušo.

Kot bi zadel na lotu

Trek, ki sva ga naključno izbrala, je bil zadetek v polno. Doživela sva Toskano iz prospekta. Nežni beli oblaki so sončnemu dnevu dodali barve. Klanci so bili kratki, a bolj strmi, kot sva pričakovala. Makadamkarji bi na grobih poteh zagotovo trpeli, midva pa se nisva pritoževala. Psi, ki so lajali za nama, so naju v resnici pozdravljali. Odzdravljali so tudi kopalci, ki so se namakali v vroči vodi naravnih term. Če bi imel analogni fotoaparat, bi mi v četrt ure zmanjkalo filma, telefonski megapiksli pa so na srečo zdržali ves dan. Ko sva bila že pri avtu, sva v dalajavi opazovala nevihto. Sita in umita sva se skozi pravljično pokrajino premaknila korak bližje domu.

Simpatična danska upokojenca sta bila najina soseda na PZA (parkirišču za avtodome) v Ascianu. Avtodom sta najela v Nemčiji, saj so tam cene ugodnejše, in se podala na tritedensko potovanje po Evropi. Jorn je povedal, da sedemmetrskega orjaka večino časa vozi žena, on pa si med tem raje privošči kozarec vina in uživa v pogledu na pokrajino. S Tomažem pa sva še zadnjič sedla na kolesi in z malce krajšo turo zaključila italijansko turnejo.

Fotografije Matej Hartman @matej.mahmtb

Preberi še

Hudičevi rogovi

https://www.mtb.si/reportaze/smer-frejus-francija/

Objava Mah nas razvaja: Italijanski tris se je prvič pojavila na mtb.si.


Objavljeno: 14.05.2022

Vir/avtor: www.mtb.si

Deli

Sorodne novice

04 Sep 2022
MTB

Mah nas razvaja: e–Bosna

Boanska avantura tam nekje okoli Prokoškega jezera. Z druščino “elektrificiranih”. Moj prvi stik (pa ne kratek) z e- kol...

09 Aug 2022
MTB

Mah nas razvaja: Na strehi Alp

Francija nekoliko drugače. Nič Azurne obale, temveč potenje v Alpah. Izkušnja, ki ni namenjena le cestnim, ampak tudi gorskim ...

20 Jun 2022
MTB

Italijanski pokal BMX: Slovenci domov z odličnimi rezultati

V Padovi se je nadaljeval izredno močan pokal, ki je na 7. in 8. preizkušnjo privabil skoraj dvajset slovenskih tekmovalcev in t...

06 Feb 2022
MTB

Giant mtb ZLIK: Italijanski desant na Novigrad

Le teden dni premora in priljubljena serija ZLIK se je s šesto dirko sezone nadaljevala v Istri, po Poreču je bil na vrsti Novig...

Vir: www.mtb.si

Komentarji

Najbolj brano

26 Sep 2022
MTB

EWS Loudenvielle: Vid Peršak za konec med petnajsterico

Svetovna serija v enduru se je z osmo dirko zaključila na francoski strani Pirenejev. Z dvema Slovencema na startu, a oba nista i...

26 Sep 2022
MTB

Nov pumptrack v Litiji odprli s programom Grbine so fine

V Litiji je v sredo, 21. septembra tudi uradno zaživel grbinasti poligon. Takoj po odprtju so novi objekt na Ježi zavzeli najmla...

26 Sep 2022
MTB

Lapierre: Prorace CF je prenovljen

Če si ljubitelj trdorepih zveri, potem moraš pri nakupu novega kolesa vreči oko tudi na Francoza, ki sliši na ime Prorace CF. ...

25 Sep 2022
MTB

Unior DH Cup Sljeme: Pregled proge z Davidom, Ažbetom in Maxom

David Ivartnik s kamero na čeladi sledi Ažbetu Kalinšku in Maxu Žvegli. Zadnja dirka slovenskega pokala danes že poteka nad Z...

25 Sep 2022
MTB

Urbani XC Kočevje: zaključek SloXcup z mestnim spektaklom

Dan slovenskega športa so v Kočevju dopoldne začeli z mestnimi teki, popoldne pa z – mestnim – gorskim kolesarstvom. Mladin...