Tine Guzej, 1951-2025

Zapustil nas je gospod, ki je razumel, za kaj gre v našem športu, in je tudi veliko naredil za njegovo prepoznavnost.

Nerad tipkam spise na tole temo, a ker že dolgo racam po zemlji tej, poznam s tem marsikoga in vem marsikaj o komu. Posebej, ko se tiče legend gum gorskih koles iz dežele te.

Že nekoč smo kolesarili nič manj in nič slabše gorske ture, kot danes. Posebej pa nič manj divje, če ne še bolj. In bilo je nekaj tistih, ki so bili zelo "pomembni za sceno", pa se večina tega niti zavedala ni. Ni se trkal po prsih, nobene resne medalje si pripel na njih, nobenih kamer ali mikrofonov ni bilo uprtih vanj, pa je imel slednjega na voljo dovolj, še preveč, če bi le hotel. Saj je bil direktor revijalnega programa pri Delo revije, moj direktor, urednik športne priloge NonStop, a bolj sem ga doživljal kot kolega, spodbudnika, nekoga, ki je štekal in pomagal posebnim, drugačnim idejam, da so ugledale luč sveta.

Pa sploh ni bil samo kolesar. Prej tudi dober surfač, kanuist, smučar izven smučišč, danes bi rekli frirajder, tudi snowborder, karkoli je imelo dinamiko in je prihajalo med športne trende. Enkrat mi je izjavil: "Če bi bil mlajši, bi z rolerji prekrižaril Evropo!“

Da tak je bil. Stalno v pogonu, vedno v koraku s časom.

Tine Guzej – Tinček, urednik marsikatere revije, predvsem za nas nekoč pomembne priloge reviji Stop, športna priloga NonStop, eden od ustanoviteljev Slovenskih novic, direktor revialnega programa pri Delo revije in še marsikaj.

"Ko jih jebe, se jih bomo že ubranili z našim pravnikom in revijami," je Tinček odgovor izstrelil takoj, ko sem ga pobaral, da kaj če nas oglobijo zaradi objavljanja člankov o naših kolesarskih turah v naravnem okolju – tudi Triglavskega parka, ki so postale zaradi neke birokratske uredbe "čez noč" prepovedane. Njegov odgovor je bil v tistih časih pomemben. Ne samo za mene. Tudi za ostale z naše mtb scene. Ker nikdar več nisem razmišljal, samo še objavljali smo, karkoli že je bilo. Da ne omenjam kar nekaj zelo posebnih "naslovk" športne priloge NonStop, ki si jih je v glavi zamislil, meni pa prepustil izvedbo ...

Tudi knjiga Sem kolesar, gorski kolesar, brez Tinčka ne vem če bi ugledala luč dneva. Prepričal je Gorazda v izvedbo tega projekta, uredil založnika in tisk in tudi mene, da sem se spravil k oblikovanju in urejanju te knjige, da nisem bil prisoten le kot fotograf ali Gorazdu kot psihična pomoč. Naju z Gorazdom je tisto delo še bolj združilo in preko nekaj mojih fotografskih predavanj tudi ostalo mtb sceno tistega časa.

Pa tudi Gorazd, kot tak, če ne bi bilo Tinčka, morda ne bi postal to, kar je postal. Res je vprašanje, čeprav vem, da bi Gorazd privzdignil obrvi v krepak ugovor k trditvi tej.

A imeti v tistih časih popolno medijsko, prijateljsko in športno kolegialno podporo je pomenilo veliko. Ni bilo družabnih omrežij ali instagramovskih všečkov in sledilcev; pa še mtb.si ni obstajal.

Zato četudi najboljši na svetu, brez pravega medijskega ozadja nihče ni takrat vedel ne za tebe, ne za nek drugačen, poseben šport.

Ko sem/smo objavili članek o kolesarjenju po izjemno izpostavljenih policah na Mt. Pasubio, je bil za tisti medijski čas to izjemen šok. Težko ga primerjam s čimerkoli dandanes. Še čez nekaj let, pri naključnem pogovoru nekje na Primorskem, slišim, da smo menda Nonstopovci kolesarili po policah Triglavske stene. Seveda, malo se je pomešalo vse skupaj.

Ker pod Tinčkovo taktirko, bolj kot je bilo odbito z večjim veseljem se je objavljalo.

Meni je bil kot "drugi" oče, zato priznam, morda za koga od ostalih zaposlenih v črni stolpnici Dela ni bil tako dobrodejen. Ampak za sceno, imenovano outdoor, še posebej pa gorsko kolesarjenje, pa je bil resnični tihi "patron", kot Italijani rečejo svojim mafijskim starostam.

Enako je bila pomembna za širjenje te "naše" kulture med novinarskim svetom tekma v gorskem kolesarjenju Račke v Bohinju. S Kalčkom večna tiha tekmeca in še kdo od vrhunskih športnikov se je tam redno pojavljal, je ta dogodek prinesel medijsko pojavljanje tudi v ostalih msm pop medijih tistega časa.

Tudi njegove gorskokolesarske ture po bohinjskem koncu, kjer je preživel skoraj vse konce tedna, bi bile ali so še danes legendarne, samo nihče ne ve za njih. Lotevala sva se celo izdaje njegovega vodnika po tistih koncih, kjer je bilo itak vse tisto zakonsko prepovedano. Ampak ni naju zaustavil problem z že kar močno poostrenim nadzorom glede gorskega kolesarjenja, ampak da so bile to že tako težke in avanturistične ture, da so bile res težko izsledljive. Nisva vedela, kako bi jih sploh ustrezno spravila v knjižno obliko, da bi jih kdo še res odkril in fural. Pa že takrat je Tinček razmišljal o Garminu in sledeh. A ni bil še "pravi čas".

Ker ko me je peljal na nekaj njih, so bile to res "pozabljene stezice" ali pa variante, ko sva dobesedno kolesarila po potoku. To so bile zanj tiste prave, resne, vredne ture pravega gorskega kolesarja.

Spomnim se, kako sem neke jeseni šel na peš pohod v fužinske planine. Nekje v daljavi v neki divjini, sem med smrekami ugledal kolesarja. Vsaj zdelo se mi je tako. Nisem bil niti prepričan, kaj sem ugledal. Naslednji dan v njegovi pisarni pa izvem, da je bil to on, a se je zbal, kaj če sem nadzornik, in se mi prikril.

Aja, zakaj sem sploh stipkal teh nekaj vrstic? Ker verjetno, če jih ne bi, jih morda ne bi nihče drug, ki se ima za "pomembneža" mtb scene pri nas.

Nekaj tednov nazaj dobim od njega sporočilo (kako leto, dve, nisva bila več v kontaktu!): "Dejko, sem slučajno odprl FB in kot prvo sem videl tvojo zgodbo iz Norveške. Bravo, prav razveselila me je. In veseli me, da še vedno furaš pravilni lajf."

Jasno sem z veseljem mu nazaj stipkal dolgo repliko, na katero pa nisem – sem bil kar malo ujezen, priznam – dobil odgovora. Pa ga nikdar niti ne bom. Ker Tine Guzej – Tinček, za mene Tinko (Pobalinko), ki je marsikdaj zelo resno vrtel pedala gorskega kolesa še v svoja pozna leta, jih v našem svetu, v naši dimenziji, več ne bo. Odvrtel se je drugam, neznano kam in nas pustil, da nadaljujemo s "sceno"; pravo sceno.

Priložena fotografija nikakor ni portret, ne ena boljših iz moje zbirke. Nekako mi je všečna. Ker na njej sta oba z Gorazdom med prečenjem grebena naših severnih Alp in naj ostaneta skupaj še v spletni večnosti …

Dejan Ogrinec

Objava Tine Guzej, 1951-2025 se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 28.06.2025

Vir/avtor: www.mtb.si