Z Mihom sva govorila že, ko je čakal na “novo” srce. Ko je počasi okreval po presaditvi in si zastavljal kolesarske in druge cilje, sva za mtb.si načrtovala tudi zgodbo o vrnitvi na kolo. Pa je tudi mene presenetil z udeležbo na nedavnem Goni Ponyju. Tudi mtb zgodba sledi, tokat pa intervju, za katerega so me poprosili pri redbull.si in ga objavili pred nekaj dnevi:


Miha Gašperin je eden tistih pravih kolesarjev, za katerega veš, da ga boš težko srečal brez kolesa. Tudi življenjski preobrat, ki se je končal tako, da po njegovem telesu zdaj kri črpa srce darovalca, tega očitno ne bo spremenil. Miha se je leto in dva dneva po operaciji, ki sprva niti ni dajala prav obetavnih rezultatov, pojavil na štartu kolesarskega vzpona. Ne katerega koli temveč vzpona s poniji brez prestav na Vršič.

Z velikim plišastim srcem v košarici na prtljažniku in obkrožen s prijatelji je bil v cilju malce za časovno omejitvijo, dve uri in 20 minut po štartu iz Kranjske Gore.

Andrej: Najprej ti moram povedati, da ponavadi ne objemam moških, ko jih srečam na dirki. Ampak ko sem te videl v soboto v Kranjski Gori, potem ko sva se dobro leto prej videla v bolnišnici, sem bil res vesel, da si tam.
Vem, da si bil vedno na kolesu, ampak kako prideš do tega, da si zastaviš tak cilj?
Miha: Cilj je prišel spontano, zastavil sem si ga že, ko sem v bolnišnici čakal na srce in se je bližal prvi Goni Pony. Rekel sem si, da bom tudi sam udeleženec drugega Goni Ponyja, če bo vse v redu, in to se je tudi zgodilo. Zelo sem se želel vrniti med ljudi, v gručo istomislečih. Sicer si ves čas zastavljam cilje oziroma nagrade, vsaj prvo leto sem si jih vsak mesec, in vzpon na Vršič je bila takšna nagrada.
Pri tem nisem ogrožal svojega srca in očitno se je vse izšlo, kot se je moralo. Dosegel sem to, kar sem in zdaj grem spet novim ciljem naproti.

Recimo ta cilj, da prideš naslednje leto na Goni Pony na cilj znotraj časovnega limita?
Definitivno, čeprav mi je letos zmanjkalo le 20 minut, a se glede tega sploh ne obremenjujem. Kar nekaj jih je še bilo, ki so bili prepočasni za tisti dve uri. Že na prvi serpentini sem ujel fanta, ki je obupal in bi se obrnil. Pristopil sem k njemu in mu povedal, kaj vse se mi je dogajalo v zadnjem letu in mu dejal, da misllim, da bi moral tudi on dalje, ker je zdrav. Za menoj je prišel na vrh, slikala sva se skupaj in rekel je, da je tja prišel zaradiu mojih besed. To mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Če v tebi tli kolesarska želja priti na cilj, boš naredil vse, tudi če malo porivaš kolo.

Nekako sem vedel, da imaš dovolj rad svoje srce, da boš pazil nanj na vzponu ...
Da, pozoren sem bil na vse, na kar včasih nisem bil. Bil sem popolnoma pripravljen, s seboj sem imel suha oblačila, oblečen sem bil tako, da sem se lahko slačil in oblačil. Zadnji dve tretjini me je pral dež, ampak sem bil dobro oblečen in tudi dežnik sem imel. Pozoren sem bil na vse, a me je bilo tudi malo strah, da se ne bi prehladil ali dobil pljučnice, saj sem bolj dovzeten za bolezni. Očitno sem kar dobro poskrbel za vse.

Slutim, da je zadaj tudi tvoje sporočilo, naj se ljudje odločajo za darovanje organov, kajne?
Da, to ni samopromocija mene, ampak seznanjanje ljudi o darovanju organov, o sočuti do sočloveka. Zaradi darovanja organov imamo možnost do življenja tisti, ki vemo, da jih nujno potrebujemo. Želel sem dokazati, da se lahko kljub stoodstotni telesni okvari z darovanim organom giblješ in živiš normalno življenje, čeprav z omejitvami. Tudi po vzponu na Vršič sem dobil ogromno pozitivnih komentarjev, ljudje so me kontaktirali in želeli izvedeti, na koga naj se obrnejo, da se vpišejo med darovalce. To mi je dalo dodatnih moči in volje za naprej, motivacijo, da še naprej peljem svoje poslanstvo, ki sem si ga zadal že v času v bolnišnici.


Osma. So si vzeli čas za fotografiranje.

Kako ti je šlo na vzponu?
Ob meni sta bila dva prijatelja in prijateljica, ves čas so mi govorili, da bomo skupaj prišli na vrh, čeprav sem jim rekel, naj gredo svoj tempo. A so se odločili, da ostanejo z menoj. Kjer je bilo malo bolj ravno, sem se peljal, v bolj strmih vzponih pa sem ponija porival ob sebi. Kakšen meter so mi ga porivali tudi oni, da sem lažje hodil pod dežnikom. Ves čas sem nadziral svoj pulz. Brez njih treh ne vem, kako bi bilo, so zaslužni za uspeh.

Koliko si sicer že bil kaj na kolesu v svojem novem življenju?
Bil sem že nekaj, po 8 do 10 km na dan, dlje še ne. Dosti kilometrov pa delam peš, na hribe okoli Trebnjega in na Šmarno goro. Noge niso težava, vedel sem, da bom na Vršič hodil. Naslednji dan me mišice niso bolele, morda sem imel malo težje noge. Nisem bil niti utrujen, morda sem bil še vedno na adrenalinu.

In novi cilji, kolesarski in nekolesarski?
Definitivno tudi naslednje leto na Goni Pony, prej letos prvo soboto v septembru še na Juriš na Vršič, mislim da bo s prestavami dosti lažje. Drugo leto na Dirki okoli Slovenije v štiričlanski ekipi, pa še na kakšen maraton, turo.

Najbolj se te spomnim z gorskokolesarskih dvobojev, iz serij Živalski dvoboj, Bike fight ... Teh dirk ni več, a tu je enduro, bi se poskusil?
Tudi o tem sem že razmišljal, a me je morda strah padcev in poškodb, zaradi zdravil so moje kosti krhke. Morda pa se lotim kakšne lažje enduro dirke. Nikdar ne bom rekel ne, želim si že.

Vse fotografije so iz arhiva Mihe Gašperina




Objavljeno: 17.06.2016

Vir: www.mtb.si