Prijave in naročila (0)
X
Skupaj 0.00 (€)
Garmin Fenix 5 Plus

Zapisi izpod kolesa: Blišč in beda cestnega kolesarstva

Cestno kolesarstvo

V tokratnem zapisu vam bom skušal predstaviti različne nivoje cestnih kolesarskih ekip. World tour ekipe, UCI Professional kontinental ekipe, kontinental ekipe in pa elite2 ekipe.

Želim vam prikazati situacijo v manjših kolesarskih ekipah, vloge kolesarjev, njihova plačila, s kakšnimi težavami se morajo vsakodnevno srečevati... Pa prikazati dobro plat članstva v takšnih klubih in predstaviti kakšno možno rešitev za še lepši jutri slovenskega športa.

V zgodbo bom vpletal tudi konkretne izkušnje in situacije iz svoje "kariere".

Jesen je tisti čas v kolesarski sezoni, ko se na "tržnici" dogaja. Kupujejo se novi kolesarji, podpisujejo nove pogodbe, končujejo se dogovori z novimi sponzorji, kakšno trenutno sodelovanje pa se tudi konča. Za vse člane te velike kolesarske družine je to zagotovo nekaj najbolj stresnih tednov v letu.

Cestno9 kolesarstvo

Stvari so na višjem rangu med UCI World tour in UCI Pro kontinental ekipami nekoliko bolj jasne. Pogovori stečejo prej. Dogovori so sklenjeni prej. Pogodbe so podpisane tako zgodaj, da se kolesar lahko v miru pripravlja za naslednjo sezono.

Med kontinentalnimi in elite2 ekipami pa se to redno zavleče v mesec november ali še dlje.

Letos sem v ekipi tudi uradno prevzel mestno športnega direktorja. Prvič sem uradno na drugi strani mize. Tako da lahko skozi lastne oči vidim, zakaj se vse tako vleče. Kako težko je uskladiti vse stvari, kako veliko je teh in s čim vse se moraš ukvarjati prej, preden pokličeš kolesarja in se z njim dogovoriš. Na srečo se meni ni treba ukvarjati še z osnovo. To so finance. Smo majhna ekipa in kar se proračuna ekipe tiče, delujemo na najnižji možni stopnji.

In tu se začenja zgodba o tem, na kakšnem nivoju vse skupaj poteka v kolesarstvu. 

Meblo Jogi

Naša ekipa spada med tiste z nazivom elite2, torej najnižji možni razred v kategoriji elite. Pravico imamo nastopati na dirkah druge kategorije evropskega pokala. Gre za popolnoma amatersko ekipo. Nihče izmed kolesarjev ne prejema nobenega plačila za dirkanje. Skušali pa jim bomo zagotoviti čim večje število dirk in s tem možnost razvoja in dokazovanja. Priskrbimo jim vso potrebno opremo, licence, priprave... Pokrijemo jim vse stroške. Preko prsta to pomeni, da še preden se sezona začne, ekipo vsak kolesar stane med štiri in pet tisoč evri!

Fantom je jasno, zakaj so v ekipi in tega se tudi držijo.

Verjetno se boste sedaj začudili zakaj za vraga dirkajo zastonj!? Mi smo tu zaradi njih in ne oni zaradi nas. Število ekip v Sloveniji je zadnja leta zelo majhno in skozi sito mladincev se v člane prebije le peščica kolesarjev. Prešteli bi jih lahko na prste ene roke. Letos smo se odločili, da možnost dirkanja ponudimo samo mlajšim članom. To so kolesarji stari do 23 let. Povedati hočem, da smo amaterji in se tega tudi zavedamo ter se na takšen način tudi predstavimo javnosti. 

Majhnost ekipe in redko pojavljanje v medijih pomeni, da so takšne ekipe popolnoma nezanimive za sponzorje. Sponzorji takih ekip so povečini le športni zanesenjaki, entuziasti. To so velikokrat bivši športniki, ki so okusili grenkobo pomanjkanja financ.

Če ste se začudili, da nekdo na tem nivoju ne prejema plačila in dirka iz veselja, pa z željo da se prebije nekam višje, vas bo podatek, da si morajo v nekaterih ekipah fantje kolesa, opremo in stroške dirkanja pokriti sami, presenetil. 

Če stopimo stopico više od ekip Elite2, pridemo na nivo kontinentalnih ekip. To sta bili letos v Sloveniji Ljubljana Gusto Xaurum in Adria Mobil. 

Cestno kolesarstvo

To bi po delovanju morale biti že profesionalne ekipe, a jih vse bolj poimenujemo polprofesionalne. Te ekipe imajo pravico nastopa na dirkah prve in celo ekstra kategorije. Tu se že srečujejo z ekipami najvišjega ranga in jih občasno tudi premagujejo! V teh ekipah minimalna plača kolesarjev ni določena. V naši okolici kolesarji »konti« ekip prejemajo plačila v višini od 200 pa do nekje 2.000 evrov. Povprečna plača bo nekje 600 evrov. Tu kolesarji živijo v večini popolnoma profesionalno življenje. Če dirkaš proti največjim, proti profesionalcem, moraš tako tudi trenirati in živeti! A kako s 500 evrov? Dokler si mlad in imaš željo po napredku, nekje do petindvajsetega leta, mogoče še kakšno leto gre. Seveda v večini s podporo od doma ali še kakšno nekaj urno službo. Sam sem na tem nivoju vztrajal osem let. S štipendijo okrog slovenske zajamčene plače. Med kolesarji tem prejemkom rečemo štipendija, ker beseda plača niso vredni.  Pri prehodu iz mlajših članov v kategorijo elite, ko sem imel dve solidni sezoni za sabo, sem bil že dogovorjen za prestop v na videz zelo urejeno kontinentalno ekipo, pa je ta čez noč propadla in ostal sem praznih rok. O tem so me obvestili meseca novembra. Vse se mi je obrnilo na glavo. Na srečo mi je takrat pri dogovoru v novonastali Avstrijski ekipi RSC Amplatz pomagal Dean Bajt. Sam sem se sprijaznil, da je to moj nivo in bom tu še vztrajal, dokler imam veselje. In tako mislečih športnikov na tem nivoju je večina. Leta 2016 sem imel kar dobro sezono in dobil sem ponudbi dveh spet na videz zelo urejenih kontinentalnih ekip. No, dobil sem eno konkretno ponudbo. Tako nizko, da sem jo zavrnil, pa čeprav sem si v to ekipo zelo želel. Druga ekipa pa se je z menoj začela pogajati. Dogovorili smo se za približen znesek. Nato sem prejel email. Pogodbo. Bil sem na dirki na Kitajskem. Znesek, pod katerega bi se mogel podpisati, je bil skoraj pol nižji od tistega, o katerem smo se pogovarjali! Za ekipo iz drugega kontinenta bi moral dirkati za manj od slovenskega »minimalca«.

Vprašal sem, če se lahko še enkrat pogovorimo! Email, ki je sledil, je bil kratek. To je ponudba in imaš le to možnost. Vzemi ali pusti. Na tistem mestu v nekaj sekundah sem se odločil, da od takrat ne dirkam več za denar. Na kolesu bom samo zaradi veselja. Samo zato! In res je temu tako. Dve leti sem v svojem matičnem klubu in dirkam zastonj. Ob tem pa delam. Sem redno zaposlen. Ko sem v službi, vem zakaj sem tam. Ko stojim na štartu, vem zakaj sem tam. Igrati se profesionalca in ugajati tujim interesom in slediti navodilom za nekaj evrov pri mojih letih ni več smiselno.

Cestno kolesarstvo

Se pa da znotraj kontinentalnih ekip tudi že lepo zaslužiti in dostojno živeti. Če si le dovolj kvaliteten kolesar in najdeš pravo stabilno sredino. To je trenutno v naši deželi le Adria Mobil.

V ekipi se trudimo, da fantom vsaj materialno lahko nudimo dostojen nivo. Čeprav se sliši neverjetno, marsikatera elite ali »konti« ekipa nima dovolj materiala. Ko mi je na eni izmed dirk v roki ostala balanca, ker mi je počila vilica, sem bil 14 dni brez kolesa, ker enostavno v tistem trenutku nismo imeli rezerve. Da o kolesih za kronometer ne govorimo. Tega ima doma le redko kateri kolesar na tem nivoju. Dresi? Kolesarji v povprečju prejmejo tri komplete za celotno sezono. Se zgodi, da če ga strgaš, imaš le še dva. Potni stroški v Sloveniji? Bolj izjema kot pravilo.

No, pojdimo stopničko više. Profesionalne kontinentalne ekipe. Te lahko s povabilom nastopajo tudi na dirkah svetovne serije. Na tem nivoju so kolesarji že dostojno plačani in si v nekaj sezonah lahko privarčujejo za celotno življenje. Tu obstaja pravilo minimalnega zneska, ki ga letno prejme kolesar. Ne bom ga navedel, ker je brezpredmetno. Zakaj? Velikokrat se zgodi, da morajo kolesarji del svoje plače vračati. Dogaja se tudi, da na tem nivoju kolesarji plačujejo ekipam, da lahko dirkajo. Ker jim te omogočajo tako kakovostne dirke.

Cestno kolesarstvo

Znana je zgodba mladega obetavnega italijanskega kolesarja, ki je bil na U23 svetovnem prvenstvu v vožnji na čas tik pod odrom za zmagovalce. Ko se je dobil z managerjem, mu je ta v restavraciji povedal, da mu lahko dobi ekipo samo, če plača. Ko ga je kolesar vprašal koliko, mu je manager kar na prtiček napisal številko. 50.000€. Kolesar je ponudbo zavrnil, zgodbo dal v javnost, sprožil pravo malo afero in zaključil kariero. Ko je objavil zgodbo, je bil njen zaključek nekako v stilu, da je res vzel 50.000€ kredita, a je s tem denarjem  opremil bar, v katerem zdaj dela.

Najvišji nivo World team. Tu pa je vse kot mora biti. 18 ekip, kjer so vsi zelo dobro plačani. 

Nočem, da vse skupaj izpade kot anti-propaganda za kolesarstvo. Nasprotno. Želim si, da čim več mladih nadaljuje s svojim dirkanjem tudi ko zaključijo v mladinski kategoriji. V letu 2019 bo po neuradnih podatkih kar pet članskih ekip registriranih v Sloveniji. Zagotovo bo vsak mladinec, ki se bo izkazal, dobil mesto tudi v višji kategoriji. Večje število članskih ekip je motivacija za mlade.

Svetovno prvenstvo

Bodo pa potrebne spremembe na vseh nivojih. 

Gremo v obratnem vrstnem redu. World teami razen minimalne prodaje dresov nimajo nobenih dohodkov. Ni vstopnic, ni avtorskih pravic. Tu bodo potrebne reforme. Sam nimam pametnih idej.

Lahko pa jih omenim nekaj za naš slovenski prostor. 

Super stvar je, da so nekateri kolesarji zaposleni v slovenski vojski. Hkrati pa je kriterij za zaposlitev tako visok, da ga dosegajo le vrhunski kolesarji, ki so že med profesionalci. Takrat športnik ne potrebuje podpore. Podpreti je potrebno mlade perspektivne kolesarje. Mogoče bi bilo smiselno kopirati slovaški sistem. Tam imajo vojaško ekipo, ki je registrirana kot kontinentalno moštvo. V tej ekipi so zbrani vsi mladi perspektivni kolesarji in kakšen starejši, ki mladim pomaga s svojimi izkušnjami.

Potrebno je povečati število dirk! Nujno! Vem, danes je potrebnih kup papirjev za zaporo cest. Tu bi morala počasi priti nasproti država. Za druge športe se gradi infrastruktura, ki jo imajo mladi na uporabo brezplačno, za kolesarsko dirko pa je potrebno plačevati zapore cest. Mislim, da vsaj za kriterije in zapore manjših cest ter ulic obstaja možnost dogovora. To je seveda na strani Kolesarske zveze Slovenije.

Te dirke, nek sistem, ligo kriterijev spraviti v veliko število mest in pa s prenosom v živo na male ekrane. Tako postane stvar zanimiva za kolesarje, gledalce, sponzorje... Tudi to je stvar organizacij. Kdor pravi, da to ni mogoče, naj odstopi in prepusti mesto optimistu.

Vsi bi radi nove Mohoriče, Rogliče, Tratnike. Ravno slednji je v svoji karieri izkusil marsikaj. Od članstva v največjih ekipah pa vse do točke, ko ga v svoje vrste praktično ni hotel skoraj nihče več. Prihodnji teden bo en zapis govoril njegovo kolesarsko zgodbo.
 

Cestno kolesarstvo

C


Objavljeno: 02.11.2018

Vir/avtor: Robi Jenko

Galerija

Sorodne novice

20 Nov 2018
Ostalo

Zapisi izpod kolesa: Po dva ali v gosjem redu?

Osnutek zamisli o akciji, ki opozarja na kolesarje kot enakopravne udeležence v prometu

11 Nov 2018
Cestno kolesarstvo

Zapisi izpod kolesa: Kmečka ekipa kot odskočna deska

Zadnji dve leti sem eden izmed kotov vznožja piramide...

Vir: Robi Jenko

Komentarji