Mah nas razvaja: Od Karnijcev do Kvarnerja
Morda veš, kje je Pušja vas? Kaj pa Venzone? To sta dve imeni za eno najlepših italijanskih vasic na južni strani Karnijskih Alp.
Leta 1976 jo je močan potres, ki je prizadel tudi naše Posočje, hudo poškodoval. Pridni furlanski domačini so jo obnovili in danes spet kaže svojo zgodovinsko lepoto.
Od Alp do morja čez Pušjo vas
Skozi Pušjo vas je že pred 2500 leti vodila antična pot čez Alpe do morja. S hrvaškim prijateljem Bojanom (Bojan živi na Reki) sva tam začela novo daljinsko pot od Karnijcev do Kvarnerja, poimenovano Alpina Mediterranean. Od Pušje vasi do Opatije je (ne po najbližji poti) 300 kilometrov in dobrih 3.600 višincev, če jo voziš v smeri od Karnijcev do Kvarnerja. V obratni smeri je enako dolga, višincev pa seveda nekaj več. Snovalci so jo razdelili na šest etap, midva sva jo prevozila v treh dneh, seveda pa si jo lahko vsak prilagodi po svoje.
Kolesarjenje z "bikepacking" hitrostjo
Vreme je bilo lepo in kolesarila sva v lahkem ”bikepacking” stilu z malo prtljage. Nisva imela šotora, spalne vreče in kuhalnika, saj sva si za prvo nočitev izbrala poceni hotelček v Novi Gorici in za drugo simpatično domačijo Linč v Rodiku. Kolesarska oblačila sva si vsak večer oprala v lijaku, zavila v brisačo in jih ožela ter do jutra posušila ob odprtem oknu. S seboj sva vozila le ”mestno obleko”, lahke natikače, osnovne toaletne potrebščine, kable za polnjenje telefona in Garmina, nekaj nujne kolesarske opreme, prvo pomoč in malo popotne hrane. Bojan je vozil električno gorsko kolo, zato je v nahrbtnik stisnil še polnilec. Moje bisage so bile lažje, saj sem tridnevno turo prevozil z gravel kolesom.
Pot pod noge oziroma kolesi
Prazna skodelica kave v Pušji vasi / Venzonu je bila znak za odhod. Ob vodnjaku na trgu nisva bila edina kolesarja. Zraven naju je kolesa pripravljala tričlanska družina, na drugi strani trga pa dva precej bolj resna potovalna kolesarja. Za prvi dan sva si zadala skoraj polovico poti. Do Nove Gorice naju je čez Čedad, Kobarid in Tolmin čakalo 145 km.
Prvih 20 kilometrov sva naredila po lepo označeni kolesarski poti. Velik del je bil umaknjen od prometnic. Kjer je šla po cesti, je bil kolesarski pas jasno označen. Smernih tabel je bilo veliko in navigacije skoraj nisva potrebovala. Naprej proti Čedadu sva šla čez polja in vasi, kjer kje bilo oznak manj. Čedad je mesto, a ni tako veliko, da bi se kolesar izgubil v njem. Ko sva za starim mestnim jedrom po kratkem postanku (55 km) prečkala reko Nadižo, sva se takoj počutila bolj domače, saj se na to stran običajno spustimo s ture čez Matajur.
Tudi navzgor
Ob Nadiži se je najina pot obrnila rahlo navzgor. Proti toku sva kolesarila po (geografsko) desnem bregu. Ta cesta je za kolesarja prijetnejša, bolj senčna in manj prometna od vzporedne na levem bregu. Na levi breg sva se preselila malo pred Štupco, kjer se odcepi Pradolina, menda prvotna struga reke Nadiže. Na mejnem prehodu Robič sva vstopila v Slovenijo in po prašni cesti, kjer je nekdaj tekla ozkotirna železnica proti Čedadu, prišla v Kobarid (85 km). Brez ustavljanja sva čez Napoleonov most prečkala Sočo in ob njej kolesarila do sotočja s Tolminko.
Včasih moraš malo (po)riniti
Za Mostom na Soči (107 km) se je cesta premaknila višje nad reko in spet sva bila na poteh, kjer avtov (skoraj) ni bilo več. V kratek, a strm breg sva celo rinila kolesa. Za Kanalom sva se prestavila na drugi breg in po kolesarski stezi v poznopopoldanski senci dosegla kulturno prestolnico evrope, združeno Gorico (140 km, 1250 vm). Pohvaliti moram kolesarsko infrastrukturo Nove Gorice. Najina skromna nastanitev je bila malo stran od začrtane poti in skozi vse mesto naju je lepo peljala označena kolesarska steza. Večerjo sva si privoščila v kolesarjem prijazni pivnici ”Reservoir Dogs”. Do postelje nisva imela daleč.
Čas za prisluhniti projektu INTER BIKE III
Jutro sva začela z zajtrkom in prijetnim obiskom predstavnic Regijske razvojne agencije ROD Ajdovščina. Simpatična Tanja nama je razložila namen in potek projekta: ”Projekt Inter Bike III prenaša dobre prakse razvoja kolesarskega turizma ob kolesarski povezavi Adriabike (Kranjska Gora - Ravenna) iz prejšnjih dveh istoimenskih projektov na novi območji Brkinov ter dolin rek Ter in Nadiža. Čez ti dve območji potekata kolesarski povezavi D7 (Robič-Jelšane) in FVG3 (Ciclovia Pedemontana), na katerih se je oblikoval nov turistični produkt Alpsko-mediteranska kolesarska pot - Alpina Mediterranean.
Projekt nadgrajuje kolesarsko infrastrukturo na čezmejnem območju in omogoča prijetno kolesarjenje od Furlanije preko Slovenije do Kvarnerja. Projekt INTER BIKE III sofinancira Evropska unija v okviru Programa Interreg VI-A Italija Slovenija. Uradna predstavitev daljinske kolesarske poti Alpina Mediterranean bo v petek, 20. junija.”
Prazna skodelica kave je bila spet znak za odhod.
Strm vzpon proti Cerju
Drugi dan je bil pred nama Kras. Od Gorice do Rodika v Brkinih naju je čakalo 80 km in trasa, ki bo za razliko od prvega dneva imela več vzpona kot spusta. Vse do Mirna naju je varno pripeljala označena kolesarska pot. Vzpon proti Cerju ni strm, a na široki cesti je bilo precej prometa in odleglo nama je, ko sva z glavne ceste zavila na pot proti Lokvici. Pred vasjo je plošča s simpatičnim reliefom Krasa, za vasjo pa velika sončna ura.
Ustavila in fotografirala sva se na obeh točkah. O krasni kraški pokrajini ne bi izgubljal besed: nekaj cvetoče sivke, veliko vinogradov in obdelanih polj in makadamske ceste med kamnitimi zidovi. Najlepši del tega je nedvomno (pretežno) makadamska cesta Marije Terezije od Komna (175 km) skozi Sežano do kobilarne Lipica (205 km). Kolesarjenje skozi obširne gozdne pašnike, kjer se za belimi ograjami pasejo beli konji, ima še vedno svoj čar. Le 10 kilometrov naprej je vhod v biser klasičnega Krasa – Škocjanske jame. Tam je dobro poskrbljeno tudi za kolesarje. Imajo brezplačno kolesarnico in zračne kasete, kamor lahko spravimo preznojene čelade in drugo kolesarsko opremo, ki je med obiskom jame ne potrebujemo. No, z Bojanom se nisva spustila v hladno podzemlje, ampak sva se dvignila v brkinske griče. Najin cilj je bil Rodik (220 km, 2.500 višincev).
Rodik je kar krepko nad morjem, Brkini pa poseben svet
Očarljiva vasica Rodik leži 600 metrov nad morjem. To se pozna tudi na zraku, ki je bil zvečer prijetno svež. Za drugo nočitev sva si izbrala domačijo Linč. Spet sva oprala in ožela kolesarska oblačila, potem pa sedla za mizo v vrtu. Gospodar je povedal, da k njim pride veliko italijanskih gostov, saj slovijo po dobri morski hrani, midva pa sva si raje izbrala domače njoke.
Jutro je bilo sveže, zajtrk okusen, skodelica kave že prazna. V Rodiku sva opazila prve nove rdeče smerne table, na katerih je že bila oznaka kolesarske poti Alpina Mediterranean. Za ogrevanje naju je čakalo 200 višinskih metrov vzpona. 795 metrov nad morjem sva bila na najvišji točki najine kolesarske poti. A to nikakor ne pomeni, da je šlo od tam le še navzdol.
Brkini so poseben svet, bolj zelen od kamnitega Krasa. Gričevnato pokrajino z obilico dobrega sadja Bojan dobro pozna, saj je bila tam doma njegova nona (babica). Čez Brkine se vije široka cesta. Večina prometa gre po dolini, zato je ta kot ustvarjena za kolesarje. Na prvo (malo) težavo sva naletela v Ilirski Bistrici (250 km). V četrtek dopoldne je bil na cesti proti Hrvaški tako gost promet, da sva jo komaj prečkala. Povsem drugačna je bila cesta ob reki Reki, ki naju je skozi Novokračine pripeljala do hrvaške meje.
”Lipa pamti”
Na poti iz Kvarnerja sem tik pred slovensko mejo vedno opazil napis ”Lipa pamti”. Zdaj vem, kaj to pomeni. 30. aprila 1944 so nacisti v samo nekaj urah požgali vas Lipa in ubili vseh 269 vaščanov. Lipa je danes s spominskim centrom živi opomnik človeške krutosti. Za vasjo (275 km) je že dišalo po morju, a morja še dolgo nisva videla. Zavila sva namakadamsko pot in s tem skrajšala dolg asfaltni ovinek. Prečkala sva hrvaško avtocesto in se na obronkih Čičarije zaletela v zid. Pred nama je bilo še zadnjih 200 višinskih metrov. Ko sva zmogla še te, sva končno videla ... morje!
Asfaltni spust v Opatijo ni bil prijeten. Cesta je bila ozka in vse bolj prometna. Navigacija ni bila enostavna, a Bojan, ki je tu domačin, je vozil pred menoj. Med avti sva se po glavni obalni cesti le prebila do obale. Tam sva odložila kolesi in tam sem se morja tudi dotaknil.
Trije dnevi užitkov in novih spoznanj
Trije dnevi za tri države, 300 kilometrov in 3.600 višincev. Približno 50 km trase je speljane po makadamskih poteh. Težko bi rekel, da je to prava gravel tura. V resnici je trasa namenjena popotnim kolesarjem. Vsake toliko se umakne v mir in tišino, v resnici pa nikoi nisi daleč od urbanih predelov. To pomeni, da s seboj. Ne potrebuješ veliko hrane in pijače, hkrati pa v primeru težav tudi pomoč ni prav daleč. Traso si lahko prirediš po svoje, ji kaj odvzameš ali dodaš. Na spletni strani po brezplačni registraciji ponujajo tudi nekatere alternative. Kolesarjenje lahko začneš že v Kranjski Gori, morda na Jesenicah, in po ruti Alpe Adria preko Trbiža prideš do Venzona. Možnosti je nešteto, le odpraviti se moraš. In zapomni si, pot je cilj!
Fotografije Matej Hartman in Bojan Šenkinc
Preberi še
Mah nas razvaja
Objava Mah nas razvaja: Od Karnijcev do Kvarnerja se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.
Published: 22.06.2025
Source: www.mtb.si
