Nejc Černilogar in Megavalanche 2022
Megavalanche ali krajše Mega velja za eno najtežjih gorskokolesarskih enduro dirk na svetu. Kar 21 km dolg spust z ledenika, ki je na 3300 metrih nadmorske višine, se začne nad francoskim smučiščem Alpe d’Huez. Vsako leto se je udeleži več kot tisoč tekmovalcev z vsega sveta, med njimi pa je bil tudi najhitrejši Slovenec na letošnji dirki Nejc Černilogar, ki je dosegel 58. mesto.
Poznamo ga kot bivšega, a odličnega XC-jaša, ki se je pred leti spreobrnil in vozi enduro. Je z izkušnjami zelo podkovan in odličen svetovalec pri težavah z gorskokolesarskimi komponentami, praktične nasvete pa ponuja v grupi MTB Slovenija.
Sedaj se kot veteran občasno še vedno udeleži kakšne enduro tekme, zanj posebno mesto pa ima naddivja Mega. Tudi letos se je je udeležil.
O lanskem fenomenalnem 13. mestu Jakoba Smolnikarja:
Jakob Smolnikar “zrihtal” daleč najboljšo slovensko uvrstitev na Megavalanchu!
Tole je Jakob Smolnikar videl na Megavalanche Alpe d’Huez
Nejc. Leta 2011 si bil kot člen verižnih člankov “Na verigi” dokaj kritičen do nenaklonjenosti scene XC do mladih tekmovalcev. Kaj se je zgodilo, da si prešaltal na enduro? Več adrenalina, hitrejša kolesa in daljši skoki ali je bila kriva izguba motivacije?
Nejc: A ha, na verigi. Ja, v XCju nisem več videl smisla. Kljub veliko treninga sem bil vedno slabši, kar mi je nato ubilo motivacijo. Pri XCju je poleg rezultata na tekmovanjih težko najti kako drugo motivacijo. Mogoče se je v zadnjih letih zaradi prihoda bolj zmogljivih koles in zahtevnejših prog to spremenilo. Potem sem si sestavil svoje prvo enduro kolo - rabljen okvir Ibis Mojo in nove komponente. Ko sem našparal še za potopno sedežno oporo, sem šel odpeljati svoj XC trening krog in podrl rekord. To je bila neka prelomnica, kjer sem spoznal, da mi enduro ponuja večji izziv. Več zabave, več doživetij, manj intervalov, gledanja na uro in podobno.
Kaj te je pritegnilo, ko si se na Mego prijavil prvič? Zakaj prav Megavalanche?
Enduro scena gre vedno bolj v pro vode in s tem postaja nezanimiva. Postaja “zategnjena” in preveč podobna XC in DH. Če se že dirka, je tako treba najti tekme, ki so nekaj posebnega in imajo poleg tekmovanja še nekaj več. Bodisi razglede, hud trail, bodisi samo doživetje. Karkoli, le da ni pehanje za rezultatom edina stvar. En tak primer so večdnevne tekme v parih - Enduro2, drugi pa je Mega.
Prvič sem šel na Mego leta 2019 skupaj s Primožem Resmanom in Jernejem Muzgo. Presenetljivo je bil Primož tisti (on bolj ziheraš), ki je dobil to idejo. Pred tem sem sicer vedel za to tekmo, ampak se mi je zdelo povsem nepredstavljivo, da bi kdaj tam tekmoval. Takrat sem pa rekel en velik jebiga in šel. Bo že nekako.
Kdo je letos poleg tebe od naših rajderjev še nastopil na Megi?
Rožle Mesec (Golovec), ki je bil 86., Jakob Smolnikar (MBK SportR), ki je zasedel 103. mesto, Nace Vovk (MTB Kranj), ki je na cilj prifural kot 131. in je bil prvič na kakršnikoli MTB tekmi ever, potem je bil še Andraž Zapušek (Supersnurf), ki je bil 154. in pa Vladimir Pakrac (Golovec), ki je bil 168. Goran Skok (MTB Trbovlje) pa je bil 96. v B finalu.
Kako poteka tekmovanje?
Organizator v okviru tekme priskrbi celotedensko karto za bikepark in zavarovanje. Zato se splača it dovolj zgodaj in v miru pogledat traile ter furat bajkpark. V petek je prvo tekmovanje - kvalifikacije. Vse prijavljene razdelijo v 10 skupin, iz vsake gre 35 najhitrejših v glavni finale v nedeljo. Prvi trije v prvo vrsto, drugi trije v drugo in tako naprej. Tisti, ki so uvrščeni od 36. do 70. mesta, tekmujejo v B finalu v soboto. Ostali tekmujejo v tekmi s posamičnim startom.
Imajo na Megi prednost DH ali enduro kolesa? Kaj furajo zmagovalci in zakaj?
Absolutno enduro kolo, saj je sploh v finalu kar nekaj poganjanja.
Kaj pa zaščitna oprema? Kaj je obvezno, priporočljivo in kaj praktično?
Obvezna je full face čelada, dolge rokavice in kolenčniki. Priporočljiva je še zaščita hrbta in komolcev.
Ker si znan po tehničnih hekih, kaj od orodja in rezervnih delov nosiš s sabo?
Nisem ravno priden, kar se tiče tega. Na tekmi sem imel nekaj vezic, CO2 bombico in črve. Drugače nosim še multitool in nož. Če bi bil priden, bi imel še rezervno zračnico, rezervni člen verige, zajlo, prvo pomoč itd.
Opiši svoje trenutno kolo. Ker voziš light enduro me zanima, kako si ga popimpal za Megavalanche?
Na svojem kolesu nisem naredil večjih sprememb. Poskrbel sem, da je 100 % izpravno. Servis zavor, vzmetenja, nove špice spredaj, nove gume. Aja, zadaj je obvezna DH casing guma. Ni šans, da prideš do cilja z navadno. Ni šans.
Mega je tudi fizično in mentalno naporna dirka. Vem, da lansko leto nisi bil zadovoljen z vožnjo, letos pa si štartal kar iz tretje vrste in v cilj prispel kot najhitrejši slovenec. Si začel več jesti, si postal vegan ali ti je kdo zagrozil? Kako si se letos pripravljal na tekmo?
V primerjavi z lanskim letom sem naredil nekaj intervalov več, ki so mi pomagali it v tist klanc, predvsem sem pa poskrbel za bicikl, da je bil v stanju zdržat. Lani mi je ratal sesut zadnji menjalnik, utrgat sprednjo špico in pol mi je med vožnjo nagajalo, posledično pa je padla tudi motivacija. Letos je bilo bolje, kar se tega tiče, se je pa podobno kot meni lani letos žal pripetilo Jakobu Smolnikarju.
Me je pa letos napsihiral sneg. Že tako se ga bojim, ker ni kakšne hude kontrole, letos je bil pa še totalno moker, stopljen, plundra in še polno kamnov je bilo vmes in je bilo prav nevarno. Realno, ko smo se vsuli dol, je bilo enako, kot če bi vozil v peti ali šesti vrsti, saj je bilo v dvajsetih sekundah vse razrito. Nekateri tudi vozijo brez samoohranitvenega nagona, “kar bo pa bo”, in se je praktično nemogoče izognit kaosu. Nisem se upal toliko tvegati že na začetku. Nižje so pa enoslednice, kjer ni možno prehitevati, tako da se voziš v vrsti in čakaš na priložnost za prehitevanje.
Kako je potekal tvoj letošnji spust?
V primerjavi s kvalifikacijami je glavna dirka dokaj u izi. Na začetku je sicer sneg, kjer je loterija in te lahko razbije kot prasca al pa greš lepo mimo. Kot sem že omenil, sem se čist napsihiral zaradi mehkega snega in to je bila moja največja napaka letos. Tega me je bilo res noro strah. Nisem tak človk, da bi se kr spustil dol in rekel “bo kar bo, a ne”. Posledično sem tam izgubil zelo veliko, sem pa vesel, da je bicikl zdržal.
Ti pelješ skos v eni gužvi. Lahko tvegaš noro, da boš prehitu enga, lahko pa počakaš, da pride en klanček ali pa da un pred tabo naredi napako in pelješ mimo. In tako prehitiš naslednjega in naslednjega in naslednjega. Če nisi med prvimi, če nimaš placa pred sabo, Mega ni tekma, kjer bi divjal. Zato ne divjaj, ne trapaj, počakaj in potem samo gas mimo. In to je že skoraj cestarska scena v končni fazi.
No, potem je par skalnatih odsekov, kjer je več linij na izbiro, sledijo pa jim singlce. Tam ni placa, da bi šel mimo kogarkoli. Je nekaj switchbackov in bandic, ampak nikjer ne moreš prehitevat. Lahko sicer koga zapreš, ampak boš prehitel enega, tvegal pa zelo veliko. Bolj bi predlagal, če nekdo želi narediti dober rezultat, da natrenira šprinte in kakšen vzpon odpelje, ne vem, 2 do 3 minute gasa. To je več vredno. In še to, da ko prideš na vrh klanca še ni konec poganjanja, ampak je treba še pospešit. In šele potem lahko “počivaš”. Tu se naredi razlika.
Kvalifikacije so bolj zanimive kot sama dirka, ker je veliko bolj na nož in tehnično. Po navadi je 10 skupin po 100 do 150 tekmovalcev, odvisno koliko jih je prijavljenih. Potem pa prvih 30 ali 35, odvisno od leta, gre v glavni finale. Prvi trije iz vsake skupine grejo v prvo vrsto, naslednji trije v drugo in tako naprej. Jaz sem letos štartal iz tretje vrste, zelo spredaj, na spodnji postaji žičnice sem pa moral biti že ob 6.15 zjutraj. In če pomisliš, da je štart šele okoli 9. ure, čakanje res ubija. Ko prideš na vrh pa čakaš na sonce, da te mal pogreje in če maš s sabo za oblečt, je tudi ok. Na vrhu je sicer na voljo tudi čaj in take fore … in tako počakaš na štart.
Lani so preverjali trdoto snega, letos pa ga je bilo toliko manj, da so ob 9. uri rekli samo “gremo!”. Sicer so še nekaj malega kao popravljali, ampak ko se enkrat štarta, je itak vse po svoje. Totalen carnage. Ravnine, kjer smo ponavadi leteli ene 60 ali 70 km/h, smo šli letos peš, ker je bilo enostavno tako mehko, da nisi mogu nč.
Tudi glavni spust po snegu je bil letos totalni slush. Sem sicer probaval z eno nogo dol pa to, ampak me je itak zmetal. Nekako sem se prebil skozi ta sneg. Lani je bila tam trdota in je letel in je blo res noro. Drugač pa eni so res mal nori in so šli na polno. Pol gre pa bajk po svoje, oni po svoje in enim rata, večini pač ne. Smo gledal posnetke, ko je enega tik pred kamni zmetal in se je potem po kamnih razbou dost grdo.
Pol je naprej mal linij, kjer lahko še kakšnega prehitiš, potem si pa v vrsti, kot račke… Sledijo ravnine, par tehničnih odsekov, ampak ni kakšne hude priložnosti, da bi jih lahko ful prehitel. Potem je vzpon, po moje enih 50 višincev, pol se pa pustiš čez rob na flow. Nas je bilo ene 5 skupaj, eden za drugim, čist na tight na gumi. To je bilo kr zabavno, je kar letel. In če unmu spredi zdrži, bo tut men. Na to foro greš na polno. Je pa zanimivo opazovat, ker se med sabo dajejo za eno mesto, ti pa zadaj čilaš, jih opazuješ kako se matrajo in čakaš na klanček, ker veš, da boš šel mimo. In tako mu spizdiš naprej.
Je pa tudi samo umikanje tvegano, ker enostavno ni placa. Lani bi pri mojem načinu vožnje in koliko si jaz upam, moral odpeljati dosti bolje. Sem pa zjebal bike, ker ni bil 100 % pripravljen na tekmo.
Je bila proga enaka lanski ali so jo posodobili? So na njej kakšne posebnosti, ki bi jih izpostavil?
Progo prilagodijo vremenu in globini snega tam, kjer so snežne zaplate. Ene linije so bile letos odprte, ki jih lani, zaradi dosti več snega, ni bilo. V spodnjem delu so en odsek na novo naredili, ki je bil slabši od lanskega. Imel je nekaj switchbackov, ki pa so bili brez opore, bandic in je sprednja guma ful hitro uhajala čez rob. Tako se lahko mal povaljaš ali pa dol zdrsneš. Štart in cilj pa sta ostala na istem mestu.
Letos je bil zaradi višjih temperatur mehkejši tudi sneg. Si imel kakšno posebno tehniko ali si šel na vse ali nič?
Kot sem že omenil, sem šel na preživetje. Safe zone. To se vidi tudi v mojem letošnjem videu.
Zaupaj kakšno posebno zanimivo anekdoto, ki si jo doživel na tekmah Mege.
Neverjetno, kakšni ljudje pridejo to vozit. Ko jih vidiš, da še enga dropka ne odpeljejo in se vseen prijavijo, potem imaš pa na kvalijih z njimi opravka. Spet drugi pa res veliko tvegajo. Kaj dosti časa za smešne doživljaje pa med vožnjo ni. Pač ful dobra izkušnja. Sem bil pa letos res vesel, da sta se Andraž in Nace kvalificirala.
Plani za Megavalanche 2023, boš šel?
Nimam še plana. Mogoče, če me bo kdo nažajfu, kot me je Jakob letos, potem ja. Bom pa, če bom šel, mal več potreniral.
Katero bo tvoje naslednje kolo?
Nimam pojma. Vem pa, da ne bo od nobene velike blagovne znamke. Tam je preveč denarja v marketingu in premal v razvoju. Zato dopuščajo taprave inženirske fejle, da je za njih ceneje, prodajajo pa drago. Recimo ležaji, podprti samo z ene smeri, ne z obeh, in potem lezejo ven. Potem imajo oh in sploh hude sisteme vzmetenja, v končni fazi pa ne boš dobil rezervnih delov, ko zadeva crkne, dodatnega pozitivnega efekta pa ni. Primer je recimo Trek, ki ima svojo verzijo RockShoxa, ali pa Scott, ki ima svojo verzijo Foxa in RockShoxa. To je ponudba, ki je recept za hude probleme.
Želim si, da bi se v Sloveniji razvila tehnična kultura na področju gorskega kolesarstva na višji nivo. Da bi več folka razumelo, kako so narejeni bicikli in bo zato manj šans, da te proizvajalec in na koncu tudi trgovina, serviser, nategnejo. Tudi osnovno znanje popravil in razumevanje delovanja je del tehnične kulture. Ker je sicer samo vprašanje časa, kdaj boš po nepotrebnem zelo veliko plačeval zato, ker prej nisi vedel, kaj kupuješ, in ne veš, kako kaj deluje. Tržna politika je pa tu itak grozna.
Kaj predlagaš lokalnim, bodočim tekmovalcem Megavalanche?
Dobro je natrenirati šprinte in vožnjo ravnin, skrivanje v zavetrju, in ne divjat. Divjanje ni recept za uspeh, ker boš razbil kolo ali sebe in tako ne boš prišel do cilja. Predlagam tudi vožnjo daljšega spusta, kakšna Partizanka, da dobiš filing za roke. Čeprav tudi glede rok glavna dirka ni problem. Problem so kvaliji (kvalifikacije). Pomembno je naštudirat linije za kvalifikacije, saj je na nekaterih odsekih res veliko izbire. Če nisi ravno med prvimi petimi, potem sploh v zgornjem delu najkrajše linije niso najhitrejše. Moraš izbrati take, kjer se boš lahko odpeljal mimo gužve. To smo 2019 zelo uspešno izvedli s Primožem in Jernejem. Zmagovalec je fural 16 in pol minut, jaz sem peljal 18 in pol in to je res intenzivno. Doživetje je pa noro in splača se it, ker je tudi cenovno dokaj ugodno. Je dobra alternativa furanju v bike parku in še dirka je na koncu tedna.
Zaključna misel, nasvet, molitev?
Je treba uživat. Kolo furamo zato, da se imamo fajn. Prej, ko to spoznaš, do boljših rezultatov prideš. Če si fokusiran samo na rezultat, itak ne boš nič naredu, razen če si supertalentiran. Vedno smo trenirali na hard, ampak nismo nič naredili. Motivacija trpi. Skratka, je treba uživat. In ne pozabte: za Mego je treba met 100 % zrihtan bicikl, zadaj obvezno DH gumo in pametno furat. To je to.
Video kvalifikacij (Nace Vovk, s 85. startne pozicije na 16. mesto)
Kilian Bron je veljal za letošnjega favorita. Tukaj je njegova vožnja
Preberi še
Černi, Jeri in Primož na Megavalanchu
Jakob Smolnikar “zrihtal” daleč najboljšo slovensko uvrstitev na Megavalanchu!
Tole je Jakob Smolnikar videl na Megavalanche Alpe d’Huez
Objava Nejc Černilogar in Megavalanche 2022 se je prvič pojavila na mtb.si.
Veröffentlicht: 11.07.2022
Quelle/Auto: www.mtb.si
