Kam bi jo mahnil med zimskimi počitnicami, če ti ni do snega in imaš rad svoj bicikel? Jani, Jon, Matej, Maks in Jaka so izbrali Španijo. Na obali Sredozemskega morja je že pomlad in dobrih 20 kilometrov iz Barcelone stojijo kuclji dirt parka La Poma. Za deset dni je kraj Premia del Mar postal njihov najljubši peskovnik.

Ryanairu so za pot tja in nazaj, ter dodatnih 20 kg prtljage, plačali po 130 evrov. Zapeljal sem jih do Benetk. Zabava se je začela že na letališču. Našli smo prazen terminal s tehtnico in začeli tehtati prtljago. Seveda je bilo zraven polno smeha. Kmalu se je prikazala gospa in povedala, da je oprema “veri ikspensiv” in naj se umaknemo. Ker še nismo končali, smo počakali, da se je umaknila ona in nadaljevali. Hitro je bila nazaj, tokrat z grožnjo policije, a takrat je bilo že vse pravilno spakirano. Kasno zvečer so fantje odleteli, jaz pa sem se v snežnem metežu vrnil domov.

V Barceloni sta jih pričakala lastnik najetega apartmaja in njegov prijatelj, vsak s svojim avtom. Kako spraviš pet slonov v dva avta? Čisto lahko! Kako spraviš pet fantov, pet velikih ter pet manjših torb in še pet koles v dva avta? To vedo samo tisti, ki so bili tisto noč na letališču El Prat. Hiša gostiteljev je stala tik ob morju in fantje so si s prebivalci delili vse prostore, razen spalnic. Na začetku je bilo malo čudno, a so se kmalu privadili. Sploh pa so večino časa preživeli zunaj.

Kolesarski park La Poma sestavljajo dirt park, ki ima površino petih nogometnih igrišč, foam pit in skate park. Vstopnina v skate je 3 evre, za foam pit ali dirt pa 5 evrov. Nihče ne preverja, kje se nahajaš, a velja fair play. Dirt park sestavljajo tri linije objektov in največji so že prave pošasti. Prav njihovo število in velikost sta glavna magneta parka. To vedo tudi proji in skupaj z našimi fanti so furali Martin Soderstrom, Andreu Lacondeguy, Max Fredriksson in še nekateri.

Prve tri dni je bilo nekaj dežja, zato so bili dirti zaprti. Takrat so vozili foam pit in skate park, en dan pa so preživeli v Barceloni. Tam je seveda veliko urbanih objektov, ki so jih zlorabili s kolesi: okolica znamenite stolpnice Torre Agbar, ulice okrog nikoli dokončane mogočne cerkve Sagrada Familia in med kolesarji najbolj priljubljen zid v parku festivalskega centra Forum.

A ko se je naredilo lepo vreme, so dneve preživeli na drtih. Od apartmaja do parka so imeli le dva kilometra, a so se morali povzpeti za 200 metrov. Kruh in salamo za zajtrk so si kupili sproti na poti v park. Prodajalci tam seveda še niso slišali za davčne blagajne in so ceno povedali kar na približno, čez palec. Potem je sledilo furanje drtov. Slaba stran lepega vremena je, da takrat piha veter. Ozračje je bilo mirno le zjutraj in zvečer, čez dan pa so za trike na večjih objektih lovili trenutke, ko je veter zajemal sapo. Padci so bili, a so najbolj trpela kolesa. Stolčena feltna, zlomljena vilica in dva počena okvirja. Kosti pod odrgninami so na srečo ostale cele.

Po celem dnevu garanja je bil spust v dolino sprostitrev in seveda zabava brez bremz. Če je nasproti prišel avto, je bila rahla panika. Ker sta se lastnika pred strašno sredozemsko zimo skrivala v hiši, so fantje zvečer uživali na terasi. Ta je bila tudi depo za kolesa in opremo.

Tistih deset dni se jim je seveda prehitro odvrtelo. Spet je bilo treba podreti kolesa in jih spakirati v škatle in torbe. Pred odhodom jim je lastnik apartmaja dodatno zaračunal še nekaj neznanih storitev. Do letališča so tokrat prišli z vlakom. Ryanair je šele ob vrnitvi ugotovil, da so kolesa športna oprema in torej ne spadajo v običajno doplačilo za 20 kg prtljage. Da je bilo letalo lažje, so jim denarnice izpraznili še za dodatnih 40 evrov. Kaj so se Fučka, Šolar, Bernard, Žan in Hartman naučili v Španiji, bodo pokazali spomladi, ko se posušijo domači dirt parki.

Published: 06.03.2016

Source: www.mtb.si