Sliši se kot nekakšen eksperiment. Obiskati kolesarsko meko in s seboj ne pripeljati svoje ljubice? Ne. Predvsem začutiti kolesarski utrip in živahnost z drugega zornega kota. Kot opazovalec.

Malo dežja, veter, sonce in zabava

Spremenljivo, a v soboto, na dan maratonov, sončno in kot običajno vetrovno vreme je festival prikazalo v najlepši luči. Gneča povsod, kolesarji, ki so zavzeli mesto in okoliške vasice so bili ne samo na dirki, tudi v prometu, glavni udeleženci in skoraj nedotakljivi. Namesto pozor kolesarji na cesti, lahko zapišem, pozor avtomobili na cesti. Kolesarji seveda s prednostjo skoraj povsod. In kar je najlepše, masa koles je zasenčila tudi nekaj Ferrarijev, Mercovega SLS in dobra dva ducata Porschejev. Pred lokali samo kolesa za mizami pa kolesarji ob pivu ali kavi. Pred nekim lokalom v središču Rive sem na oko ocenil vrednost voznega parka na stodvajset tisočakov. Pa ni bilo veliko koles. Ta slika se je ponavljala skoraj v nedogled. Le sprehod ob obali in srkanje macchiata s pogledom na surferje in jadralce me je nekoliko oddaljil od kolesarstva, a ne dobesedno, saj se je tudi ob rivi vlekla nepretrgana veriga ljubiteljev dvokoles. Mlado in manj mlado, skoraj vsi na kolesih, takšnih in drugačnih. Napimpanih, ali čisto običajnih, najnovejših modelov ali pa tistih z V-zavorami in nekoliko starejšega letnika. Ni važno, samo, da se kolesari in seveda spremlja dogajanje, tako maratonsko kot enduraško ter seveda sejemsko. RPravavno sejem oziroma razstavni prostor je bil osrednja točka mojega obiska …


Hans is in the air

Stopim nekoliko stran od vrveža med razstavnimi prostori, da v miru pogledam, kaj sem ujel v fotografski objektiv. Malenkost nepozorno naredim par korakov nazaj, ko se skoraj zaletim v priletnega strička, ki se po zadnjem kolesu pelje mimo množice. Stric ne trzne niti za milimeter, sam pa se pošteno ustrašim, z mislijo, še dobro da se nisva zapletla v padec. Ko pogledam za njim, vidim tisti znani napis na baggyjih – LUK. Saj to je Hans “No Way” Rey! Grem za njim? Ne, bom počakal, da pride Palmer k Intensovem šotoru. Za Hansa pa sem si dejal, da ga bom slej kot prej srečal pri GT-jevem šotoru, ki je bil nedaleč stran od mojih najljubših dveh kolesarskih blagovnih znamk gardskega festivala. Na mojo veliko žalost in najbrž na njegovo srečo se nisva več srečala, sem ga pa proti večeru videl skakati po stopnicah, kjer so snemali reklamni spot festivalskega dogajanja. Bil sem nekoliko preveč oddaljen - no, preko petnajstmetrskega kanala, ga v objektiv, ki je bil tisti trenutek nameščen na aparatu, nisem čisto ujel – da bi naredil kakšno kakovostno fotografijo. Pač bolje se znajdem za krmilom kot za fotičem.


Najljubši “štanti”

Ne vem zakaj, a skozi celotno soboto, ko sem se sprehajal med razstavnimi prostori, sem imel v glavi le to, da je sejem namenjen skoraj izključno nemško govorečem trgu. Priznam, Garda je dobesedno morje za jug Nemčije, je blizu in ponuja veliko. A vsiljevanje “nemških” trendov ni ravno zame. Morda sem še vedno pod vplivom ameriških proizvajalcev in reklamne mašinerije devetdesetih in ne pod vplivom revije Bike, temveč Mountain Bike Action.

Težko, res težko je bilo izbrati najljubši  štant. Sramov je bil kot običajno gromozanski, GTjev nekako brezizrazen, Giant ni prav nič izstopal, Intense je bil čisto na robu (vsaj pretirane gneče ni bilo zaradi tega), pri nas popularna Endura je bila zelo skromno zastopana, Rudy Project kot da bi bili na Giro d Italia, … Nemški proizvajalci pa na polno. Meni najljubša dva sta bila soseda - Salsa in Ritchey, oba pod okriljem nemškega zastopnika Cosmic Sports. Ritchey bolj kot ne sentimentalno vezan na moja zlata devetdeseta in njegov tolstež s startno številko januarskega Snow Epica. Salsa pa je v mojih očeh tako ali tako dobro zapisana že leta. Oboji so nudili tudi testna kolesa.


Čakajoč Palmerja

Kar nekaj znanih imen gorskega kolesarstva se je zvrstilo na Gardi. A zame je bil samo eden, ki ga lahko označim za Zvezdnika. To je Shaun Palmer. Tisti divjak, ki je zaznamoval tako gorsko kolesarstvo kot tudi snowboard, pa še kaj bi se našlo. Pri Intensu je pisalo, da bo od 14. ure dalje na voljo za navadne smrtnike. In kot majhen otrok sem čakal, da se pojavi. Na zadnje sem ga od blizu videl v Mariboru konec devetdesetih. Z odlašanjem, da dam drugim prednost, da z njim spregovorijo besedo ali dve ter obeležijo dogodek s fotografijo ali avtogramom, sem ga skoraj zamudil. Ujel sem ga zadnji trenutek, ko se je s svojim konjičem že odpravljal na furo. Nekaj vljudnostnih fraz in nato, kot iz topa: “Spominjam se te iz Maribora,” on pa v trenutku: “Oh yeah, great times. I remember that Mexicam bar. It was f…… great party!” (za tiste, ki ne veste. Takrat so, če me spomin ne vara, z Robom Warnerjem, Stevom Peatom in še nekaterimi, lokal skoraj zravnali do tal ….). Še par besed, fotka za spomin, pozdrav in odbrzela sva vsak v svojo smer.


Le kje se skriva MacAskill?

Danny, idol mladih, youtube zvezda, virtuoz triala (včasih smo pač tripali na Hansa Reya) je imel svoj šov, a gneča okoli njega je bila zagotovo največja. Na koncu sem obupal z lovom na fotografijo in avtogram. Bežno sem ga videl le, ko je izstopal s svojega kombija, parkiranega zraven odra, kjer so podeljevali nagrade najboljšim tekmovalcem. Šov, ki ga je priredil sredi trga, pa je bil morda le za visokorasle, saj se dlje kot deset metrov do ograje nisem uspel prebiti. Če drugega ne, sem nekaj njegovih trikov uspel ujeti v reklamnem filmčku, ki je priložen na koncu.


Garda z Minijem

No, ko eno izmed glavnih finančnih podpornic prevzame trendovski Mini, potem je jasno, da gre samo še za imidž in denar. Vse je postalo podrejeno neki zunanji, v narekovajih celostni podobi. Samo še - naj se vidi. Imidž je skoraj vse. Tudi kolesarstvo. Barve, trendi … in Enduro. Da ne bo pomote. Enduro kot disciplina mi je zelo simpatičen, a industrija, ki oblikuje njegovo celostno podobo, pa je že hujša kot tista tekstilna z Milana. No, da ne skrenem preveč, Mini tu, Mini tam. Testne vožnje po vseh hribih naokoli. Mini kot spremljevalno vozilo …


Za “električarje”

Res se vidi kaj je evropski trend. Elektromotorji povsod, malo da ne še v fiksijih. Nemški trg je največji in povpraševanje po tovrstnih kolesih je enostavno tako veliko, da “motoriziriajo” domala skoraj vse. Meni kot klasičnemu tipu gorskega kolesarja je to nekaj nepojmljivega, a nemška moda govori drugače. Porast e-koles je gromozanski in skoraj ni proizvajalca, ki ga, tako kot tolstežev, ne bi imel v svoji ponudbi. V medklicu. Morda nebi bilo napačno, če bi naslednje leto namesto Minija za partnerja povabili recimo Opla in bi paradirali z Ampero, ali pa morda Renault z modelom ZOE, konec koncev, za pravi imidž bi lahko poskrbeli kar pri Tesli. Pa še oglaševali bi se lahko z emisijami 0%.


Garda

Ja, absolutno je to kraj, ki ga mora obiskati vsak gorski kolesar. Pa ni nujno, da gre tekmovati, zadosti je samo to, da se druži z enako mislečimi, uživa v festivalskem vzdušju, izmenjuje mnenja, se poda na kakšno lepo panoramsko vožnjo in konec koncev si lahko napase oči ali pa izprazne denarnico za najnovejše “gadgete”.

Na uvodni fotografiji prizor z ulic Rive: eno spimpano in eno vsaj na oko serijsko vozilo. Vse foto Uroš Ložar.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Video s Hansom v glavni vlogi


Objavljeno: 13.05.2015

Vir: www.mtb.si