Prosti v hosti 2025
Zapis s poletne "bajkpeking" avanture po notranjskih makadamih. Reklo se ji je Loose in the Woods, prevod imaš v naslovu.
Avtor besedila: Jan Šuntajs
Fotografije: Jan Šuntajs, Žan Kuralt in Max Riese
Prosti v hosti – tako bi lahko v prostem (se pravi loose, kot v Loose Cycles, kapiš?) prevodu zvenelo ime dogodka Loose in the Woods, tridnevne bajkpekerske* pustolovščine, na kateri smo v začetku avgusta dvigovali prah po notranjskih makadamih. Da ne zaidem takoj, je tule kratek povzetek za neučakane. Trije dnevi kolesarjenja, približno trideset udeleženk in udeležencev, vse skupaj organizirano v sodelovanju z avstrijskim kolektivom gravgrav in ljubljansko trgovino Loose Cycles, pred katero smo tudi začeli in končali. Ja, tura je bila krožna, naneslo je okoli 250 kilometrov speglanih makadamskih avtocest in približno štiri tisoč višinskih metrov. Tako, to so gole številke – a kot vedno, hudič se skriva v podrobnostih …
[* Bajkpeking, iz ang. Bikepacking. Aktivnost, pri kateri na makadamkarska ali gorska kolesa v premajhne torbe natlačimo preveč opreme in se odpravimo na nekajdnevno dogodivščino. Pri tem se kot hudič križa ogibamo prtljažnika in asfaltiranih cest.]
Le norec spozna norca - ali kako se je vse skupaj začelo
Za uspešno vrtenje koles na dogodku je sicer skrbela - pazi, kliše - dobro naoljena veriga številnih členov, toda pobudnik in idejni vodja vsega skupaj je bil nedvomno Žan Kuralt. Biolog po duši, kolesar po srcu, pa še marsikaj vmes – skratka vsestranski – je na moj radar prišel že pred dobrimi petnajstimi leti, ko se je še aktivno ukvarjal s športno in reportažno fotografijo. A šele med korono naju je zares povezalo kolo. V letu ’23 sva skupaj prebila kar precej makadamskih kilometrov, in prav med najinim desantom na Green Karst Trail sem dokončno ugotovil, da je Žan tudi malo ubrisan. Ne toliko zato, ker rad izbira zahtevne ture, ampak ker večdnevne bajkpekerske dogodivščine najraje strne v eno samo, neskončno dolgo furo – brez spanja. Razlogi? Ker je “zjutraj treba otroke peljat v vrtec”, ker “šotora tako ni treba trogat s sabo” … In malo mogoče tudi zato, ker ga preprosto zanima, ali se da.
Kmalu po najinih tristo kilometrih zelenega Krasa se je Žan skupaj z Davorjem v enem samem dnevu lotil še Lynx Traila, o čemer ste tu že lahko brali. Ker je risova pot v osnovi zamišljena kot vsaj štiridnevna bajkpekerska dogodivščina med Pivko in hrvaško Reko, sta fanta nevede in mimogrede postavila FKT* trase – in prav to je, domnevam, pritegnilo pozornost Maxa Rieseja. Če je Žan ubrisan, potem je Max – gonilna sila kolektiva gravgrav – prava ultravzdržljivostna životinja par excellence: tretji na Hellenic Mountain Race ‘23, četrti na letošnjem Tour Divide, od nedavnega pa tudi svetovni rekorder v trojnem Everestingu**. In kar je po svoje še najbolj impresivno: v vsem tem ostaja neverjetno skuliran tip. Ko se ne loteva divjih podvigov, o njih piše in pripoveduje, organizira dogodke, kakršen je tukaj opisovani, in si skupaj z gravgrav prizadeva za gradnjo in povezovanje kolesarske skupnosti. V Žanu je očitno našel pravega sogovornika in tako sta se norca iz naslova končno ujela, spoprijateljila in družno odpedalirala v sončni zahod. Em, okej, to ravno ne, vsekakor pa k novemu bajkpekerskemu projektu naproti.
[*fastest known time, torej najboljši znani čas, ki ga je letos še izboljšal Martin Jesih]
[**3 x 8848 m = 26.544 m v 37 urah in 37 minutah]
Prosti v hosti? Najprej je bil Risov prekonočnik
Hosto smo s kolesi in šotori namreč okupirali že lani. Lynx trail Overnighter* je bil prva variacija na temo Žanove želje po izvedbi tako in drugače čim dostopnejšega bajkpeking dogodka na prvovrstnih notranjskih makadamih. Poleg Žana in Maxa je pri organizaciji sodelovala še Chiara, ena od glavnih snovalk Lynx Traila in odgovorna za njegovo grafično podobo.
[*Spodobilo bi se, da dobimo lepo slovensko ustreznico. Kot minister za slabe prevode predlagam “prekonočnik”]
Po neizmerno uspešni promociji dogodka pri naših severnih sosedih se je na štartu pred pivškim Dina centrom zbralo 18 udeleženk in udeležencev, po večini iz tujine. Odpeljali smo slovenski del Lynx traila, prenočili v Kampu Beli Gaber in se drugi dan preko Blok in mimo Mokreca vrnili v Ljubljano. Dogodek je vsekakor uspel, a ostala je želja po večji lokalni udeležbi, pa bolj tekoči trasi in enostavnejši logistiki. Pri slednji bi bistveno pomagal štart v Ljubljani, četudi za ceno enega dodatnega dne.
Do tja ni bilo več daleč - najprej je padel Žanov klic v Loose Cycles, potem Maretov pritrdilen odgovor, Max je bil itak zraven že od prej. Sredi maja so se tako lahko odprle prijave za Loose in the Woods, in zgodilo se je nekaj nepričakovanega: lista je bila zapolnjena v enem samem dnevu! Ko so v obeh kampih na trasi potrdili, da prostora ne bo zmanjkalo, je postalo jasno, da se bo po hosti podilo približno 30 kolesark in kolesarjev. Nenadejana množičnost je bila hkrati prijetno presenečenje in pred štartom bržkone tudi razlog za kak dodaten siv las na glavah organizatorjev. Se bo tako velika skupina prebila iz mesta? In kaj bo šele potem, v divjini? Pa nevihtni sistemi, medvedi in volkovi? Prvi avgust se je bližal, suspenz je naraščal …
Je pot minila gladko? Beri dalje, če te zanima, kdo je videl medveda, koga je ponoči zalilo in kako smo prvo noč poravnali zapitek.
ŠLI SO V HOSTO, POTEM PA SE JE ZGODILO TO*
Če nadaljujem v slogu naslova, je bilo tistega usodnega petka v trgovini Loose Cycles že navsezgodaj živahno kot že dolgo ne. Tine je poskrbel za rogljičke, kavomat je delal nadure, padale so obvezne debate o opremi ter zadnja popravila pred štartom. Nekje do devetih se je nabrala ekipa okrog tridesetih kolesark in kolesarjev - točne številke morda ne bomo vedeli nikoli, saj smo na štetje nekako uspešno pozabili.
Po obvezni skupinski fotografiji smo prečkali Celovško cesto in jo mimo hrama slovenske košarke mahnili proti Rožniku do Mosteca in nato po PST vse do Viča. Priznam, takrat sem s fotoaparatom na hrbtu preklinjal nad nepotrebnim makadamskim klancem že na samem začetku, zdaj vidim, da gre pravzaprav za res eleganten pobeg tridesetglave kolesarske množice pred mestnim vrvežem.
Skupine so se v nasprotju s pričakovanji oblikovale že pred Barjem. Ob solidnem tempu na čelu odprave sam nisem imel ne volje ne nog za intervalna pospeševanja in fotografiranje vzdolž celotnega Barja razpotegnjene kolone, zato sta fotografske zadolžitve prevzela Žan in Max. Slednji, takrat še bodoči svetovni rekorder, je priložnost izkoristil za hiter intervalni trening, se najprej sam odpeljal od Tomišlja proti Rakitni, pa nato še nazaj navzdol in spotoma do zadnjega fotografiral vsakega od udeležencev in udeleženk. Rdeča laterna je tokrat pripadla Činču in Nastji na enoprestavnikih, ki sta nekaj kilometrov višje uzrla medveda. Ta je - prosto po Činču - “tam sedel v hosti, ko Jougi ber, na rite, pa roke je meu prekrižane”. Prva skupina je medtem postanek na Rakitni preskočila in si kosilo po odpadniško privoščila pred cerkniškim več kot pravičnim trgovcem. Pred nadaljevanjem poti smo se z veseljem odzvali še povabilu Vida - udeleženca dogodka in prekaljenega bajkpekerja - ki nas je s kavo in piškoti pogostil na domačem vrtu. Hvala še enkrat!
Od tod do kampa Plana pri Pivki sta nas čakala še panoramska vožnja ob Cerkniškem jezeru ter vzpon čez Javornike, po želji še s skokom do Svete Trojice, kjer smo občudovali mimobežni nevihtni sistem. Ker je z zahoda precej bolj v naši smeri brzela še ena nevihta, smo se ob robu vojaškega vadišča Poček kar najhitreje spustili proti kampu Plana, kjer smo zaključili prvi kolesarski dan. Nabralo se je kakšnih sto kilometrov in okrog 1700 metrov plezanja, kar za dvajset-in-nekaj-kilska kolesa sploh ni malo.
* Če dobro pomislim, se na kolesih ni zgodilo nič pretresljivega, tako da je naslov v bistvu klasični klikbejt. Morda pa dramo prinese noč v gostilni?
Iz te godlje nas reši Samo Dekleva
V kampu Plana - Nemčiji v malem - se po dolgem dnevu kolesarjenja že veselim hmeljskega hidriranja. Kamp je sicer lep, prostoren in urejen, pa vendar - leta 2025, " target="_blank" rel="noreferrer noopener">sredi Evrope in na robu Balkana, v lokalu sprejemajo samo gotovino. " target="_blank" rel="noreferrer noopener">What kan aj du? Nekako se vseeno dogovorimo, da bo nekdo skupen zapitek poravnal s kartico in naročimo rundo ali dve. Za večerjo nekateri ostanejo v kampu, drugi se v iskanju pice (in bankomata) odpravimo proti par kilometrov oddaljeni Pivki.
Med večerjo Žana preseneti klic Gisele, lastnice kampa: “Tule sedijo štirje kolesarji, račun znaša pa 200 evrov in raste. Kdo bo vse to plačal?” Ker gospa najrajši komunicira v nemščini, doletijo komunikacijsko-prevajalske naloge Maxa, račun pa na koncu poravna Dekleva. Pa ne Andrej, temveč Samo, pri čemer baje sploh nista v sorodu in se niti ne poznata. Vseeno Samo na Savskih 50 redno pobira nagrade na srečelovu …
Kakorkoli, preostanek večera mine brez zapletov, pred poplačilom račun še za nekaj rund naraste, noč pa končno prinese napovedane nalive.
Čakal bom do svita, dočakal bom nov dan
Noč počasi izginja,
v ozračje vliva se dan.
Še vedno gledam prostranstva
in mencam si oči.
(A. Pupedan, " target="_blank" rel="noreferrer noopener">Dočakal sem nov dan, Anje pupedanjü, 1994.)
Po deževni noči smo nov dan povečini dočakali naspani in spočiti. Razen Zorana, ki se je zbudil v bazenu, v katerega se je med nalivom spremenila njegova bivi vreča. In seveda Maxa, ki je - podobno kot na Tour Divide - ujel (rota?)virus in zjutraj komaj stal na nogah. Sosedi so poročali o predirljivih zvokih klicanja jelenov, pomešanih z gromom in dežnimi kapljami. Sicer pa tipično bajkpekersko jutro - podiranje šotorov, osebna higiena, celo šnelkurs joge. Počasi se v skupinicah naberemo pred pivškim supermarketom za varčne, kjer tudi zajtrkujemo. Dan poteka po planu, čakata nas vzpona proti Mašunu in Sviščakom, nato pa kakšnih petdeset kilometrov divjine brez mobilnega signala ob hrvaški meji. Zame morda najlepši kolesarski konci, potiho se jih veselim in upam, da bo vreme zdržalo.
Sam z zajtrkom nekoliko pohitim, da lahko kasneje brez pretiranega divjanja izkoristim pokrajino za nekaj fotografij kolesarjev med vožnjo, ne samo ob statičnih opravilih. Najhitrejšo skupino tako seveda izgubim in nato kar lep del poti proti Mašunu prebijem v samoti. " target="_blank" rel="noreferrer noopener">Juriš na Juršče gre skozi Palčje, v Jurščah pa levo na kolovoze in nato gozdne makadame proti Mašunu, kjer počasi začnem dohitevat nekatere izmed kolesarjev, ki so štartali pred mano. Med njimi je tudi Max, ki se muči na kolesu in več kot očitno čuti posledice težke noči.
Čez nekaj kilometrov bo na Mašunu ubral bližnjico in se v iskanju nekaj dodatnih ur počitka spustil naravnost proti kampu Beli gaber, jaz pa bom lahko na starost utrujal z zgodbo o tem, kako sem na klanec ujel svetovnega rekorderja.
Makadamkarski paradiž
Sam nadaljujem v svojem ritmu in se čez nekaj časa priključim Vidu, s katerim greva dalje v pogovornem tempu. Zanima me, kako je bilo lani del slovenske etape prevoziti z Lael Wilcox na njeni poti do svetovnega rekorda, pa kako je bilo letos, ko se je mimo peljal Sofiane Sehili (na kratko: oba sta raketi), spominjava se tudi skupnih kilometrov na predlanskem Istralandu. Pot do Mašuna tako hitro mine, sledi pavza in obvezna fotka motork, nato pa kmalu naprej proti Sviščakom.
Ubežna skupina tam samo dopolni bidone, z Vidom se vseeno na hitro ustaviva na štrudlju in štrukljih, saj gre za zadnjo kočo pred 50 kilometri divjine brez mobilnega signala. Kmalu se v daljavi zasliši grmenje, zato se pot spremeni v beg pred dežjem in čez nekaj klancev se ponovno znajdem na solo kronometru. Ker se ne nameravam več ustavljati, pospravim fotoaparat v torbo, oblečem vetrovko in na spustih le še uživam v zvoku mokrega grušča pod širokimi gumami mojega ferlajta. Lirsko!
Nevihta me ne dohiti in nekje okrog Belega gabra se pokaže celo sonce. V kamp prispem suh, medtem ko najhitrejši že postavljajo šotore. Po premaganih 90 kilometrih in kakšnih 1600 metrih plezanja v razponu slabe ure in pol v kamp prispejo vse udeleženke in udeleženci, na koncu že v dežju. V pričakovanju nočnih padavin nam v kampu prijazno ponudijo možnost spanja pod streho na kozolcu, kar nas večina hvaležno sprejme. Za večerjo hitro spraznimo kotel kavre, za mesojedce z dodatkom klobase, za vegetarijance z zelenjavnimi polpeti. Večer mine ob debatah (za pozabit niso, za zapisat še manj) in kolesarskih zgodbah, hmeljsko hidriranje tokrat pokrijemo s prostovoljnim samoprispevkom in brez nepotrebnih pretresov.
Prav zaradi takih stvari se v kamp Beli gaber z veseljem vedno znova vračam - počutim se kot gost na obisku in ne kot stranka. Še vsakič so me prijetno presenetili, naj bo to s povabilom na večerjo, avtomobilskim prevozom do najbližje trgovine (v Iga vasi, saj najboljšega soseda v Babnem Polju ni več) ali zgolj z Benovimi zgodbami. Ob vsakem obisku me tudi preseneti kakšna novost ali razširitev, kot so denimo glamping hišice ali nov kozolec z recepcijo. Ob vsem skupaj si želim le, da se ne bi preveč razširili in izgubili domačnosti, ki jih dela tako posebne.
Nazaj v Ljubljano
Jutro prinese obilen zajtrk iz lokalnih dobrot in pripravo na povratek proti Ljubljani. Poleg sončnih žarkov razveseljuje tudi po prespani noči bistveno boljše počutje bodočega svetovnega rekorderja. Pred odhodom je čas za pakiranje in morebitna kolesarska popravila, skupinsko fotografijo in seveda obvezne #bikecheck fotografije. Z Maxom in Žanom udeležence postrojimo v vrsto, zaukažemo ventile na gor, biggie-smalls, pedala v pravi položaj - nihče nas ne jemlje resno - Žan jih škljoca kot po tekočem traku, vse gre gladko. Ok, skoraj, moj portret mora ponoviti, ker sem edini narobe obrnil kolo, amater. Ko končamo s fotografiranjem, so nekateri v strahu pred nevihtami že na poti, ponovno smo razpotegnjena kolona.
Ker je zapis že tako dolg, bom z zadnjim dnem kratek. Šli smo čez Bloke, se ustavili pri jezeru, nato dol v kanjon Iške pa spet gor, vse do rampe na Krvavo Peč. Od tam je šlo le še navzdol proti Barju, kjer se je ubežna skupina za nekaj milimetrov izognila trku s sultanom slovenskega gravlanja. Po okrog 60 kilometrih in kakšnih 900 višincih prispemo v prestolnico, kjer se v skupinicah razkropimo po ljubljanskih krmiščih. Mi izberemo ponudnika falaflov na Trubarjevi in se z njimi nič kaj ceremonialno bašemo na ulici. Po 250 kilometrih makadamkanja z naloženim biciklom si na poti domov ničesar ne želim bolj kot tuša in kavča. Ampak kmalu zatem umit in počesan že razmišljam o naslednji furi …
Prosti v hosti: zaključek
Za konec hvala vsem, ki so dogodek omogočili - v prvi vrsti organizatorjem: Žanu, Maxu ter Maretu in Tinetu iz Loose Cycles. Hvala tudi dolgi vrsti tistih, ki so se po teh koncih preganjali že dolgo pred nami, nekateri še preden je makadamkanje postalo kul. Tudi po njihovi zaslugi je letošnja trasa dogodka tako tekoča in osupljiva. Veseli me, da nismo počeli ničesar herojskega ali prav znucano epskega, le brezskrbno smo kolesarili in primerno opremljeni uživali v dobri družbi. Takšen privilegij danes nikakor ni samoumeven. Morda bolj kot kdajkoli prej si moramo prizadevati za povezovanje in gradnjo skupnosti. Ravno kolesarjenje je, prosto po Maxu, odličen medij za povezovanje ljudi z različnimi interesi (in kolikor toliko odprtimi glavami, op. a.). Zato upam, da se drugo leto ponovno vidimo v hosti, še prej pa na rajdih in v naši in vaši najljubši kolesarski trgovini. Aja, pa naročite se na gravgrav novičnik, da česa ne zamudite.
In ker letos reference na Ano Pupedan upalijo drugače, za konec še hvala Marku.
Naslovna fotografija Jan Šuntajs
Preberi še
Lynx trail – z risi čez Risnjak do Reke
Objava Prosti v hosti 2025 se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.
Published: 23.09.2025
Source: www.mtb.si
