20-Inch Trophy v Innsbrucku na avstrijskem Tirolskem je edinstveno BMX tekmovanje v prostem slogu, pravzaprav mini serija. Začela se je nedavno s tekmovanjem v pokritem parku, junija sledi ulična tekma na mestnem trgu, konec septembra pa še tekmovanje v lokalnem dirt parku. Serija pritegne številna znana imena iz sveta 20 palcev. Prvič pa je bil tam tudi naš najmlajši dopisnik Jaka:

Moj odhod na tekmo se je začel že v četrtek, ko sva šla s fotrom na železniško postajo iskat mojega trenerja Domna, ki je prišel iz Maribora. Z Domnom sva se ves večer hecala in gledala posnetke BMX-arjev. Dokaj pozno smo šli spat. Ob 4:40 me je fotr počasi zbudil in komaj sem čakal, da se usedemo v avto in odpravimo na pot. Takoj ko smo se usedli, sem prosil, če lahko poslušamo Jimmyja Hendrixa. Kmalu sem postal lačen in pojedel sem prvi sendvič in potem sem zaspal. Zbudil sem se pri smučišču Flachau, kjer mi je oči povedal, da je od tam Herman Maier in mi razložil o njemu. Nekaj metrov pred mejo med Avstrijo in Nemčijo smo se ustavili na počivališču. Malu smo nadaljevali pot naprej proti Innsbrucku. Ob 10:00 smo končno prispeli do hotela, kjer smo pustili svoje stvari in šli na sprehod po centru mesta. Innsbuck je lepo mesto, podobno staremu dela mesta Ljubljana. Po sprehodu in ogledu mesta smo pojedli in odšli v sobo hotela, kjer sem se končno lahko preoblekel v vse ščitnike in odšli smo do hale, kjer je bila tekma.

Ko smo prispeli do hale, ki je cca 3 km stran od hotela, mi ni bilo nič jasno. Vse je tako urejeno in predvsem veliko. Sprehodil sem se po parku in ugotovil, da je hala resnično velika. Sprejel nas je Michael, ki je tudi vodja tega parka, in nam razložil, kako bo vse skupaj potekalo. Z Domnom sva sestavila kolesa in se odpravila v park. Park se je začel počasi polniti. Zmenila sva se, kakšen ‘run’ bom odpeljal.


Med profiji

Ko sem treniral, sem vedno bolj ugotavljal, da so v park začeli prihajati sami profesionalni tekmovalci. Bobo Ujvari, Bernd Kaufmann iz Masters of Dirt, Francoz JB Peytavit, ki je lansko leto zmagal v Divjini in sodi med 10 najboljših tekmovalcev na svetu. Ne znam še opisati svojih občutkov, vem pa, da se mi uresničujejo sanje, to si želim. Tekmovati s takšnimi velikani tega športa.

Trening tega runa je bil zanimiv, spoznaval sem vse objekte v parku, ki so resnično visoki in dolgi. Opazil sem, da smo bili v parku v dveh skupinah. Ena skupina je bila takih tekmovalcev, ki so se posvečali bolj street tehniki, in druga, kjer sem bil jaz, smo se posvečali bolj skokom in trikom po celotnem parku in na velikih objektih. Ko sem stal pod objektom, ki mi je bil resnično všeč, nisem videl na drugo stran, ker je višine cca 6 m, poleg tega se pa vmes še zlomi. Domen ni vedel, ali naj mi dovoli na objekt, čez njega ali ne, in seveda na koncu ni bilo veliko potrebno, sem že letel čez celotni park.

Proti koncu prvega dne je v park stopil legendarni BMX tekmovalec Senad Grošić, ki živi na Dunaju. Videl sem ga le od daleč, ker sem treniral linijo za tekmo. Po petih urah furanja in treninga smo zaključili in se odpravili v hotel. Ko smo se pripeljali v hotelsko garažno hišo, smo ugotovili, da je v istem hotelu tudi Senad, saj smo se srečali, ko smo parkirali avto. Tako sem spoznal tudi osebno tega velikana BMX športa, ki mi je podal roko, se predstavil in povedal, da se vidimo kasneje, ker je šel na večerjo. V sobi smo se malo spočili, stuširali, preoblekli in odšli na večerjo v mesto. Šli smo na pizzo in pred menoj je stala največja pizza, ki sem jo kdaj koli videl. Namenjena samo meni. Premera je imela 50 centimetrov. He he he he, nisem vedel ali naj se smejim ali naj začnem jesti. Pojedel sem je le polovico, Domen celo in fotr tudi samo polovico. Po večerji smo se odpravili spat.

Spal sem od 21. do do 9. ure zjutraj, ko sem se zbudil in odšel na zajtrk. Po zajtrku smo odšli proti hali, kjer smo imeli uradni trening. Na treningu sem izpilil linijo, ki sem jo vozil kasneje na tekmi. Opazil sem, da so se vsi tekmovalci zelo šparali pred tekmo. Verjetno so šparali moč ali pa so se bali, da bodo sotekmovalci kopirali linijo. 



Tekmovalni dan

Moja linija, ki sem jo sestavil, je bila: začetek med parkom in bowlom s spustom preko street linije, skok čez piramido s trikom can-can, preko osnovne zaletne rampe s 180 in dropom proti največjim objektom, 180 one footer skok na sredinsko rampo čez jump box proti najvišjemu delu parka, skok v majhen mini ramp s stallom na koncu rampe nazaj čez navišji del, čez jump box one footer z obratom 360, sledil je foot jam, disaster, še en foot jam to fakie to 180, pa skok 90 to fakie to 180 čez majhno piramido, proti street delu poligona z zaključnim skokom 180 to fakie to 180.

Vzdušje se je nenehno dvigovalo. Končno smo nas vse tekmovalce poklicali na zbirno mesto, kjer so nam razložili pravila in nam zaželeli veliko sreče. Ko je bilo konec našega zbora, me je ustavil Senad in me je vprašal, kateri jezik bolje razumem, hrvaško ali angleško. Hrvaško, sem mu povedal, po 10. letih vsako leto na morju spoznam veliko ljudi in se pogovarjamo v hrvaščini. No, dal mi je veliko nasvetov in takrat sem vedel, da gre zares. Sledile so kvalifikacije. Vse skupaj se mi je zdelo precej zanimivo, saj sem bil res najmlajši in najmanjši med tekmovalci. Večina jih je bilo starih okoli 20 let in jaz z 10 leti. Jasno, da so naredili le eno starostno skupino, saj bi do 16 let tekmoval sam :)

Padel sem v prvo skupino. Tako smo otvorili tokrat 7. zaporedno tekmovanje 20 Inch Trophy. Na voljo sem imel skupaj dve minuti časa, da pokažem kaj znam in prepričam sodnike. Jaz sem prišel uživati in se družiti. Moj cilj je bil odpeljati run, ki sem si ga zadal. Celotnega rezultata sem zelo vesel, saj sem dosegel svoj cilj. Vedel sem, da nimam kaj praskati za v finale, saj so bili zbrani res dobri riderji in še manj sem si mislil, da bom prepričal sodnike, da ne sodim na zadnje mesto. Nisem si mislil, da bom tako ocenjen, kot sem bil. Skupno sem bil 33. od 40 tekmovalcev.

Komaj sem čakal finale. Moji favoriti so bili Senad Grošić iz Avstrije, Francoz JB Peytavit in domačin Bobo Ujvari, ki je pred dvema letoma tekmoval tudi v Divjini. Finale je bil zanimiv in napet, videli smo lahko veliko trikov. Zadnja finalna skupina je bila resnično najbolj zanimiva. Vsak je imel sestavljen svoj run in zraven še ‘best trick’. Senad je imel tokrat smolo, saj je dvakrat padel, ko je izvajal best trick. JB je za best trick naredil flait to tailwhip, Bernd je čez spine naredil backflip in bar spin, Bobo, ki pa je na koncu tudi zmagal, je pa naredil tail whip to wall ride.


Po prvi veliki tekmi

Po koncu finala sem se preoblekel, medtem, ko sta Domen in oči pripravila vse za na dolgo pot domov. To je bila moja prva resna tekma v življenju in zelo sem užival. Vem, da bom nekega dne tudi jaz finalu in na stopničkah za zmagovalce. Predno smo se spakirali in odpeljali, sem se še poslovil od Senada, ki mi je rekel, da me je gledal, da sem dobro peljal, da naj se čuvam in da me opazuje. Senad hvala za spodbudne besede. Hvala vsem … Se vidimo na naslednji tekmi.

Domen Fekonja pravi: “Jaka nas je vse malo presenetil, saj je prišel v park, ki je veliko večji od parkov, ki jih je vozil do zdaj in sva jih lahko trenirala. Presenetil je s tem, da se je začel kar voziti in uporabljati vse objekte, ki so bili bistveno večji od pričakovanih. Težav pa ni imel z ničemer, glede na to da je prvič bil na takšnem contestu med starejšimi in boljšimi rajderji. Tako da začet je treba nekje in njemu ni bilo ravno težko, bi rekli po tem, da ga je bilo treba večkrat poklicat ven iz parka, tudi takrat, ko so že začeli s finalom.”

Končni vrstni red
1. Bobo Ujvari (Mad) 255 točk
2. JB Peytavit (Fra) 254
3. Bernd Kaufmann (AVt) 232
4. Moritz Nussbaumer (Nem) 225
5. Stefan Pauli (Nem) 223
6. Senad Grošić (Avt) 216
—
33. Jaka Remec (Slo) 39

20inchtrophy.wordpress.com

Več o Jaku
jr-bmx.com

Vse foto Sandi Remec

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Objavljeno: 16.04.2015

Vir: www.mtb.si