Kolesarski miš-maš
Lansko jesen je bilo vreme v stilu mešano na žaru, prava mešanica sonca in dežja. Poletje je bilo suho in vroče, pomlad pa …
Pomlad je bila pretežno kisla. Deževje se je nehalo šele nekje v sredini junija. Veliko dežja je pomenilo tudi veliko blata v hostah. Toliko, da sem se na neki točki odločil ter se z mokrih in blatnih trejlov presedel na malo ožje gume in pobegnil na malo manj moker asfalt. Pomembno mi je bilo samo, da se vrtijo pedali. Jaz sem užival, par znancev pa je mislilo, da se mi je zmešalo.
Z grevlom tudi na cesto
Ker nimam ”specjalke”, sem se na asfalt spravil s sinovim grevlom. Z njim sem že prej naredil (pre)malo tur, ampak na tistih sem si vedno zagrenil življenje. Začenjal sem na asfaltu, zavil na makadam, ampak od tam me je nek vrag hitro zvlekel v hosto in na terene, kjer sem se zadnja leta z gorcem najbolje počutil. Tam sem z grevlom iskal težave, jih seveda našel in jih potem reševal. Jasno, da je šel osel večkrat na led.
Lani si tega nisem dovolil in sem trmasto vztrajal na asfaltu. Seveda sem se držal prometno manj obremenjenih cest. Te so včasih malo slabše, a z grevlom na njih seveda nisem imel težav. Prijatelj Dejan mi je rekel: ”Gravel je specjalka za upokojence”. Imel je prav. Sprememba mi je bila všeč. Kolesarjenje je bilo bolj mirno kot na divjem trejlu.
Še vedno zmorem intervale
Moč nog se je (skoraj) brez izgube takoj spreminjala v hitrost. Pritisnil sem na pedale in je letelo! Nekajkrat sem se od veselja zapodil v intervale, česar na mtb ne počnem. Tudi vzponov sem se lotil drugače. Tiščal sem ga na polno, in ko so noge zapekle, nisem odnehal, kot bi na gorskem kolesu, le rahlo sem spustil tempo in nadaljeval. Ni več peklo, pa še vedno sem bil hiter.
Na gorskem kolesu to ni tako enostavno. Tam gre za kombinacijo premagovanja terena, iskanja idealne linije in oprijema ter borbo z naklonom. Ko se preveč posvetijš eni, za drugi dve nalogi običajno zmanjka energije (ali pa volje). A ko z gorcem ”auszicaš”, imaš v rokah močan vzvod, na cestnem kolesu pa le dva preozko postavljena roga. Ampak hitrost premikanja po ravnem, pa tudi v klanec, me je navduševala. No, pravo hitrost sem spoznal šele jeseni, ko smo s hudimi specjalkami (in specjalkarji) poganjali od Zuricha do Benetk. Takrat smo res leteli!
Spusti po asfaltu: Moja šibka točka
Dinamika kolesarjenja je bila povsem drugačna. Drugačen je bil tudi spust. Na gorskem kolesu zaupam zavoram. Tu nisem zaupal ne zavoram, ne gumam, ne sebi. Spusti so bili najšibkejši del mojih cestnih avantur. Na spustih nisem užival, v resnici sem se jih bal. Saj sem si želel hitrosti, a ko sem (pre)hitro prišel v ovinek, sem za seboj že vlekel črto in upal, da ne bom končal v zaščitni ograji ali pod cesto. Na začetku je sreča nekajkrat vozila ob meni. Potem so možgani prepoznali nevarnost in začeli delovati bolj racionalno. Moja cestna avantura ni dolgo trajala.
Ploski pedali so postali realnost
Še eno spremembo sem si privoščil lani. V Kanadi sem z Jakom ves čas fural ponovzmetenca in flat pedale. Po vrnitvi domov sem seveda spet sedel na mojega trdega Yetija ARC, flat pedali pa so ostali. Čeprav sem vse življenje vozil vpet, mi sprememba ni povzročala nobenih težav. Pri zahtevnih vzponih se mi je pedal nekajkrat obrnil pod nogo, nikoli pa nisem zdrsnil s kolesa. Nisem imel občutka, da bi bila učinkovitost poganjanja slabša. Samozavest na spustih je bila večja.
Poleg psihičnega vidika je bil razlog povsem praktičen. Med poganjanjem je os pedala bližje prstom na nogi, med spustom pa stopalo prestaviš naprej in je os pod sredino stopala. S tem premikom se poveča stabilnost kolesarja na kolesu, odpre kolena in omogoči boljše gibanje kolesa pod in med kolesarjevimi nogami. To je pogoj za lažje premagovanje zahtevnih terenov. Flat čevlji so na nogi običajno udobnijši, še udobnejši (in primernejši) pa so za hojo. Brez ”šinerjev” (ščitnikov piščali) seveda ni šlo.
Še večja samozavest, ko sem vpet
Za zadnje ture sem se vrnil na pedale na vpenjanje. Presenetilo me je spoznanje, da mi je jesen na ploskih pedalih pomagala tudi na vpetih. Položaja stopala seveda nisem mogel spreminjati, naučil pa sem se odpreti kolena. Pa tudi precej samozavesti je ostalo. Mislim, da bom v prihodnje večkrat menjal pedale in jih prilagajal potebam. Tudi vodenje je s flat pedali lažje.
S trdorepca zopet na polnovzmetenca?
Ko sem bil prvič pri Jaku v Kanadi, sem vozil njegovega polnovzmetenca Revel Rascal. Lani sem se po kanadskih hostah podil z njegovim Yetijem SB 130. Obe kolesi sta bili postavljeni na 27,5-palčne obročnike in imeli okvir s 130 mm hoda in vilico s 150 mm. Oba okvirja sta bila siva in v velikosti M. Na obeh kolesih sem neizmerno užival in odpeljal stvari, za katere prej nisem misli, da jih lahko. In prav ta užitek mi je dal misliti: ”Je prišel čas, da se s hardtaila presedem na fulija?” Odgovor seveda ni lahek. Flat in fully izkušnja sta me tudi na hardtailu porinila korak višje … ali pa globlje. Ko ga enkrat obvladaš, je hardtail takooooo zabaven!
Kolesarjenje je poleg kuhanja kave in turnega smučanja moj edini šport. Ampak smučam vedno manj, kolesarim pa …
Fotografije Matej Hartman @matej.mahmtb
Preberi še
Vse je prav in nič ni narobe
Objava Kolesarski miš-maš se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.
Veröffentlicht: 12.01.2025
Quelle/Auto: www.mtb.si
