Simon Erjavec je (predvsem gorski) kolesar in trener ter prireditelj makadamske dirke Gravelution minulo soboto. Prve, več jih sledi, tako da bomo temu rekli serija. Tokrat je bil štart s piknik prostora pod Gameljnami, nedaleč od Save, 72 km dolga pentlja s 500 višinskimi metri je vodila na sever do Šenčurja in po drugi strani brniškega letališča nazaj.

Zanimalo nas je, od kod zamisel za preizkušnjo, ki se razlikuje naprimer od Dust Lustov. Odzval se je z naslednjim besedilom:

Gravelution

Že dlje časa se mi po glavi mota ta ideja o razvoju gravel scene v naših koncih … Gravel, kaj sploh je to. Zakaj? Zadnje čase večkrat slišana beseda, predvsem zaradi porasta prodaje segmenta temu namenjenih koles, čeprav je gravel prisoten že odkar kolesarstvo obstaja. Naši dedki so furali gravel, pa tega niso vedeli. Pač ni bilo asfaltnih cest.

 

Medtem, ko se kolesarstvo vedno bolj profesionalizira, kjer se šteje vsake stotinke in watte, pa se določena skupina kolesarjev poskuša temu umikati. Tudi sam sem med njimi, čeprav sem aktiven trener in tekmovalec … Vendar umik od množic, umik od prometa in nervoznih voznikov, umik od že stokrat prevoženih poti, mi pomeni tisočkrat več kot pa lov na sekunde. Vožnja s kolesom na najbolj preprost način, z ritjo za nosom. Gravel je v bistvu vračanje h koreninam kolesarstva. Vračanje k čistemu užitku vožnje s kolesom.

 

Gravel ali pa makadamkanje, meni je vseeno, gravel se mi pač bolje sliši. Moja ideja je precej preprosta. Slovenci radi dirkamo, tudi za ostale narode velja podobno, ampak Slovenci radi pridemo na dirko. Bolj, kot pa na družabno furo. V gravelu pa se skriva ravno to … druženje podobnih, enako mislečih. Gravel dirke so dirke, vendar pa hkrati tudi niso dirke. Na njih vlada veliko bolj sproščeno vzdušje, kjer je dirka na drugem mestu. Na prvem mestu je druženje, smeh, debate o razno raznih nepomembnih in pomembnih rečeh.

 

In tega Slovencem manjka, te sproščenosti. Naveličan sem mladincev, ki gledajo zgolj in le minute treninga, rekreativce, ki tehtajo hrano in štejejo kalorije, trenerje, ki ne razumejo preprostega dejstva, da če na kolesu ne uživaš, ne rabiš sploh trenirat. Vsi rabimo odklop, pobeg od vsakdanjega sveta, natrpanega z novicami in stvarmi, ki nam jih prodajajo in mislimo, da jih potrebujemo.

 

 

Da razložim ime Gravelution. Besedo gravel zdaj že poznamo. V angleščini pomeni vožnjo po makadamskih poteh. In ker razmišljam o razvoju, mi je v glavo prišla misel evolucija. Pa je nastal Gravelution.

 

Slovenija nam s svojo lego, reliefom in neskončnimi makadamskimi potmi omogoča, da se lahko voziš nekaj deset kilometrov, brez da bi sploh videl asfaltirane ceste, ob tem pa lahko ves čas uživaš v neokrnjeni naravi, razgledih, svežem vonju gozda in travnikov … Saj se da tudi na cesti. Ampak tam te pač lahko odnese tovornjak, povozi nestrpen voznik ali pa zaspan turist.

 

Da se vrnem na svojo idejo o Gravelutionu – seriji krajših makadamskih dirk. Krajših. Glede na “novost” gravel segmenta pri nas, ko so ljudje začeli kupovati specifična gravel kolesa, je dosti takih, ki se doslej s kolesarjenjem sploh niso ukvarjali. Veliko je takih, ki so na kolesu že dolgo, vendar nimajo pa tehnike in specifične kondicije, ki jo za tako vožnjo potrebuješ.

 

Pri nas je že bilo nekaj makadamskih dirk, vendar mislim, da nobena med njimi ni bila krajša od 100 kilometrov. Sto kilometrov je za nekega rekreativca že kar velika številka in če prištejemo še višince in dodamo mehko, tresočo in grobo podlago, lahko črtamo precej veliko število kolesarjev, ki bi imeli željo priti na tak dogodek. Zato sem se odločil, da bodo naše dirke dolge med cca 50 in 100 kilometri. S tem zadostiš potrebe bolj pripravljenih, opogumiš pa tudi tiste, ki do zdaj niso še prevozili takih razdalj.

 

To pomeni, da je hkrati dirka v ospredju lahko zelo hitra, hkrati pa omogoči vsem, da jo prevozijo in uživajo v enaki meri.

 

 

Moja ideja je, da bi bile dirke Gravelution sestavljene iz fizično srednje zahtevne trase, na kateri imajo absolutno prednost gravel oziroma ciklokros kolesa, iz startno-ciljnega prostora z lepim ambientom, ki je prijazen za vse udeležence in se bodo v njem počutili domače in sprejete, iz dobre in predvsem okusne hrane, iz dobrega spremljevalnega programa, ki privabi sponzorje, iz dobrih nagrad, in glavno, iz dobre družbe. Nagrade se mi zdijo pomemben del takih dogodkov, čeprav jih je včasih težko dobiti. Za prvo dirko sem sam recimo izdelal tudi lesene pokale, kar je izpadlo bolje, kot sem mislil. Zelo bi bil zadovoljen tudi, če bi v krajih, kjer bi se dirke odvile, s svojimi storitvami oziroma izdelki pomagali lokalci. Tako bi lahko spodbudili razvoj takih dogodkov, kamor bi se ljudje radi vračali.

 

En dan na kolesu sem se odločil, avgusta bo dirka. Pa se je vse skupaj začelo. Naredil sem instagram, fb stran in ustvaril dogodek. Čez dva, tri dni je bilo zainteresiranih 100 ljudi. Pa sem zagrabil in stvar vzel zares, zrihtal sponzorje, hud plac in dobro hrano, težil malo za nagrade in dobil še finančno podporo pri LIFEevents, ki se tudi izjemno zanimajo za razvoj gravel segmenta pri nas. V bistvu se je vse skupaj zgodilo zelo na hitro, izpadlo pa zelo dobro.

 

Teden pred dirko sem organiziral še skupni ogled proge – skupinsko vožnjo v pogovornem tempu in videl en kup povsem novih obrazov, kar me je zelo razveselilo. Take skupinske gravel fure bi lahko zaživele in postale del Gravelutiona oziroma gravel furanja v Sloveniji nasploh.

 

Potem v zadnjem tednu sem šele dojel, da se stvar zares dogaja. Vsem, ki so mi priskočili na pomoč, se izredno zahvaljujem, ker brez njih, bi stvar težko šla skozi. Največ se imam za zahvalit seveda vsem, ki so potem na dirko tudi res prišli in naredili čudovit dogodek v zares sproščenem vzdušju.

 

Če malo povzamem samo dirko – ob osmih, tako kot je bilo napisano v razpisu, so se prvi že prišli registrirat za start. Ob desetih smo s parimi napotki z moje strani – se opravičujem, če sem bil kaj nejasen, mislim, da sem mikrofon drugič v življenju držal v roki – startali z nevtralno vožnjo, nato pa se je dirka odprla in začelo se je zares. Sam sem z avtom dirkal naokoli, da bi naredil kako fotko, pa so me kolesarji iz prve skupine na določenih odsekih večkrat prehiteli, ker je zares letelo.

 

Najbolj sem vesel, da smo se vsi imeli dobro, da ni bilo nobenih resnih padcev in da nisem izgubil zagona za nadaljnjo organizacijo takih dogodkov. Ko so ljudje prihajali v cilj, sem videl same nasmejane obraze. Tega nisem doživel še na nobeni dirki. Zakaj? Ker tu uvrstitev ni pomembna, ampak je pomembno doživetje. Vesel sem, da so ljudje uživali.

 

Vročina nam je edina ponagajala, ampak v jesenskem času mislim, da s tem ne bo problemov.

 

Aja, zakaj je bila prva dirka v dopustniškem času? Predvsem zato, ker imam v koncu avgusta in začetku septembra za opravit še en kup izpitov. Za drugič pa obljubljam prijaznejši termin.

 

 

Mihael Štajnar, zmagovalec v kategoriji do 20 let:

“Po prvi izvedbi sem nad gravelutionom zelo navdušen. Vse je bilo, kot je treba. Sama trasa dirke ni bila tako zahtevna, je bila bolj ravninska, a kljub temu je bila dirka precej naporna. Najbolj mi je bilo všeč sproščeno vzdušje po in pred dirko, pa seveda odlična hrana in bogate nagrade.”

 

Blaž Debevec, drugi v kategoriji nad 20 let:

“Glede na to, da je bila to moja prva dirka na makadamu, sem bil pozitivno presenečen. Posebej všeč mi je bilo sproščeno vzdušje na dirki, saj so kolesarji poleg dirkanja prišli tudi uživati v dobri družbi in seveda tudi odlični hrani. Vesel sem, da makedamkanje v Sloveniji napreduje, povpraševanje po taki vrsti dirkanja je vsak dan večje in upam, da je bila to je prva izmed mnogih dirk v seriji Gravelution.”

Sobotni vrstni red

 

www.facebook.com/gravelution

www.instagram.com/gravelutionracing

#gravelution

Objavljeno: 14.08.2019

Vir/avtor: www.mtb.si