Zadnje čase veliko berem o problematiki gorskega kolesarstva; o tem, kako vpliva na naravo, zakaj je nezaželjeno, koga moti, kako je zakonodaja glede tega urejena v tujini, pa še in še. Berem zapise “borcev” za legalizacijo gorskega kolesarstva in zapise njihovih nasprotnikov, berem forume, berem revije, berem knjige, črpam informacije in se učim. Zakaj? Ker hočem vedeti.

Rad bi vedel, kaj odgovoriti tečnemu planincu, ki me, medtem ko se mu odmikam, nahruli, da tam nimam kaj početi. Kako spremeniti mnenje kmetu, ki se mu žica v višini vratu zdi povsem sprejemljiv način za odganjanje kolesarjev z njegove parcele. Ali pa, kako razložiti tujcu, da pri nas ne more kar tako brezglavo kolesariti? Žal moram priznati, da po vsem tem branju vem ravno toliko, kot sem vedel prej, torej nič. Naj se izrazim malo drugače, o rešitvi problema ne vem nič, vem pa, kaj me moti.

Upam si trditi, da je velika večina gorskih kolesarjev v Sloveniji seznanjena s prepovedjo kolesarjenja v naravi. Če že ne poznajo podrobnosti pa vsaj vedo, da nekakšna prepoved je. Zavedamo se nesmiselnosti zakonodaje in predvsem se zavedamo, kako majhna je verjetnost, da prejmemo kazen za naše početje. Zdi se mi, da slepo računamo na to, da nam bodo prijazni pozdravi prinesli naklonjenost planincev in kar naenkrat zakonodaje ne bo več. Vozili bomo lahko kjerkoli in počeli karkoli, kadarkoli. Žal ne bo tako lahko.

Veselili smo se spremembe v zakonodaji, ki je nakazovala svetlejšo prihodnost za gorske kolesarje, a se obenem držali za glavo, saj nima skoraj nobene veljave.

Jezili smo se, ko so prepovedali tolminski maraton, na tečaju za turno-kolesarske vodnike pa navdušeno vozili po nelegalnih enoslednicah. Ko smo izvedeli, da planinske steze pravzaprav ne obstajajo, smo se naslajali in smejali planincem, pa bili ponovno presenečeni nad oktobrsko “akcijo” izdajanja opozoril kolesarjem v gorah. Gotovo sem kaj izpustil, ampak bistvo je razvidno. Raje, kot da bi se kolesarji, planinci, gorniki, gozdarji, lovci, kmetje, ... skupaj izobraževali o naravi, se učili o nevarnostih, se učili sobivanja in razumeli drug drugega, sebično stremimo k cilju, ki bi bil najboljši za nas, in ob vsaki priložnosti prikazujemo ostale uporabnike v slabi luči.

Pozabljamo na to, da smo vsi veliki ljubitelji narave ter da nam odkrivanje novih terenov postavlja določene cilje in prinaša zadovoljstvo. Med nami je veliko slabih zgledov, a vendar je veliko več dobrih. Zakaj torej dopuščamo stereotipom in starim zameram, da nam otežujejo pot do skupnega cilja: neoviranemu uživanju v naravi!

Časi se spreminjajo in mlajše generacije na nas gledajo z drugačnimi očmi, kolesarjev je iz dneva v dan več, lastniki gozdov so strpnejši, Slovenija pa postaja zanimiva destinacija za športne navdušence s celega sveta. Kolesarstvo moramo predstaviti v takšni luči, kot ga tudi sami doživljamo, ter podpreti organizacije, ki se trudijo iskati kompromis in doseči legalizacijo gorskega kolesarstva v Sloveniji.

Najverjetneje prva rešitev ne bo idealna, bo pa korak v pravo smer. Vse ostalo je odvisno od nas.

Marko je avtor bloga www.cognitive-state.com


Objavljeno: 02.04.2016

Vir: www.mtb.si