Je sedenje med kolesarjenjem škodljivo?
Že vrabci čivkajo, da je sedenje vzrok številka ena za številne sodobne bolezni in poškodbe. Ste se morda kdaj vprašali, ali ima sedenje pri "sedečih" športih, kamor spadata npr. kolesarstvo in veslanje, negativne učinke, podobno kot sedenje v službi ali pred televizijo?
Povprečna oseba s sedečim delom naj bi na dan sedela 10 ur. Dolgotrajno sedenje študije povezujejo z mnogimi kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, npr. diabetesom, srčnožilnimi boleznimi, rakom, depresijo ter poškodbami mišično-skeletnega sistema. Navajajo, da je sedenje celo bolj škodljivo kot kajenje ter da niti krajša intenzivna telesna aktivnost ne more izničiti številnih negativnih posledic dolgotrajnega sedenja v službi.
Zakaj predstavljajo sedeči športi določeno tveganje za mišično-skeletni sistem? Na začetku je treba vedeti, da se prilagoditve vedno zgodijo na račun kompenzacij, ki so na eni strani pozitvne, na drugi negativne. Med sedenjem zaradi upogiba v kolku pride do "skrajšanja" mišice iliopsoas (črevnično-ledvena), ki "povezuje" ledvena vretenca s stegnenico. Sedenje na dolgi rok vodi do spremenjenega položaja medenice tudi v stoječem položaju, kar spremeni obliko hrbtenice (poudari ledveno krivino). Največkrat je posledica take drže bolečina v spodnjem delu hrbta (lahko tudi v vratu ali nogah).
Kolesarjenje in veslanje sta disciplini, ki za razliko od hoje in/ali teka nista "naravni gibanji". Na kolesu ali v čolnu gre za prisiljeno držo in gibanje športnika. Predstavljajte si držo tekača in kolesarja. Medtem ko je med hojo in tekom vključeno celo telo, je kolesarjenje osredotočeno bolj ali manj na spodnje okončine. Za razliko od kolesa je pri veslanju s pomičnim sedežem v gibanje vključeno praktično celo telo, gibalni vzorci pa so podobni; lateralnega gibanja in rotacij, ki jih opazimo pri hoji in/ali teku, praktično ni. Poleg tega je obseg gibanja v sklepih bistveno manjši, kot recimo pri teku ali hoji. Vsa ta opažanja lahko vodijo v skrajšave mišic, ki dolgoročno vpliva na gibljivost, mobilnost in držo telesa.
Za pravilno držo in življenje brez bolečin je bistvenega pomena mobilnost v kolku, kolenu in gležnju. Da bi ohranjali kar se da nevtralen položaj hrbtenice med sedečimi športi, moramo na sedežu sedeti v položaju, ko je medenica nagnjena naprej. Seveda ta princip deluje – vendar za koliko časa? Pri daljših aktivnostih se mišice utrudijo in hrbtenica ostane nepodprta ter zavzame položaj, ki nam je poznan s sedenja pri mizi. Študije kažejo, da ima kolesarjenje vplive na telesno držo. Pri tekmovalnih kolesarjih so spremembe značilno izražene v primerjavi z neaktivno populacijo. Ker kolesarji najpogosteje poročajo o bolečinah v spodnjem delu hrbta, lahko pomislimo na vzročno posledično povezavo; narava aktivnosti povzroča določene negativne prilagoditve telesa, kar lahko vodi v bolečine in/ali poškodbe.
Za rekreativnega športnika in tekmovalca je enako pomembno, da ohranja ali ponovno vzpostavi funkcionalno stanje svojega telesa. Kaj to pomeni? Usvojiti gibalne vzorce, ki smo jih pridobili tekom evolucije in so pomembni za naše preživetje. Še bolj konkretno to pomeni, da se zavedamo položaja hrbtenice, da zmoremo narediti pravilen počep, se pravilno predkloniti, izkoriščati rotacije za potege in potiske. Za to obstajajo različni testi. Eden izmed bolj preprostih je počep, saj ravno ta vključuje trojno fleksijo (upogib) – v kolkih, kolenih in gležnjih. Težave pri izvajanju te vaje torej lahko nakazujejo na škodljive kompenzacije. Ampak to je že poglavje zase.
Kaj lahko zaključimo na podlagi zapisanega? Kolesarjenje in vesljanje sta učinkoviti in mnogokrat priporočani obliki telesne vadbe – aerobna dejavnost dokazano prispeva k izboljšanju zdravja in je preventiva pred boleznimi sodobnega časa. Z vidika biomehanike pa najbrž nista idealni. Življenje pač ni enostransko, enosmerno, ne poteka zgolj v ravni črti, kot med kolesarjenjem ali veslanjem po jezeru...
Published: 27.01.2016
Source: