Ljubezen je lahko bolezen, lahko je pa prav prijetno čustveno stanje. In ni nujno, da je vedno fizične narave. Včasih je dovolj, če je imaginarna.

V vsako do sedaj sem se zaljubil na prvi pogled. S prvim dotikom pa sem si jo želel imeti. In to od daljnega leta 1990 dalje. Pa sem jih zamenjal več kot dva ducata, a le štiri so bile tiste prave. Z nekaterimi je ljubezen trajala malo manj časa, z drugimi malo več. A zadnja … Ta mi čisto zmešala glavo.

Čeprav sem jo spoznal, ko sem bil v najbolj nemogočem položaju glede kolesarskih aktivnosti, sem se ji zaobljubil. In z njo rasel. Ter treniral. Začel sem dirkati. Ja, tekmovati sem začel! Po dolgih osemnajstih letih posta. Tako me je obnorela. Bila ljubezen na prvi pogled. In nudila mi je neznansko veliko zabave, predvsem pa sem zopet postal gorski kolesar! Tudi čustveno sem se čisto navezal nanjo! Počutil sem se nepremagljivega, čeprav sem bil parkrat premagan. A si nisem jemal k srcu. Zame je bila vse!

Kje vse sva se potikala?

Vozil sem jo po lokalnih potkah, pa tudi na Jezersko, pa po Krasu, malo na Primorskem, nekajkrat v Kranjski Gori in velikokrat v Kobaridu. Hm, še v Trst in Gradež sva šla. In odpeljal sem jo tudi na sosednjo Hrvaško. Nazadnje po Parencani. Vmes pa še čez Umag, pa na Krk, pa čez Kamenjak. In da ne pozabim. Bila sva tudi na Gardi in tudi svetovni pokal v gorskem kolesarstvu v Val Di Sole sva si ogledala. Vedno mi je bila zvesta. Čeprav malo trmasta. A še vedno manj kot gospodar.

Kaj vse sva dala skozi?

Epske razglede, mukotrpne ure grizenja kolen, a z razlogom! Enoslednice, ki jih še dolgo ne bova pozabila. Pivo po kakšni dobri turi. A bili so tudi črni časi. Nekajkrat nama je spustila guma, pa z "račno" sva imela težave. Tudi pregrešno drag menjalnik naju je pustil na cedilu. Bili so vzponi in bili so padci. A vedno je dobila tisto nežnost. Tisti dotik. Čarobni - ko sem jo očistil in namazal verigo. Vedno le z najbolj dišečim čistilom, najboljšim oljem in najčistejšo krpo.

Prve ne pozabiš nikoli?

Sam trdim, da četrte ne bom pozabil. Nikoli! Ker je še vedno globoko v mojem srcu. Ostale so šle. Lahko bi dejal, da sem se jih naveličal. Četrta. Ja četrta je pa tista prava. Obilnejša, včasih še bolj trmasta kot kolesar. Ampak, kaj naj. Tako kot uživam s četrto ljubeznijo, tako nisem še nikdar.

Včasih me pusti na cedilu, a jo vseeno negujem in nežnujem. Z ljubeznijo, veliko ljubezni. Bi jo zamenjal za peto? Ne. V zadnjih dveh letih je le četrta tista prava. Ji nič ne manjka. V bistvu jo imam rad. In ne, ne prodajam je, niti je ne bi. Za noben denar! Preveč sem že izgubil.

Temu pravim predanost, strast in ljubezen.

Veselo kolesarsko VALENTINOVO! (ps. vesel, da me trpiš!)


Objavljeno: 14.02.2016

Vir/avtor: www.mtb.si