Četrti dan, neprespan

Če ste pred tednom brali drugi del reportaže s Tuscany Trail, se mogoče spomnite zaključka na prečudovitem toskanskem polju s fascinantnim razgledom in oh in sploh ... No, vse lepe stvari imajo tudi svoj konec.

Žal s kolegi nismo bili edini, ki se nam je tisto polje zdelo idealno za tretjo nočitev, v bližnjem grmu je namreč imel svoje domovanje po našem mnenju najglasnejši ptič na celotni stari celini. Njegov (v katerem koli drugem trenutku) čudovit glas pa nas je enega za drugim zbujal iz še kako potrebnega spanca. To, kar je sprva delovalo kot najboljša noč v Toskani, se je spremenilo v nočno moro, neprespanost in razmišljanje o asasinaciji dotičnega ptiča. Do slednjega na srečo ni prišlo, je pa Klemen zjutraj priznal, da ni bil daleč od tega, da bi začel metati kamenje proti grmu. Jaz sem si v ušesa tlačil papirnate robčke in upal, da se situacija izboljša. Jure je za ta namen uporabil kar dva indijska oreščka ... Pravi, da delujejo izvrstno.

Tako smo torej neprespani začeli četrti dan Tuscany Traila, pred nami je bila še zadnja visoka točka trase, za nami pa že nešteto spominov. V primerjavi z ostalimi dnevi dogodivščine je bil četrti dan verjetno najbolj slikovit ter tipično toskanski. Večino poti smo prevozili na perfektnih makadamskih poteh, preko katerih vsako leto potuje legendarna L'Eroica. Na trenutke mi je bilo žal, da nimam s seboj specialke, saj bi tako lahko vsaj delno doživel L'Eroico, a sem se potolažil z odločitvijo, da se le te prej ali slej udeležim in zadevo odpeljem tako, kot se spodobi.

Vrhunec četrtega dne je predstavljal vzpon na približno 800 m visok Radicofani. Po skoraj deset kilometrov dolgem vzponu smo vstopili skozi obzidje mesta ter na glavnem trgu našli peščico soudeležencev, ki so počivali v senci. Pokazali so nam, kje se lahko dobi kakšen sendvič ali kavo in se nato nasmejano odpravili naprej. V teh štirih dneh so nam postali že stari znanci, njihov tempo je bil sicer veliko počasnejši od našega, vendar ker so kolesarili od ranega jutra do polne teme, smo se na poti večkrat srečali. Kmalu po spustu iz mesta smo našli ugoden prostor za spanec, postavili smo šotore in misleč, da imamo pred seboj še dva dni kolesarjenja, mirno zaspali.

Peti dan, pogumno v cilj!

Za razliko od ostalih dni smo se peto jutro zbudili in spakirali precej zgodaj, no ni bilo ravno zgodaj, je bilo pa kakšne pol ure prej. Počutili smo se izvrstno in glede na to, da nas je čakalo le še 160 km ter malo manj višincev kot ponavadi, smo začeli razmišljati o tem, da bi Tuscany Trail končali še isti dan. S prva smo z idejo le simpatizirali, ko pa so kilometri začeli kar izginjati pod kolesi, je postalo jasno, da druga možnost sploh ne obstaja. Pot nas je peljala skozi dve zelo podobni in čudoviti mesti; Sorano in Pitigliano, kmalu za tem pa je postala trasa izjemno dolgočasna. Zanimivo, kako po vsem preklinjanju vzponov in slabega terena po nekaj kilometrih ravne ceste na to popolnoma pozabiš in želiš nazaj. Pa še kot zanimivost za vse tiste, ki se vam zdi da s tolstim kolesom ne prideš nikamor ... Tudi povprečje 30 km/h  se da držati, kadar se dobro počutiš, in to na plaščih 26x4.6, ki so napihnjeni na 1 bar. Dolgočasna cesta dela čudeže!

Zadnji del poti je predstavljalo prečenje polotoka Monte Argentario, zavedali smo se, da bo ta odsek zelo zahteven zato smo ga želeli opraviti še preden pade mrak, kar nam je za las tudi uspelo. Kmalu po tem, ko smo se dotaknili asfaltne ceste, ki vodi iz polotoka proti ciljnemu mestu, smo vključili svetilke ter preostanek poti opravili v čisti temi. V Capalbio smo prispeli okrog pol desetih zvečer in zaključili Tuscany Trail v stilu; obkroženi z novimi prijatelji in s pivom v roki. Za nami je bilo 568,1 kilometrov, 11,754 višinskih metrov in nešteto izkušenj.

Naslednji teden se pa razpišem o bike packing opremi in vsem kar sodi zdraven!

Začelo pa se je takole:
Tuscany Trail 2015, prvi del
Tuscany Trail 2015, drugi del

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Objavljeno: 16.06.2015

Vir: www.mtb.si