Dirka pod petimi olimpijskimi krogi
Dirka sezone, za mnoge dirka kariere ali kar življenja, hkrati pa tudi najmanj olimpijski kros med med velikimi dirkami v olimpijskem krosu. Vsekakor pa pravljica za tisoče francoskih navijačev.
Olimpijske igre v Parizu so se šele komaj dobro začele, ljubitelji gorskega kolesarstva pa smo že dobili svoj vrhunec in tudi edini slovenski nastop v olimpijskem krosu. Spodaj podpisani sem se dirke tokrat udeležil kot eden izmed gledalcev, brez akreditacije in vsega, kar je povezano s tem, na pol zaradi podpore Tanji, na pol iz “firbca” - olimpijske igre so vendarle olimpijske igre. In poletnih zdaj kar nekaj časa ne bo v naši soseski.
Umetno ustvarjeni grič Elancourt, prizorišče dirk v olimpijskem krosu, je približno 30 kilometrov oddaljen od Eifflovega stolpa, s tem pa je tudi vrvež precej manjši kot v samem centru francoske prestolnice. A to še ne pomeni, da je bilo prizorišče “mirno” - žandarji in policaji so stali na vsakem koraku, varnostniki so se šteli v stotinah, ograje in cestne barikade v kilometrih. Verjetno v celotnem svetovnem pokalu skupaj ni toliko narejeno za varnost. Potem pa so tukaj še desetine in verjetno kar stotine prostovoljcev, ki te pozdravijo že v okolici prizorišča in nato na prijazen način usmerjajo in spodbujajo preko celotnega dogodka. Vstop na prizorišče spominja na koncert katerega izmed največjih zvezdnikov, od tam naprej pa je - vsaj za moj okus - sledil dokaj miren dogodek.
Ni svetovni pokal ali prvenstvo
Vse skupaj je bilo precej drugačno od svetovnih pokalov in prvenstev; prej in potem se ne dogaja nič, prizorišče je enostavno zaprto, dostopi so skrbno načrtovani in nobeden izmed gledalcev ne gre “malo po svoje”, preglednost je v primerjavi z večino drugih dirk pravzaprav slaba, dirka je narejena za televizijo, vse ostalo je v drugem planu. Vse skupaj je koncentrirano okoli štartno-ciljne ravnine, na kateri kraljuje za moj okus čudovit lok, zraven pa so namesto tribun prostori za televizijske komentatorje. Scena bi bila uporabna za kakšen film Wesa Andersona.
Sam sem bil najbolj “nervozen” zaradi res omejenega premikanja po prizorišču in omejenih območij povsem blizu proge, kar pa hkrati daje dirki poseben značaj. Posebna je zagotovo tudi proga, povsem umetna s kombinacijo “šodra” in postavljenih tehničnih odsekov, kar sam vidim v kontekstu prenosa, kjer ne sme iti nič narobe. Kdor išče dobre enoslednice, jih pač ne bo našel na griču v velikosti polovice ljubljanskega grajskega griča.
Domače zmagoslavje
Velikansko vodstvo Pauline Ferrand Prevot je razveseljevalo celoten grič in množica je zagotovo dobila svoj sanjski razplet, le padec Loane Lecomte je za kratek čas pokvaril vzdušje. Vse ostalo je bilo tam v tistem trenutku nepomembno, tako za navijače, kot zmagovalko. O veličini Ferrand Prevot ne gre razpravljati, šele prvič v zgodovini te discipline na olimpijskih igrah pa je šla zmaga v roke domačega tekmovalca.
Prav trenutek velikega zmagoslavja je bil zame sicer tudi najbolj nenavaden v celotnem dnevu, saj je bilo ozvočenje tako šibko, da se par deset metrov od ciljne črte ni slišalo ničesar, pa gledalci niti niso bili tako noro glasni. Kar pa zopet ni bilo pomembno, pomembno je bilo zlato okoli vratu domače junakinje in solze sreče.
Olimpijski kompromisi
Priznam, še zdaj se ne morem odločiti, ali mi je bilo vse skupaj všeč ali ne. Zagotovo drugače od neke predstave, ki jo imam po vseh teh letih o največjih dirkah, kar ni nujno slabo. Izkušnja je izjemna, če bi me kdo vprašal, bi si zaželel boljše proge, a hkrati je to vsaj na Japonskem pomenilo tudi odmik sto in več kilometrov od glavnega prizorišča. Kompromisi pač. Tako kot je kompromis treba skleniti na vsakem koraku, ko se po dirki odpraviš v center mesta, a to je že druga zgodba.
Vse fotografije Grega Stopar
Preberi še
OI Pariz 2024: Francozinja dosanjala olimpijske sanje
OI Pariz 2024: Moški kroskantrijaški triler
Objava Dirka pod petimi olimpijskimi krogi se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.
Published: 30.07.2024
Source: www.mtb.si
