In smo prišli na konec. Obiskanih 10 kolesarskih parkov v štirih državah.

Na žalost nama dveh parkov ni uspelo obiskati. Bikepark Winterberg je 1000 km oddaljen od Ljubljane. Park naj bi bil najbolj raznovrsten kolesarski park v Nemčiji. Slišati je bilo zanimivo. Vendar so dolga pot in informacije, da so v parku proge relativno enostavne, pretehtale najino željo po obisku centralne Nemčije.

Tudi Conti Bikepark Bad Wildbad se nama je izmuznil v naslednje leto. 700 km in 6 in pol ur vožnje v center Črnega gozda naju bo naslednje leto zaradi plačila cestnine na nemških avtocestah stalo več, ma kakšna skrivnost mora ostati nerazkrita za prihodnjo sezono.

Se izplača?

Seveda vse zanima, ali se nakup vozovnice Gravity Card izplača. Odgovor ni enostaven. Nama se letos definitivno je. Časa sva imela dovolj, volje tudi, želja je bila velika. Zaradi par tisoč prevoženih kilometrov sva porabila drugi največji del denarja za gorivo in tunelnine. Za hrano ne bi porabila bistveno več kot sva. Prenočevanje naju ni stalo niti beliča v denarju, stalo naju je v zdravju (Blaža je malce zvilo v hrbtu).

Sicer sva z dežjem, glede na količino padavin letos, imela kar srečo. Največja slabost cigodroma je namreč ta, da nimaš kje posušiti mokrih in blatnih cunj. Razen kompresijske spodnje majice Under Armour (uvoznik za SLO je Vita Trebnje), ki je praktično suha že preden jo slečeš, preko noči pa se posuši tudi kadar jo opereš na roke. Luksuz v obliki apartmaja ali sobe ima največjo prednost v možnosti sušenja. Kuhinja, miza, kavč, kopalnica so na drugem mestu.

Največ denarja je seveda šlo za karto samo. Najbolj enostavna računica, vsota porabljena za nakup karte minus vsakodnevna karta v posameznem parku (s cca. 15 obiski ste zagotovo na nuli), izključi preveč dejavnikov. Upoštevati moramo še, da so večdnevne karte bistveno cenejše kot enodnevne; kar pomeni, da je potrebnih več dni, da se Gravity Card izplača. Pri tehtanju kaj storiti je pomemben faktor tudi število (zaporednih) dni, ki jih boste namenili obiskom kolesarskih parkov.

Če upoštevamo še celovite ponudbe nekaterih krajev (npr. Saalbach Hinterglemm in Joker Card, Schladming in Sommer Card) in dodamo spremenljivko družina, kjer predpostavljamo, da se ne vsi člani aktivno ukvarjajo z gorskim kolesarjenjem, postane račun izredno kompleksen.

V računico je seveda potrebno dodati tudi kraj bivanja. Štajerci se bodo za Gravity Card odločili bistveno lažje kot Ljubljančani, Goricjani, prebivalci najlepšega slovenskega mesta, pa najtežje.

V današnjem svetu, ko želimo vse optimizirati, čim bolje izkoristiti dopustniške dneve in istočasno čim smotrneje porabiti prigarani denar, nam zaradi pomanjkanja večplastnih informacij odločanje vzame preveč časa. Upava, da vam bodo najini zapisi naslednje leto, ko boste v fazi planiranja dopusta, prišli prav pri teh sladkih odločitvah.


Čisto za konec pa še tole: Če pustiva ob strani, da je bila Gravity Card odlična izkušnja za videti in se preizkusiti v tolikih različnih kolesarskih parkih, da sva se dobro navozila in veliko naučila, dosti poskakala in skoraj vse pošredala in se na sploh imela lepo, naju je presunilo nekaj drugega. Nas, gorske kolesarje, imajo tam v nemško govorečih deželah radi. Ja! Nisi odpadnik in nebodigatreba. Nasprotno! Občutek imaš, da so veseli, ko prideš. V bistvu bi naredili vse, da prideš spet. Obstajajo pravila in meje, jasno, vendar z nasmehom te pogledajo tudi kadar si blaten od čelade do pet, ti pomagajo, če je potrebno ali pa tudi kadar ni. Prijazni so vsi: blagajničarka, serviser, prodajalec, žičničar, brat so-kolesar, pešec, pohodnik, čistilka. Ne nagovarjajo te z "hej" in "halo", temveč z "gospod" in "prosim". In potem naj se še kdo čudi, zakaj jim turizem cveti, kot jim cvetijo rože.

Na uvodni fotografiji nam Blaž nazdravlja v cigodromu. Verjetno s Kofolo, alkohola ne pije.

• 
• 
• 
• 
•  

Published: 20.12.2014

Source: www.mtb.si