Zadnji (dvojni) člen verige, Petra in Žiga, sta pripela še en par, popotnika Manjo in Erika. Takole ju je napovedala Petra: “Erik, rafting vodik, in Manja, krajinska arhitektka. Par. Popotnika. Lani sta se na začudenje vseh prijateljev odpravila na trimesečno potovanje s kolesom po Patagoniji.”

Kaj še dodati? Naj povesta sama.

Manja Pečkaj in Erik Šturm

Vzdevek: Manja ga nima, Erik je Erč
Kraj: Manja Ljubljana, Erik Bovec
Starost: Manja 29, Erik 30
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : -


Petra: Kakše so bile priprave na to turo za vaju, kot (do takrat) nekolesarja? Kakšni so bili največji izzivi oz. strahovi pred turo? Ali so se pokazali, kot utemeljeni in kako sta premagala težave?

Manja in Erik: Najine priprave so se začele dobre pol leta pred odhodom, ko sva začela prebirati o kolesarjenju po Patagoniji, zbirati koristne informacije glede opreme, poti itd. Vendar pa sva bila poleti oba zelo zasedena, tako sva se resnih priprav, nakupa opreme in kolesa lotila šele dva meseca pred odhodom na pot. V teh dveh mesecih sva se tudi prvič spoznala s servisom koles, se odpravila na več kratkih – enournih tur za prilagajanje na kolesarske sedeže itd.

Ko se odpraviš takole na nepoznano pot, ne veš kaj pričakovati in se ti marsikateri scenarij odvija po glavi, ko pa enkrat začneš, pa vidiš da sploh ni tako težko in se počasi spopadaš z vsakim dnevnim izzivom, ki ti pride na proti. Najina največja skrb je bila na začetku verjetno to, da ne bova imela dovolj časa, da prekolesariva celotno pot. Saj nikoli ne veš, kakšno bo vreme v Patagoniji in tudi če si se pripravil za najhujše, včasih ne moreš nadaljevati v slabih vremenskih razmerah.

Vendar nama je bilo vreme kar naklonjeno in so bile najine skrbi čisto neupravičene. Za 3200 kilometrov sva si rezervirala približno 100 dni, prekolesarila pa sva jih v 46 dneh na kolesu. Tako sva si lahko poleg kolesarjenja privoščila tudi veliko ogledov, pohodov v hribe, druženje z domačini itd.



Katere so stvari, ki jih je za tako potovanje nujno potrebno vzeti s seboj?  Ali sta vidva na katero pozabila in jo na poti zelo pogrešala?
Kaj imeti seboj na kolesu, kako izbirati med udobjem in težo, je standardna tema pogovorov med turnimi kolesarji. Vse je odvisno tudi od tega, kaj tebi pomeni turno kolesarjenje. Za naju je bila pot uspešno opravljena, če sva brez avtomobilskega prevoza prišla do cilja. Kar v krajih, kjer so vasice razpršene na 60 do 300 kilometrov narazen, pomeni, da moraš imeti s seboj vse, da lahko pozdraviš sebe in popraviš kolo brez večje pomoči. Morda sva malce pretiravala in bi verjetno bilo bolje pustiti kaj doma, kot da sva kaj pogrešala. Pri pakiranju sva gledala na to, da sva pripravljena na najslabše možne vremenske razmere, pri ostalih stvareh pa sva probala imeti seboj minimum, ki z malo iznajdljivosti še zmeraj zagotovi neko udobje na potovanju.

Ali je bila tudi psihično ta izkušnja zanimiva? Sta se medsebojno zbližala? Skregala? Si stala ob strani in se bodrila, ko je bilo komu težko?
Seveda imaš na taki poti vsega po malem. Ko si na koncu svojih fizičnih moči, morda celo premočen in bogu za ritjo ti lahko hitro zmanjka potrpljenja za sočloveka. Vendar pa sva se zavedala, da sva skupaj močnejša in si stala ob strani čez celotno potovanje. Sigurno je to en dodaten izziv v zvezi, vendar je definitivno neverjetna izkušnja, kjer še bolje spoznaš sebe in svojega partnerja in se še močnejše povežeš. Vsekakor so bila pričkanja glede hitrosti, časa za odmor itd. vendar v trenutkih, ko je bilo najtežje in je najšibkejši člen (Manja) že skoraj obupal, je Erik vedno priskočil na pomoč z zavetrjem, vzpodbudnimi besedami ali le družbo v neizmerno počasnem kolesarskem tempu, da sva skupaj prilezla do cilja.



mtb.si: Prvič na turo in to na kakšno! Ugibamo, da bosta šla še. Kam pa?
Manja in Erik: Uuuff … Takoj, ko sva zaključila popotovanje, bi se najraje podala še okoli sveta. Vendar realno življenje in stanje na računu tega trenutno ne omogočata. Tako planirava zaenkrat več krajših tur. Naslednja bo morda na Norveško, do Nordcapa, ali po Gruziji med hribi.



mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
M: Moj popoln dan na kolesu je turno kolesarjenje z malo prtljage ob lepem spomladanskem ali jesenskem dnevu in čudovitimi razgledi po ne preveč zahtevnem terenu.
E: Kolesarjenje po terenu, čim bolj oddaljeno od civilizacije.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
M: Pohajanje po raznih gorah in dolinah z Erikovo družbo.
E: Nekje v gorah ali na reki.

Kaj bi počel-a, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
M: Bi se prevažala z vsemi drugimi kolesi, kot to počnem tudi sedaj.
E: Bi se še bolj ukvarjal z ostalimi outdoor športi, s katerimi že zdaj preživljam prosti čas.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
M: Verjetno turno kolo, sigurno z zelo udobnim Brooks sedežem.
E: Nimam svojega najljubšega kolesa, ampak najbolj mi je pomembno, da kolo sodeluje, ko je težko, in ne otežuje situacije še bolj.



Tvoje prvo kolo?
M: Vijolčno gorsko kolo.
E: Roza poni.

Tvoj vzornik?
M: Moj dedek, ki je vse dopuste do pozne starosti preživljal v različni družbi žene in otrok, ampak vedno na kolesu.
E: Nimam ga.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil-a / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
M: Vse se zgodi z razlogom, tudi če na začetku to kdaj ni očitno.
E: Počasi se daleč pride.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil-a?
M: Na turi po Patagoniji, ko je tako pihalo, da me je veter prevrnil na tla in so bile torbe na mojih kolenih tako težke, da se nisem mogla niti pobrat. Nemočno sem obležala pod težo lastnega kolesa, dokler me ni Erik rešil muk.
E: Bolj kot svojih padcev se spomnim padca svojega kolesa, ki mi ga je s pomola v morje odpihnil veter. Revež še vedno nosi rjaste posledice tega potopa.

Preberi še
Na verigi: Petra Repič in Žiga Dolinšek
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

Fotografije so iz arhiva Manje in Erika

Vir/avtor: www.mtb.si