Dve furi za spomin
Minuli vikend smo pripravili dve lepi turi. Žal sta bili obe namenjeni prijateljema, ki z nami ne bosta več furala, bosta pa za vedno v naših mislih.
Sobota v Polhograjcih
Sobotna Martinova tura, ki kljub imenu ne slavi zavetnika vina Martina, je bila namenjena spominu na Gorazda Stražišarja – Guruja, ki se je pod Toškim čelom za vedno ustavil 18. novembra 2013. Tradicionalnemu Supersnurfovem vabilu so se odzvali trije vodniki, dva kandidata za vodnika in 21 udeležencev. Dekleva je zaradi bolečin v roki vodenje prepustil Primožu Štrancarju, pomagala sva mu Miha Glavič in Mah.
Trasa je bila klasična z majhno spremembo. Po Andrejevem nagovoru v Bike parku Ljubljana (Podutik) smo šli čez Toško čelo in Topol na Gonte, se tam za kratko ustavili in mimo kmetije Kozjek zrinili (nesli) kolesa na najvišjo točko pod Igalami. Sonca nismo imeli, megle pa tudi ne, zato so bile hoste bolj suhe kot prejšnja leta. A suho listje, ki je sem in tja skrivalo še kakšno presenečenje, je vseeno poskrbelo za drsečo podlago. Spust do planinskega doma na Govejku je bil prva poslastica dneva. Druga so bili Anjini sladki štruklji, s katerimi so nas presenetili novi upravitelji Miheličevega doma. Zaradi daljšega postanka smo se pred nadaljevanjem spusta še enkrat ogreli in si v Ločnici spet puhali v ledene prste.
Največja sprememba je bil vzpon na Jakoba. Ko je turo vodil Andrej, smo zaradi spoštovanja do njegovega singlespeed kolesa do svetnika šli po asfaltu, tokrat smo se gor zagnali po mtb varianti. Na vrhu je bilo vroče tudi četverici na e-kolesih.
Zadnjih deset kilometrov mimo Slavkovega doma in čez Šišenski hrib je bil ”grande finale” ture. Ko je že dišal žar Flying Smokerja, je bilo pred nami še par konkretnih hupserjev, a na srečo še več lepih spustov. Martinova tura je z dolžino 38 km in 1400 višinci ter nekaterimi zahtevnimi odseki kar resen preizkus.
Nedelja nad Cerknico
Nedeljsko jutro je bilo megleno, pa ne v glavi, ampak na cesti. Pot v Cerknico na (F)uro za Uroša ni bila mikavna. Na Uncu je termometer kazal 1 stopinjo. V Rakeku se je megla začela trgati in v Cerkici nas je pričakalo sonce. Na trgu pred kipom Martina Krpana smo začeli furo za Uroša Ložarja, ki nas je zapustil pred dobrim mesecem. A še bolj kot svoje prijatelje je zapustil Jošta in Joži in bolj kot za Uroša smo vozili za pomoč njima. Na čelo osemnajstih kolesarjev se je postavil Peter Vesel in po speglanih makadamskih poteh (nekaj nas je bilo na gravel kolesih) najprej peljal na razgledno točko Čela. Pod nami je bilo Cerkniško jezero in pred nami Slivnica, naš drugi cilj.
Sonce, ki nas je zjutraj pozdravilo v Cerknici, nas ni več zapustilo, a hiter spust nazaj k jezeru je bil vseeno hladen. Ko smo prečkali jezero, smo se že ogreli, še bolj nas je ogrel vzpon iz Grahovega na 1114 m visoko Slivnico. Tudi z nje smo imeli podoben razgled: pod nami Cerkniško jezero in nasproti razgledišče Čela. V dolino smo se spustili po dveh smereh. Gorski kolesarji so šli po trailu, grevlarji pa po poti, kjer je med korono Peter opravil svoj Everesting. Ko sem ga vprašal, če bi ga še kdaj ponovil, je dejal, da bi za kaj takega potreboval zelo močan razlog. Enako vztrajnost kot Peter na Everestingu sta v nedeljo pokazala tudi osemletni Kai, ki je prevozil polovico trase, in trinajstletna Kiara, za katero je bil celoten krog le običajen trening.
Uroševi prijatelji smo 46 kilometrov in slabih 1200 višincev prevozili za dober namen. Upamo, da bo skrinjica vsaj malo pomagala Joštu in Joži. Hkrati smo se dogovorili, da bo tudi (F)ura za Uroša postala tradicionalna. Drugo leto pridi še ti! Že zdaj pa lahko pomagaš z donacijo v sklad za Joštovo športno pot.
Udeleženci (in morda še kdo) boste radi pobrskali po fotogalerijah:
Preberi še
Tudi ti lahko podpreš Joštovo BMX kariero
Objava Dve furi za spomin se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.
Published: 11.11.2025
Source: www.mtb.si
