Na verigi: Andrej Petrovič

Ptujčan je bolj doma na asfaltu, tudi na motornem kolesu, a kot kolesarski mehanik, trener in sodnik (polovica sodniškega zakonskega para s kar legendarno sodnico Miro) ima na kolesarstvo zelo širok pogled.

Andreja je na Verigo zvabil sodniški kolega Lovro Žiberna.

Andrej Petrovič

• Vzdevek: Andro
• Kraj: Ptuj
• Starost: 53
• Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : Kolesarsko društvo Selce, trgovina Eurobike, kolesarski sodnik in motorist KZS
• Na Facebooku

Lovro: Kot dolgoletni trener mladih tekmovalcev – kateri pristopi pri delu s tekmovalci so odločilni za dolgoročen uspeh, ne le v športu, temveč tudi osebnostno?

Andrej: Kot trener sem se vedno trudil združevati strokovno znanje, izkušnje in pedagoški pristop. Verjamem, da mora biti trener hkrati strog in pravičen, a tudi prijazen in dostopen. Pomembno je, da znaš tekmovalca pohvaliti, ko si to zasluži, pa tudi pograjati, kadar je to potrebno – vedno z namenom, da ga usmeriš na pravo pot.

Bil sem in še vedno sem ponosen na vse svoje tekmovalce. Vedno sem jih skušal zaščititi in jim stati ob strani ne le na kolesu, ampak tudi v življenju. Trenersko delo mi je omogočilo, da sem z mladimi preživel veliko lepih trenutkov – z mnogimi od njih smo skupaj rastli, se učili vztrajnosti, discipline in spoštovanja.

Čeprav je v enaindvajsetih letih trenerske kariere marsikaj ušlo iz spomina, mi v mislih ostajajo predvsem lepi trenutki – skupni uspehi, napredek posameznikov in občutek, da smo ustvarjali nekaj dobrega. Posebej sem ponosen na to, da so mnogi fantje, ki sem jih treniral, danes uspešni tudi izven kolesarstva – v službah, družinah, življenju. To mi pomeni celo več kot športni rezultati.

Še danes me nekateri od njih obiščejo v kolesarski trgovini, kjer delam. Takrat vedno obudimo spomine na tekmovalne dni, se nasmejemo starim dogodivščinam in z veseljem poklepetamo o tem, kam jih je pot zanesla. Te vezi, ki ostanejo, so po mojem mnenju pravi pokazatelj uspeha – ne samo kot trenerja, ampak tudi kot človeka.

Kot kolesarski mehanik – kje se najlažje naučimo popraviti svoje kolo, če smo začetniki? Kak YouTube kanal, kakšna knjiga?

Kolesa popravljati sem se naučil sam – večinoma z opazovanjem, poslušanjem nasvetov starejših mojstrov in z veliko prakse. To je bilo še v času, ko ni bilo sodobnih aplikacij, videov in spletnih vodičev, zato je bilo treba marsikaj ugotoviti po občutku ali z izkušnjami. Prav zato bom vedno zagovornik tega, da se gre po nasvet k lokalnemu kolesarskemu mehaniku. Tak človek ima neprecenljive izkušnje in ti lahko v nekaj minutah razloži, kar bi sam iskal več ur.

Seveda pa to ni vedno mogoče – včasih te težava doleti sredi ture ali pa v nedeljo popoldne, ko je vse zaprto. Takrat pride prav sodobna tehnologija. Danes lahko s pomočjo umetne inteligence ali YouTube videov zelo hitro najdeš konkreten nasvet, kako se lotiti popravila. V zadnjih letih se je področje kolesarske tehnike močno spremenilo – nekoč je bilo vse mehansko in razmeroma preprosto, danes pa imajo skoraj vsa sodobna kolesa elektronske prestave, aplikacije, merilnike moči, pametne luči in povezave s telefoni. Tudi diagnostika in nastavitve zahtevajo vedno več znanja.

A ne glede na napredek tehnologije ostajajo osnovne veščine še vedno ključne. Največji izziv za večino kolesarjev je še vedno menjava zračnice ali popravilo tubeless pnevmatike na terenu – in to v trenutkih, ko si sam sredi poti. Takrat šteje praksa. Če pa se s tem srečaš prvič, je najboljše pogledati kratek video vodič, preveriti, ali imaš pravo orodje in rezerve, in se z mirno glavo lotiti težave.

Kolesarstvo te vedno uči potrpežljivosti in iznajdljivosti – in to velja tudi za mehaniko. Najbolj dragoceno znanje pride z izkušnjami, še bolje pa je, če ga deliš naprej.

Najboljši youtube kanal za kolesarstvo po moji oceni je GCN tech.
Osebno pa znanja iz knjig nikoli nisem iskal – ponavadi, kadar naletim na kakšno težavo, preprosto poiščem rešitev prek Google iskalnika ali videov, in to mi v praksi najbolje deluje. Danes so informacije res hitro dostopne, le poiskati moraš prave in jih znati uporabiti v praksi.

Kot kolesarski sodnik – ali so kakšne odločitve, ki si jih naredil kot trener, sedaj spremenil, ko imaš popolno znanje o tekmovalnih pravilih? Se je pogled na kolesarstvo spremenil? Ali lahko sedaj s tem znanjem bolje razumeš "strastne trenerje"?

Ne, mislim, da svojih odločitev kot trener ne bi spreminjal. Vedno sem bil zagovornik fair playa in za tem stojim še danes. V vseh letih sem deloval v skladu s pravili UCI in Kolesarske zveze Slovenije. Že kot trener sem poznal večino pravil kar iz glave – predvsem zato, ker sem bil vpet v tekmovanja doma in v tujini, od Evrope pa vse do Severne Amerike. Izkušnje s številnih dirk so mi dale širino in občutek za pravičnost.

Tudi sodniki smo samo ljudje in se kdaj zmotimo. Ko sem bil trener, sem vedno spoštoval njihovo delo, a če sem videl, da se je zgodila napaka, sem na to opozoril. Včasih so mojo pripombo sprejeli, drugič ne – bilo je tudi obdobje, ko so me kakšni sodniki namenoma ignorirali. Takrat sem moral glasneje povedati svoje mnenje in razložiti, zakaj nekaj ni bilo v redu. A vedno sem se trudil, da so bile razprave korektne in da so pripomogle k boljši izvedbi dirke.

Sodniško delo se je v zadnjih letih precej spremenilo. Danes je veliko večji poudarek na varnosti dirk in natančnem pregledu kolesarske opreme. Na srečo imamo zdaj na voljo tudi sodobno tehnologijo – kamere, foto finiš, čipe z neposrednim izpisom rezultatov. Nekoč se je vse to delalo ročno, kar je pomenilo veliko več časa in prostora za napake. Danes je delo sodnika zahtevnejše tudi zato, ker ima skoraj vsak telefon in kamero. Starši, trenerji, spremljevalci – vsi snemajo in pozneje analizirajo dogajanje z različnih zornih kotov. Sodnik mora zato res paziti, da je vsaka odločitev argumentirana in skladna s pravili.

Kar se tiče "strastnih trenerjev", bi rekel, da danes teh pravih entuziastov na dirkah ni več. Se pa je po drugi strani trenersko delo zelo profesionaliziralo. Današnji trenerji imajo več pedagoškega znanja in boljši dostop do izobraževanj, kar je izjemno pozitivno. K temu je veliko prispevala tudi Kolesarska zveza Slovenije, saj sistematično skrbi za razvoj trenerjev. Tudi sodniki v DKSS neprestano skrbimo za izobraževanja in strokovnost.

Tudi sam se kot sodnik redno izobražujem, saj želim biti vedno pripravljen in strokoven. Moje dolgoletne izkušnje – kot tekmovalca, trenerja in tudi organizatorja dirk – mi pri tem zelo pomagajo. Večina ljudi me pozna in ve, da sem dosleden ter da bom poskrbel, da bo na dirki red in da bodo pravila veljala za vse enako.

mtb.si: Imaš dve dvokolesni ljubezni, poleg kolesa tudi motorno kolo, na katerem si tudi na cestnih kolesarskih dirkah. To delo gotovo ni hec?

Andrej: Daleč od tega! Delo motorista na kolesarskih dirkah je zelo zahtevna naloga, kjer ni prostora za napake ali trenutke nezbranosti. Preden se podaš med tekmovalce in jih začneš varno prehitevati, moraš skozi dolgo pot učenja, izkušenj in urjenja. Meni osebno zelo pomaga, da sem kot trener že prej ogromno treningov prevozil z motorjem ali skuterjem, zato dobro razumem dinamiko dirke in znam “brati kolesarje”, kot radi rečemo v žargonu.

Motorist mora imeti ne le tehnično znanje, ampak tudi občutek za dogajanje in popolno koncentracijo. Sam že nekaj let vozim sodnika na dirkah, kar je poseben izziv, saj moraš biti vedno točno tam, kjer zahteva glavni sodnik ali direktor dirke — ne glede na vreme ali teren. Ob tem je treba beležiti vse: leteče in gorske cilje, ubežnike, tehnične okvare, pravilno izmenjavo bidonov in spoštovanje pravil glede zavetrja za avtomobili.

Vse to je mogoče le, če deluješ kot ekipa in si stoodstotno zbran. Na dan dirke z motorjem pogosto prevozim več kot 500 kilometrov — tja, na dirki in nazaj. Zato je varnost vedno na prvem mestu. Tudi fizično in psihično je delo naporno, vendar občutek, da pomagaš pri varni izvedbi dirke in si del dogajanja na cesti, je nekaj posebnega.
Za kondicijo pa rad kakšno etapo Dirke po Sloveniji prevozim tudi sam z motorjem — to je moj način, da ostanem v formi in hkrati povezan s športom, ki mi pomeni ogromno.

Na dirkah v krosu smo kdaj imeli spredaj trial motor ali celo električno krosko. Bi si drznil? Kaj pa na enduro motorju v spremstvu gravel dirke?

Se dobro spomnim tistih časov, ko so na kros ali maraton dirkah imeli motorno spremstvo – takrat so spredaj vozili kroske. Osebno bi rekel, da to delo ni zame, saj je to specifično področje, ki zahteva veliko izkušenj iz motokros sveta.

Gravel dirke so druga zgodba. Na televiziji morda zgledajo preprosto, a v resnici je vožnja z enduro motorjem po takih terenih ob kolesarjih izjemno zahtevna. Tisti, ki so se kdaj poskusili peljati ob njih, vedo, da kolesarji na makadamu letijo neverjetno hitro. Poleg tega imaš kot motorist pogosto še fotografa, snemalca ali sodnika na zadnjem sedežu, kar še dodatno poveča odgovornost.

Sam sem imel priložnost voziti na nekaj dirkah, kjer so bili makadamski odseki, in lahko povem, da to ni nič enostavno. Občudujem motoriste na največjih klasikah, kot so Strade Bianche, Pariz–Roubaix ali Flandrija – posnetki izgledajo lahkotni, a vozniki so pod čelado povsem premočeni od adrenalina in napora. Govoril sem z nizozemskimi kolegi, ki so vozili kamermane na Dirki po Sloveniji, in po dveh urah prenosa so bili popolnoma izčrpani – ne samo fizično, ampak tudi psihično, saj moraš poznati ceste, ritem dirke in biti vedno korak pred kolesarji. To delo je zahtevno, a izjemno spoštovanja vredno.

Se bo kdo lotil kake gravel prireditve na vašem koncu sveta?

Da, o tem smo v našem Kolesarskem društvu Selce že razmišljali. Pogovori so tekli v smeri, da bi poskusili organizirati zimsko ligo v ciklokrosu okoli Trojiškega jezera, hkrati pa se je porodila tudi ideja o gravel dirki po dolini Pesnice. To je območje, ki ponuja čudovite makadamske poti in slikovito pokrajino – popolno za takšno prireditev.

Seveda pri nas ne manjka izkušenj z organizacijo, saj smo pred leti uspešno izpeljali cestno dirko za amaterje. Imamo znanje, povezave in voljo, a za tak projekt je ključno, da se združijo posamezniki, ki si vzamejo čas in vložijo energijo v izvedbo. Vse več je zanimanja za gravel sceno, zato verjamem, da bomo v prihodnosti tudi pri nas naredili korak v to smer.

Občina Sveta Trojica v Slovenskih goricah ponuja odlične pogoje – narava, lokalna skupnost in dostopnost so pravi temelj za dogodek, ki bi povezal šport, rekreacijo in druženje. Kdo ve, morda nas čaka nova zgodba na domačem terenu!

mtb.si (standardna vprašanja): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?

Andrej: Moj popoln dan na kolesu je tisti, ko lahko v miru zavrtim pedale po Ptujskem polju, se zapeljem čez gričke v Slovenskih goricah ali zavijem v Haloze, kjer se teren hitro menja in nikoli ni dolgočasno. Najraje sedem na cestno kolo, ki ga po potrebi prilagodim tudi lahko za gravel – tako lahko raziskujem različne poti, asfalt in makadam.
Najlepši trenutki pa so tisti, ko sem na poti s sinom Erazmom, s katerim pogosto trenirava skupaj, ali z Maticem, ki je sicer iz mladinskih kolesarskih vrst presedlal v uspešnega strelca z zračno pištolo. Kolesarjenje nama je ostalo skupna točka, ki povezuje družino in ohranja stik z naravo.
Zame popoln dan pomeni preprosto vožnjo brez hitenja, z dobrim pogovorom in nasmehom – tisto pravo, čisto veselje do gibanja. Tekmovalne dni pa sem dal proč.

Tvoj popoln dan brez kolesa?

Teh dni je pravzaprav kar nekaj, čeprav se zdi, da sem s kolesarstvom povezan na vsakem koraku. Tudi kadar nisem na kolesu, sem v službi, kjer delam v kolesarski trgovini, in moram priznati, da v tem res uživam.

Zame je to več kot delo – je način, kako ostajam povezan s športom, ljudmi in tehničnim svetom, ki me od nekdaj navdušuje. Pogovori s kolesarji, pomoč pri servisu ali izbiri prave opreme … vse to me veseli, ker vidim zadovoljstvo pri drugih.

Če pa res odmislimo kolesa, je popoln dan tisti, ko sem doma z družino, mogoče na vrtu ali na kakšnem kratkem izletu. Takrat si dovolim, da se ustavim, zadiham in preprosto uživam v trenutku.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil kolesa?

Na srečo so ga! Težko si predstavljam življenje brez kolesa, saj me spremlja že od otroštva – kot tekmovalca, trenerja, sodnika in danes kot del vsakdana v službi.

Če pa bi res živeli v svetu brez koles, bi verjetno več časa preživel v gorah ali na vrtu, kjer najdem mir in stik z naravo. Rad imam preproste stvari – svež zrak, gibanje in občutek svobode.

A iskreno, mislim, da bi slej ko prej našel način, kako bi si nekaj s kolesi podobnega vseeno izmislil. Dvokolesje imam očitno zapisano v genih.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.

Moj trenutni zvesti spremljevalec je Trek Domane, in lahko rečem, da sem z njim popolnoma zadovoljen. Ko sedem nanj, vem, da me čaka dober dan – tak, ki se začne s pedalom in konča z nasmehom.

Tvoje prvo kolo?

Moje prvo kolo je bil legendarni Rog Pony, v začetku tekmovalnih dni pa Rog Super.
Na njem sem naredil prve prave kilometre in začutil tisto pravo svobodo, ki jo da le kolo – občutek, da lahko greš, kamor želiš.

S kom bi najraje fural? Komer koli na svetu (ali v vesolju), živim, mrtvim, namišljenim …

Iz mojih začetkov spremljanja in treniranja kolesarstva bi najraje fural z Juretom Pavličem.
Za mene je bil vedno vzor – tako kot tekmovalec kot človek.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?

“Varna dirka je najhitrejša dirka.”

Tvoja glasbena želja oziroma glasbeno posvetilo bralcem mtb.si

Preberi še

Na verigi: Lovro Žiberna
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani

https://www.mtb.si/intervjuji/na-verigi-lovro-ziberna/

Objava Na verigi: Andrej Petrovič se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Veröffentlicht: 11.11.2025

Quelle/Auto: www.mtb.si