Presrečen si, ko ti uspe prvenstveno prečkanje surove planine Čvrsnice v Hercegovini. Smejiš se, ko po divjem spustu z Biokova ali Svetega Ilije prideš do morja. Enkraten občutek je, ko na Trail Days festivalu v Kranjski gori voziš skupaj z 2.000 kolesarji ob Hannah Barnes in Mattu Hunterju. Najlepše je, ko spakiraš kovčke in kolo ter jo mahneš na "fensišmensi" gorskokolesarsko destinacijo.

Vse to drži, ampak poznane alpske destinacije so od Bosne ... zelo daleč. Bosanci poznamo rek "Ali (ampak) punco kvari!" To pomeni, da imamo lahko na eni strani mnogo stvari, AMPAK ena drugačna lahko vse obrne na glavo. Potem morda nič več ni tako bajno, kot je bilo videti na prvi pogled.


3, 2, 1, gremoooo!

Podaljšan vikend

Ko si ukradeš podaljšan vikend ali del dopusta za pobeg na sanjsko kolesarsko destinacijo, imaš velika pričakovanja. A kaj, če te tam pričaka slabo vreme? Seveda smo vsi že stokrat slišali, da ni slabega vremena, ampak le slaba oprema.

Nekaj je že na tem, ampak čisto res pa tudi ni. Še huje je, če zadevo zamočiš sam. V evforiji pred odhodom spiješ pivo preveč, naslednji dan, ko je čas za akcijo pa ... imaš glavo, ki ni za nikamor, še najmanj za na kolo ne. En dan je mimo in od silnih načrtov ti ostane ... skoraj nič. Tole sicer ni podprto z nobenimi empiričnimi podatki, a ko imaš velika pričakovanja, je vsako odstopanje od njih katastrofa. Tako vsaj jaz mislim.


Tu najdeš svoj mir.

Lokalno

Lokalne steze pogosto premalo cenimo. Postavili smo jih v kategorijo lahke dostopnosti. Hkrati pa jih prav to osvobaja velikih pričakovanj. Lokalne steze veliko ponujajo in malo zahtevajo. Ne tratijo našega časa in denarja. Vseeno je prav, da jih vsake toliko malo pocrkljamo in počohamo.


Roštilj je zakon!

Moja fura

Moja banjaluška fura izgleda takole: doma sedem na kolo in v četrt ure sem že v gozdu. Potem brcam navzgor po dobrem ali slabem makadamu ter položnih gozdnih poteh. Nič posebnega. Z vrha imam lep pogled na sosednje hribe, dolino reke Vrbas in kraje pod seboj. Ampak sem gor pridem zaradi spusta. 600 višincev, narejenih navzgor, se navzdol spremeni v mrežo singlc. Da se prehitro ne končajo, imajo vmes nekaj hupserjev.

Steze niso narejene za gorske kolesarje, pa tudi za pešce ne. Večinoma so nastale, ko so s konji vlekli les iz gozda. Vzel sem si nekaj časa, jih par očistil, nekatere povezal med seboj in dobil odličen miks. Tu se najde vse, od serije S zavojev do naravnega "rock gardna" in tako strmih odsekov, da ti zadnja guma drgne po riti. Za poživitev ob tebi šumi potoček. V dobrih 15 kilometrih teh trailov se tudi čisti flow odseki, pa ostri switchback zavoji in hudi off camberji. "Ima svega!"


Sam ali v družbi. Lokalno je najboljše!

Nikoli sam

V gozdu seveda nisem sam. Tam srečam redke lokalne bajkerje, nekaj pohodnikov, bakico z ovco in deda, ki gre v gozd po drva. Vsak je tam po svojih opravkih in nihče nikogar ne moti. Pravzaprav so naša srečanja prerasla v prijateljstva in pogosto se ustavim za kratek pogovor, včasih pa zavijem h kakšni hiši na "spustovačo". Mala rakija ugodno deluje na moje sposobnosti spusta.

Take so moje lokalne stezice. Na njih preživim največ časa in na njih naredim največ Uzbrdo & Nizbrdo metrov. Tam najbolje vidim porast ali padec forme, saj dobro poznam vsak meter poti. Hkrati pa na njih iščem nove linije, izboljšujem tehniko vožnje in premikam meje svojih sposobnosti. Včasih se celo borim s štoparico.

Lokalne steze so zlate! Nudijo veliko in ne zahtevajo skoraj nič. Največkrat le dve uri od hiše na vrh in nazaj. Če vmes ne naredim pavze, v ti dve uri stisnem še tuširanje. Končni rezultat je torej 2 uri furanja brez minusa v denarnici! In tako dan za dnem. Je lahko še kaj boljšega? Je, ampak težko. Zato, dragi prijatelji, cenite in spoštujte lokane stezice. To si zaslužijo!

Foto in prevod iz originala Matej Hartman
Published: 10.03.2018

Source: www.mtb.si