Kolesarjenje po netlakovanih oziroma neasfaltiranih površinah, od makadamov do enoslednic, ima številne oblike in to je odlično. Ena od njih je avanturistično pohajanje z vsem, kar potrebuješ za prenočevanje, pripetim na kolo. Bikepacking, ki se na naših straneh kar pridno pojavlja zlasti v Video sredici.

Masovni bikepacking juriši, kot je naprimer toskanski Tuscany Trail, so vse bolj priljubljeni. Italijani so se k sreči spravili prirediti nekaj podobnega tudi bližje Sloveniji. Lani so izvedli prvi Carso trail, ki po štartu pri Tržiču (Monfalcone) prečka mejo in večji del svojega uradno 350 km dolgega kroga opravi po Sloveniji. Čez Slavnik, mimo Postojne in Predjame, čez Nanos in Trnovski gozd, mimo Nove Gorice …

6500 “višincev”, 70 % izven asfalta, 99 % prevozno, najvišja točka na Nanosu 1250 m nad morjem … takšni so bili podatki prireditelja. Pa 270 prijavljenih iz osmih držav. Nepodprto, brez časovnih omejitev. Netekmovalno, čeprav seveda nekateri pritisnejo in dirkajo vsaj sami s seboj, če že z drugimi in proti drugim na takšni avanturi ne.


Gulin in Križnič na štartu

Na seznamu prijavljenih je deseterica Slovencev s te strani meje (res je dogodek “no borders, ma ne znamo drugače napisat), koliko jih je bilo res na štartu in koliko v cilju, ne vemo. Natančno vemo za te tri, ki niso dosti “pakirali”, saj so šli direktno, na dušek.

Uroš Breški in Srečko Križnič sta bila še precej hitrejša kot lani, pa tudi Primožu Gulinu, ki je po trasi iskal soborce, ni šlo slabo. Takole poroča Primož:

Letos je bila trasa Karso Traila spremenjena, z manj kilometri in več višinci! Trije norci s Primorske, dva Deš Fleševca in en Djakovec, smo se ga spet odločili izpeljati v enem kosu. Za Srečka in Uroša bila to tako ali tako priprava na prihajajoče evropsko prvenstvo v 24-urnem kolesarjenju, meni pa je bilo le pomembno, da sem prišel na cilj v enem dnevu oziroma brez spanja.

Trasa Karso Traila je bila letos še bolj tehnična, kar se tiče spustov, in je imela več plezanja. Imeli smo lepo vreme, le noč v Trnovskem gozdu je bila hladna.

Na štartu v Marini Juliji pri Tržiču sem zelo pogrešal Slovence, saj razen nas treh nisem opazil nobenega drugega specialca za take stvari. Po štartu sem se prvih 25 km ravnine držal s prvimi, ko so se pa v Redipugliji začeli klančki, sem spustil in vozil naprej sam do Medje vasi, kjer sem flikal. V Proseku proti Orleku sem mel navijače, od tam pa do kolesarske steze, ki gre proti Kozini, sta mi družbo delala dva Avstrijca na gravel kolesih. Od Slavnika do Predjamskega Gradu je bila trasa enaka kot lani.

Tu sem naredil večji postanek in iskal kompanjona za nočno vožnjo skozi Trnovski gozd. Vsi, ki so prispeli v tem času v Predjamo, so tam tudi prespali. Končno sta prišla dva Italjana, ki sta rekla, da gresta non-stop, in smo šli skupaj do konca. Sončni vzhod smo dočakali na kolesarski stezi Plave-Gorica. Trasa je potekala čez Griče prav blizu moje hiše, samo nisem hotel nikogar buditi, ker je bila ura 5.30. V cilj smo prišli ob 8.40 zjutraj po 24 urah. Na koncu je ratalo 310 km in 5674 višincev. Uroš in Srečko sta v cilj prišla prva v 18 urah in pol. Hudo!


Primož je s kompanjonoma v marini pristal zjutraj

Uroš Breški pa v objavi na klubski strani takole:

Najin plan je bila konstantna vožnja s čim manj postanki. Tako sva s kratkimi postanki in dvema "pasta partyjema" na Colu in v Plavah tudi trail spravila pod streho kot prva ob 2.42. Super dan, kjer je na preizkušnji telo, glava, tehnika in izkušnje. Služilo nam je tudi vreme, kar je na tako dolgih preizkušnjah še en velik plus. Ponovno sem se vozil po sicer bolj ali manj poznanih krajih in ko ponovno zberem vtise, se šele zavedam v kako čudovitih in raznolikih krajih živim.
Carso Trail sicer ni tekmovanje v pravem pomenu besede. Je predvsem avantura, ki je ni za podcenjevati. Lahko je velik izziv, če ga želiš odpeljati v enem kosu, lahko je potovanje, bikepacking ... Vsak si ga lahko priredi svojim željam in okusom. In prav to je čar traila!


Srečko in Uroš sta "zmagala"

www.carsotrail.it

Preberi še
Carso Trail 2017 tudi s Slovenci

Uvodna fotografija Marurizio Di Doi

Vir/avtor: www.mtb.si