Pred skoraj letom in pol, natančneje 24. oktobra 2018, sta se Anja in Barbara z ljubljanskega letališča prek Amsterdama odpravili do Buenos Airesa in za konec čisto na jug Argentine, do Ushuaie. Tam je bil start njune biketouring avanture, ki ju sedaj vodi vse do Mehike!

Minilo je že 16 mesecev potepanja s kolesi. Kaj zanimivega sta doživeli v mesecu februarju? Nadaljevanje težav s kolesi, iskanje rezervnih delov in serviserjev. Klanci, ki sa jih komaj zgrizli, praznovanje rojstnega dne, in končno vstop v PETO državo Južne Amerike - Ekvador. 

Na poti

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Sproščeno

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Takole pravita dekleti:

"V Jaenu so se na servisu stvari nekoliko zakomplicirale. Neustezen prostor oziroma delavnice brez kakršnega koli stojala za kolesa, neustrezna orodja in pomanjkanje le-teh, vse to naju je na koncu že pošteno spravljalo ob živce.

Na koncu sva namesto dveh dni v Jaenu ostali en teden, saj je servis koles potekal s polžjo hitrostjo. Sicer sva si pošteno oddahnili, ko nama je majster v neki varilski delavnici uspešno odstranil zlomljen del vijaka, ki je ostal ujet v aluminijastem okvirju in je držal prtljažnik. Res naju je bilo strah, saj nisva želeli, da bi prišlo do poškodbe okvirja, ampak na srečo jo je "pacient" dobro odnesel. Na servisu so prav tako ugotovili, da je zadnji rotor na Barbarinem kolesu že preveč uničen in obstaja možnost, da bi se nekje sredi poti zlomil, tako da je bila potrebna menjava.

Prav tako sva ostali brez besed, ko sva prišli na obisk v servis, da bi videli, kako napredujejo z najinimi kolesi. Zagledali sva gonilni ležaj XT, ki so ga razstavili na prafaktorje. V roke vzamem del, na katerem piše DO NOT DISASSEMBLE in jih vprašam, če vedo kaj to pomeni v angleščini. Seveda se jim sanjalo ni. No, nato jim povem, da to pomeni, da se tega dela ne razstavlja in da so to navodila od proizvajalca Shimano in ne naju. Nič kaj resno naju niso jemali, zgolj odvrnili so nama, da ja, kako pa naj drugače oni očistijo vse in podmažejo, če ne razstavijo vsakega dela. Adijo pamet!

Dolg postanek v Jaenu sva tako tudi izkoristili za proslavo rojstnega dne in si privoščili sladico banana split. Končno je napočil čas in Jaenu sva lahko pomahali v slovo. Pred nama so bili zadnji kilometri kolesarjenja po Peruju. Po nekaj dneh končno prečkava mejo in vstopiva v PETO državo Južne Amerike - Ekvador.

Ob vstopu naju je Ekvador pozdravil z makadamom in zelo kruti vzponi, kjer sva na določenih delih morali potiskati najini kolesi, saj kaseta 11-34 in verižnik 24 spredaj, nista bila dovolj. Na poti sva srečali francoski in belgijski par, vsi so nama zaupali, da so tukaj klanci res zelo strmi in da so si oni ravno zaradi tega zamenjali zadnjo kaseto z razmerjem 11-40. Čudili so se, kako lahko sploh goniva s takšnim razmerjem.

No, poleg strmih klancev in makadama naju je spremljala še neznosna vročina in polno komarjev, saj sva se pred mejo na slabih 500 metrov nadmorske višine spustili v džunglo.

In zopet ni šlo brez težav s kolesoma. Kar naenkrat se pedala na Barbarinem kolesu vrtijo v prazno. Po petih urah štopanja naju s poltovornjakom zapeljejo do naslednje vasi, snameva zadnjo kolo in se odpraviva do kolesarske trgovine. Tam ugotovijo, da se je zlomila račna. Ni druge, kot da kupiva novo. Nimajo druge kot Shimano Alivio, zato vzameva kar to. Boljša bo zagotovo kot pa pokojno kitajsko pesto.

Drugače morava sicer priznati, da naju je zelenje v Ekvadorju resnično očaralo in naju precej spominja na našo Slovenijo, razen klancev, seveda. Ha, ha. Tudi vozniki so tukaj dosti bolj uvidevni kot v Peruju, ljudje ne silijo ves čas v naju in naju ne kličejo konstanto gringa, pa tudi na cestah ni videti toliko smeti, niti zapuščenih psov.

Je pa standard v Ekvadorju dosti višji kot v Peruju, saj imajo ameriške dolarje in stvari so precej drage. Ravno zaradi tega sva do sedaj ves čas divje kampirali. V Yangani, majhni vasici, nama je prenočišce ponudil Javier preko aplikacije Warmshowers. V mestu Loja sva imeli to srečo, da nama je vrata svoje hiše odprla družina kolesarke Cynthie, ki sva jo srečali v Boliviji in je trenutno tik pred Ushuaio, tam, kjer sva začeli najino pot. Malo počitka, ogled mesta Loja in pohod v bližnji nacionalni park Podocarpus nama je dobro del.

In čas je bil, da se odpraviva naprej proti naslednjemu mestu. V Cuenco sva prispeli po petih dneh kolesarjenja. V povprečju sva delali zgolj med 35 in 45 kilometri dnevno, saj sva morali premagovati po 1300 višincev, kar z naloženim kolesom še zdaleč ni mačji kašelj.

Trenutno se tako nahajava v zelo turističnem in hkrati lepem mestu Cuenca, kjer sva preko aplikacije Wamrshowers znova imeli srečo. Tokrat naju gosti par iz Kanade, ki že dlje časa živi tukaj. V naslednjih dneh si bova tako malce odpočili in se izgubili med ulicami Cuence ..."

Ko materjal popusti in o pravi mojster za vse poskrbi

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Narava

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Anjo in Barbaro lahko spremljaš na facebooku in instagramu pod imenom The Bike Wanderers

Vse fotografije so njuno delo

Preberi še
The Bike Wanderers: Otok opic, Amazonka in še kaj
The Bike Wanderers: Ko skoraj obupaš, a vseeno nadaljuješ
The Bike Wanderers: Po poti Peru Great Divide
The Bike Wanderers: Leto dni je naokoli
The Bike Wanderers: Po enajstih mesecih še kar “grizeta” kolena
The Bike Wanderers: Iz Bolivije v Peru
The Bike Wanderers: Devet mesecev na poti in še kar v Boliviji
The Bike Wanderers: Lepote Bolivije
The Bike Wanderers: Iz Argentine v Bolivijo
The Bike Wanderers: Po pol leta se je nabralo dobrih 5000 kilometrov!
The Bike Wanderers: 5 mesecev na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: 4 mesece na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: Južnoameriški popotnici se javljata že tretjič
The Bike Wanderers: Drugo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Prvo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Odkrivanje Južne in Srednje Amerike s kolesom
Objavljeno: 04.03.2020

Vir: www.mtb.si