Mah nas razvaja: Dve klasiki na en mah

Jako sem odpeljal do letališča pri Benetkah, sam pa sem pot podaljšal proti Toskani, z namenom odpeljati dve makadamski klasiki: Eroico in Strade Bianche.

Začetek je malo drugačen. Jaka je bil eden od povabljenih pro rajderjev na letošnjem Flat Out Days. Zato je v Kanadi sedel na letalo, priletel v Benetke, se doma ustavil le toliko, da je nabral nekaj kamp opreme, in šel takoj naprej na Kope. Teden dni kasneje, ko se je vse skupaj končalo, je prišel domov, se okopal, Živa je oprala njegove cunje, Jaka je razdrl kolo in v ponedeljek zjutraj sva šla nazaj v Benetke. 

Z gravlom se da. S startom v Pianelli!

Nobena skrivnost ni, da zadnje čase rad sedem tudi na gravla. Ker so Benetke že skoraj na pol poti do Toskane, sem v prtljažnik kombija preložil kamp opremo in zraven stisnil še svojega gravla. Dopoldne sem na letališču odložil Jaka, popoldne sem se parkiral na (ne)uradnem PZA v vasici Pianella, tik za Sieno. Prišel sem, da bi odpeljal dve makadamski klasiki: Eroico in Strade Bianche. Pianella je bila odlično izhodišče za moje načrte. Daljša trasa Eroice je v resnici osmica, ki se križa ravno v Pianelli, do začetka rekreativne Strade Bianche v Sieni pa je le dobrih 10 kilometrov.

Severna zanka Eroice

V ponedeljek popoldne sem imel ravno dovolj časa za severno zanko Eroice, ki ima 50 kilometrov in 1000 višincev. Krajši krog je bil kot naročen za spoznavanje s toskanskim makadamom. Prej sem se po njem vozil le z gorskim kolesom in si nisem točno predstavljal, kaj me čaka. Saj vemo, gravel je lahko gladek kot asfalt ali pa že na meji mtb trejlov. Hitro sem spoznal, da bom tu večino časa na nežnejši strani makadama ... in tudi na prašni strani. Huda vročina je presušila ceste in promet je pesek spremenil v prah. Vozniki so bili zelo uvidevni in so, ko so me zagledali, povsem upočasnili vožnjo, a prašne zavese so se vseeno dvigale za njimi. Še dobro, da je pihalo in jih je veter hitro odrinil na stran. 

Chianti

Severni del zanke gre po področju Chianti. Ta je bolj gričevnat, z vinogradi na eni in oljčnimi nasadi na drugi strani prašne ceste. V kraju Gaiole je uradni začetek Eroice z info točko, prodajalno kolesarskih spominkov in muzejem. Ko sem se vrnil v Pianello, sem nad parkiriščem našel javni bazen. Za 5 evrov sem pod tušem s sebe spral toskanski prah, potem pa odplaval par bazenskih dolžin. CocaCola je stala 2 evra.

Sledi južna pentlja

V torek je bila pred menoj južna pentlja s 155 kilometri in 3.000 višinci. Pol makadama, pol asfalta. Po uvodu prvega dneva sem vedel, da je pred menoj lep dan. Na makadamu pred Sieno se je šofer majhnega avtobusa vozil za menoj. Imela sva isto hitrost in če bi me prehitel, bi še dolgo jedel in dihal njegov prah. V Sieno sem prišel z zadnje strani in videl tudi njen bedni obraz, ki je večini turistov skrit. Piazza del Campo je bila seveda čisto drug svet, ki ni bil namenjen meni. Hitro sem se pobral iz mesta in se znašel sredi prave Toskane. Morda res ni bila taka, kot je na reklamah, a bila je pristna in bila je lepa. Polja so bila večinoma že požeta, kjer pa ne, se je soncu nastavljalo morje sončnic.

Jamesov bidon in Paolov BMW

V prašnem makadamu je ležal svež bidon. Čez dober kilometer sem ujel Jamesa iz Južne Afrike. Belo cesto je vozil s cestnim kolesom in cestnimi gumami, zato je bil precej počasen. Takoj sem opazil, da ima na kolesu le en bidon, enak tistemu v prahu, druga košarica pa je bila prazna. Sploh ni opazil, da ga je izgubil, in ko sem mu povedal, da leži za mostom kilometer nazaj, je obrnil in ga šel iskat. Spet sem bil sam. Pričakoval sem več kolesarjev, a sem jih v treh (res vročih) dnevih srečal le par. Malo naprej je v prahu ceste ležal ogromen potovalni motor. Paolo iz Milana, ki je stal ob njem, mi je povedal, da je padel, da ni poškodovan, a da sam ne more dvigniti težkega BMWja. Skupaj nama je uspelo. Saj sem vedel, da bo danes lep dan. 

Gladek makadam

Hitro sem spoznal, v kakšnem vzorcu se menjata makadam in asfalt. Čez polja vodi makadam, med hišami gre asfalt. Makadam je zelo gladek, le sem in tja dobi tista drobna rebrca, ki so za kolesarja precej neprijetna, šo posebej na spustih. Prahu je bilo ogromno in v nekem tranutku sem pomislil, da imam prazno gumo. V resnici sem se le pogreznil v prah. Makadamske poti so v resnici čisto prave javne ceste, s smerokazi, plastičnimi obcestnimi stebrički (ki kvarijo slike) in hitrostnimi omejitvami. Na makadamu je ta običajno 30, le redko 40 kilometrov na uro.

Na Eroici moraš biti rahlo samooskrben. Trasa se spretno izogiba večjim naseljem, v manjših pa ni trgovin ali gostilnic. Seveda lahko za vodo prosiš pri vsaki hiši in verjetno jo boš dobil, do trgovine pa moraš največkrat zaviti s poti. V torbe sem natlačil precej ”flapjackov” in v dva bidona dober liter vode. Pijača v bidonih se je na 34 stopinjah hitro skuhala in želel sem si nekaj mrzlega, osvežilnega. Edino pravo pavzo sem naredil v Montalcinu.

Kičasto kot iz reklame

Za Montalcinom se je pokrajina spremenila in takrat sem se res znašel v reklamnem prospektu. Toskana je postala kičasta. Fotoaparat je nekaj časa še beležil to lepoto, potem se je naveličal in ni več skakal iz torbice. Oči pa se niso naveličale, zato je veliko slik ostalo le v glavi. Počasi se je zbudil veter, ki me je na nežno rinil nazaj proti Sieni.

Krč na krč

Na 134. kilometru, sredi 15-odstotnega klanca (seveda navzgor), me je usekal krč. Huda vročina je terjala svoj davek. Hitro sem sestopil s kolesa in upal, da krč ne bo prehud. Iz torbe sem potegnil gel in ga stisnil v usta. Bojšega zdravila nisem imel. Pa še to je bilo malo sumljivo. Geli SIS so običajno tekoči, ta je bil čudno zdrizast, verjetno že davno čez rok. Kmalu sem pričakoval še drisko. Te nisem fasal, me je pa že čez 4 kilometre, sredi novega klanca, usekal nov krč. In potem še eden ... in še eden.

Sanje o mrzlem pivu so zamenjale sanje o mrzlem tušu. Že pred leti sem opazil, da mi pri krčih (proti krčem) pomaga, če si noge polijem s hladno vodo. V Toskani sem žal ugotovil, da njihova pokopališča (za razliko od naših) nimajo tekoče vode. Očitno imajo samo plastične rože. 

Ker sem na zadnjem delu poti vknjižil precej vzponov, me je v Pianello pripeljal lep spust. Sanje o mrzli vodi sem takoj prodal za dve mrzli (mali) pivi. Za vodo sem imel še dovolj časa. Malo pivo je v gostilni stalo 2,5 evra. Živela Eroica. 

Strade Bianche

Noč je bila mirna, jutro hladno, noge spočite in motivacija še vedno visoka. Za zajtrk kruh in maslo, to vedno vžge. Tretji dan so bile na vrsti Strade Bianche. Na papirju so bile malo lažje: 138 kilometrov in 2100 višincev plus bonus do štarta in nazaj, razmerje 70 : 30 za asfalt. 

Ampak ...

Strade peljejo skozi Sieno po glavni cesti. Ob osmih zjutraj je bilo tam kar kaotično. V prvem delu sem bil veliko na asfaltu. Ko sem prišel na makadam, je bil ta bolj grob od Eroice. Prejšnji dan se nisem ukvarjal z gumami, tokrat sem puskušal najti zlati rez med zgornjo mejo udobja in spodnjo mejo varnosti, pa mi ni uspelo. Ko sem se dobro počutil na makadamu, so se gume  (650 x 47) svaljkale na asfaltu. V srednjem delu se je trasa združila z Eroico in makadam je bil boljši, v zadnjem pa spet šla po svoje. 

Ta dan sem naredil več pavz in našel več trgovin. Ledena Coca Cola me je držala pokonci. O krčih ni bilo niti sledu, zato sem za zaključek še enkrat zmagoslavno potegnil do Siene, a se tokrat umaknil gneči glavnih prometnic. Pot nazaj do avta naj bi bila le še formalnost in Garminu sem (menda prvič) določil, naj me pelje na izhodišče po najkrajši poti. To si je zamislil po svoje in končni rezultat je bil 160 kilometrov in slabih 2.700 višincev. V vaškem baru so me že poznali.

Vse tri dni so bile dnevne temperature krepko čez 30 stopinj, zato sta za kolesarjenje primernejši pomlad ali jesen. Pomlad in zgodnje poletje sta verjetno bolj barvita. Prahu je veliko, a je ta boljši od blata. Trasa Eroice mi je bila lepša kot Strade Bianche, v resnici pa znam zdaj iz obeh sestaviti najboljše. 

Čas za razmišljanje

V dolgih urah samote sem razmišljal tudi o razliki med gorskim in gravel kolesarjenjem. Gravel se mi zdi bolj sproščen. A ko z gravlom odpeljem traso, jo odkljukam in grem naprej na novo (v resnici se bom v Toskano vrnil že letos). Z gorskim kolesom pa lahko en trail ponavljam v nedogled, saj je vedno drugačen in vedno nov izziv. 

Ampak sončnice v Toskani cvetijo prav zdaj!

Fotografije Matej Hartman @matej.mahmtb

Preberi še

Mah nas razvaja: Kupres šatl days

https://www.mtb.si/reportaze/mah-nas-razvaja-od-karnijcev-do-kvarnerja/

Objava Mah nas razvaja: Dve klasiki na en mah se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 02.08.2025

Vir: www.mtb.si