Spoznal si ga v rubriki med kolesarji. Potem si spremljal njegovo pot po Kriterijih Rdečega kavlja, če si želel preizkusiti nekaj novega, te je razveselil z zanimivo serijo Gwozdna Senichka. Če si Ljubljančan, potem ti je zagotovo kdaj dostavil pico, ali kakšno kuverto, morda manjši paket. Ali pa si ga videl leteti po Celovški, ali Dunajski cesti. Vedno na fiksiju in vedno s čelado. Aja, pa tracklocross ti je predstavil in redno se udeležuje kolesarskih kriterijev, pa ciklokros dirka z ekipo Pici Bici. To je Bor Čeh, ki sedaj, po nekaj letih dela za druge, stopa na samostojno pot kot kurir, pogovorno messenger, oziroma dostavljalec na kolesu.

Prišel je Leti Vili. Zagotovo edina kurirska služba z dušo. In z Borom smo se o tem in ideji, kako je prišlo v Dolini Šentflorjanski do tega, pogovarjali tudi mi.


mtb.si: Kdaj, oziroma na kakšen način si se odločil, da boš ustanovil kurirsko službo, kjer bo kolo vedno v ospredju. Tisti pravi “mess life”, brez avtomobilov in koles z motorjem, zgolj na lasten pogon?
Bor: Že od samega začetka, ko sem stopil na, reciva temu kurirsko pot. Začelo se je, ko sem uresničil idejo za dostavo mleka in jajc. Tradicija, ki je po drugi svetovni vojni obstajala, a kasneje zamrla. To so bili Trostreščki. In takrat, ko sem se zanimal za tricikle in predvsem stvari, ki so se dogajale dolga leta nazaj. Plus tega nisem nikoli verjel, da je pri nas možno delati kot messenger.

Neposredno s tem, ko so me prijavili in so trostreščki zamrli, v moji glavi se je pisalo leto 1935, so šli nekako spat in se zbudili sredi devetdesetih let nekje v New Yorku v pristni messengerski sceni.

Po sili razmer sem se odločil narediti ta korak, odpreti svoje podjetje in delati točno to, kar želim. Še vedno s spoštovanjem do tradicije in tako kot se vsaka stvar v kolesarstvu razvija, se je tudi to. Vedno mora biti neko zgodovinsko sosledje.

Da se vrnem k trostreščkom. Ljudje me še dandanes sprašujejo zakaj sem bil takrat, ko sem dostavljal s triciklom, namaškaran. Ampak ni bilo to, sam sem se takrat odločil, da živim tisto in sem tudi živel. Se pravi sem svojo obleko prilagodil duhu časa.

Sledilo je vmesno obdobje, sedaj pa sledi tisto kar sem omenil prej. Nekako smo se zbudili v New Yorku sredi devetdesetih (takrat se je začel razvoj messenger scene) in to je to. Sedaj delam tisto kar si želim - messengerstvo, kurirstvo s kolesom.

Da ponoviva sosledje. Najprej so bili trostreščki, oziroma tvoje prvo doživljanje dostave s kolesom. Takrat si deloval po centru in malo širše.
Ja, iz Podutika v center in malo okoli. Tam, kjer so bile stranke.

Potem pa Bora nekaj časa ni bilo in je vzklil kot dostavljalec pic pri pri Dobri Vili. Tako imenovani foodie. Je tako?
Tako je. Bili smo prvi, ki smo na tak način dostavljali hrano in to sem delal dve leti. V vsakem vremenu in tam sem se naučil marsikaj uporabnega, predvsem pa sem se naučil biti dostavljalec v pravem pomenu besede.

Potem si šel po stopinjah Marka Šajna, če se ne motim enega prvih messengerjev, ki je službo opravljal profesionalno.
Res je. Lahko rečem, da je Marko moj mentor v messengerskem svetu. Vedeti je treba tudi to, da je bil Marko edini, do kakšnega leta nazaj, ki je dostavljal pošiljke na brakeless kolesu (kolesu brez zavor). In bil je tudi vzrok, da sem začel delati za Dobro Vilo.

Enkrat sem prišel v delavnico in rekel, da moram še nekaj delati za zraven, oziroma da potrebujem še eno službo. Ker so bili trostreščki že zgodovina, me je zanimalo, in Marko je bil pravi naslov, če se da pri nas odpreti kurirsko službo in to delo opravljati samo s kolesi. Marko je odločno rekel NE!

Potem sem razmišljal in se spomnil, da poznam dva človeka, ki se ukvarjata z meni drugo najljubšo stvarjo, takoj za kolesom seveda, to je pica. In sem še enkrat vprašal Marka, kaj pravi o dostavi pic s kolesom in takrat mi je pritrdil, da to bi pa znalo iti. Nakar smo se dobili s Fedrom in Zekirjem in sem jima predstavil idejo. V njunih očeh je bilo nekaj dvoma in za začetek sem imel dvoboj z motoristom. Kdo bo prej dostavil pico. Ta dvoboj sem zmagal in tako sem začel dostavljati. To sem počel dve leti in pol.


Ko vidiš takšen nahrbtnik na kolesarjevih ramenih, potem se za njim skriva Bor. (iz osebnega arhiva)

In nato je prišel City Express in klasična kurirska dostava, kajne?
Ja, klasika. Manjši paketi, pisma, večje ovojnice. Dostava do ringa, oziroma po širšem delu Ljubljane, a le do obvoznice. To je tista dostava, ki jo lahko messengerji še zdržijo in je zadeva rentabilna.
Seveda se da karkoli, tudi dostaviti v Koper, samo traja, ampak je tam bolj smotrno dostaviti z avtomobilom.

Sam ne bom nikdar nek trmast hipi, ki bo govoril, da je treba vse avtomobile umakniti s cest in se voziti le s kolesom. Sam sem, preden sem se podal v kolesarske vode, “šraufal” avtomobile, obnavljal starodobnike. Zato nikdar ne bom rekel, da je avtomobil nekaj slabega, ampak se prisilim, da dam denar tja, kjer imam usta in naredim tisto, kar živim. Da ni to samo nek stil, nek nakit, ampak da je to moj življenjski stil, ker je to edino, kar me zanima.

Sedaj si prišel do Leti Vilija.
Silom razmer in parih, da se po domače izrazim, finančnih nategov, ne s strani City Expresa ampak drugih ljudi, sem bil postavljen pred dejstvo in da je prišel čas, da se naredi nekaj res kot jaz želim in točno tako kot želim.

Kako je prišlo do imena tvojega podjetja?
Začelo se je s spogledovanjem z glasbo naših mater, ko je bilo v pesmi nekako takole … leti Vili, lahko je. Vili je bil tudi lik, ki mi je bil bistveno ljubši od čebelice Maje, ki je nikoli nisem maral. Potem je Ajda iz Dobre Vile prišla na idejo, da ko bom spet “fural” za Dobro Vilo, bom lahko dobri Vili. Na koncu je vsa ta besedna igra botrovala k temu, da se je rodil Leti Vili.

Se pravi iz nerodnega Vilija pri čebelici Maji do “brakeless” messengerja.
Točno tako, saj tudi messenger je kdaj pa kdaj neroden. In tako se lahko najdeš tudi v tem liku.

Kaj ponuja Leti Vili?
Vili poizkuša biti nek presek med vsem, kar sem, oziroma kar smo delali. Sam se nikoli ne želim omejiti le na eno stvar. Mene so kolesa vedno zanimala kot stroj, ki si ga lahko narediš sam, kot stroj, ki ima polno sestavnih delov, ki ti lahko postanejo tudi fetiši, in pač obrtništvo samo, ki ta stroj poganja.

Leti Vili bazira na čisto temeljnem izročilu messengerstva. Se pravi, ti dostaviš željeno stvar namesto nekoga drugega, ker je njegov čas več vreden kot tvoj, oziroma ker ima ta oseba v tem času kaj bolj pomembnega za narediti. Hkrati pa Leti Vili skuša biti čisto Vse na tem svetu. Na primer - sedaj smo sodelovali s Tinetom, ki je imel zlomljen nosilec menjalnika, ki se ga ne da dobiti nikjer in moja naloga je bila, da ga pridem iskat, ga odpeljem, ga doma popravim in mu ga dostavim nazaj. Se pravi, možnosti so čisto neomejene. Mi smo se šalili in rekli, če se nočeš srečati s taščo, ji v tvojem imenu dostavimo rože. Ti izpadeš resen poslovnež, ki pač ni imel časa sam dostaviti rož, a imaš še vedno občutek za soljudi.


To je Leti Vili!

Nekje sem zasledil, da lahko sestavite tudi kakšno omaro. Tudi to spada k dostavi?
Seveda! Že v izhodišču je bilo poslanstvo trostreščkov v Ljubljani naravnano k temu. Oglaševali so se, da lahko prepeljejo tudi klavir, če je potrebno. In tega se tudi sam kušam držati, da če se le da, vse stvari na tem svetu lahko narediš s kolesom. Omejitve seveda so, a se potrudiš čim več tega tudi narediti. Če ne drugače, vsaj za dobro Instagram fotografijo.

V Ljubljani je bilo zelo malo dostavljalcev na kolesih, sedaj jih je z dneva v dan več. Vsaj po centru in okolici. Meniš, da je to le trend, morda posnemanje, ali je to nekaj, kar bi šlo v pravo smer messengerstva, oziroma dostavljalstva?
Sam sem glede tega nekoliko razdeljen. Vse, kar se zgodi okoli tega, da spraviš človeka na kolo, je super. Tudi zato, ker je kolo moja velika ljubezen. Po drugi strani me pa nekoliko moti, da je s kolesom ali s kolesi vedno povezana neka “trendy” modna scena. Tako kot je bilo s fiksiji. Kar naenkrat so jih imeli vsi in jih rinili ob sebi, ko so šli na pivo. In kolo je bilo nek modni dodatek. Zdi se mi, da je prišlo do tega, da določeni ljudje, ki se niso nikoli ukvarjali s kolesarstvom, gredo nekam na izlet. Reciva v London. In tam vidijo neke dostavljalce na kolesih in si rečejo vau, to bi lahko naredili tudi pri nas.

Po navadi ti ljudje nimajo ne poznavanja zakonitosti mesta, niti ne poznavanja kolesa samega. In potem gre to nekako takole - kolo je zastonj, je neko orodje, s katerim študentje hodijo na faks, in kolesa ni potrebno skoraj nič vzdrževati in vsakdo vidi potem le čisti zaslužek. In to je stvar, ki me dejansko nekoliko moti, saj določeni, ne bom uporabil imen, štartajo na tak način. Ko pa se zalomi, me kličejo za pomoč. In če nisi kolesar in ne razumeš kolesa, je morda nekoliko narobe, da kolo uporabljaš za delovno sredstvo. Potrebno je razumeti, da pri kolesu, s katerim delaš, se uporaba poveča s faktorjem deset. Sam na dva meseca menjam plašče, na pol leta ležaje. Kolo, s katerim si ti vsak dan, v vsakem vremenu na cesti, in če ga ne vzdržuješ, potem crkne! Kolo, ki ne deluje, ni delovni stroj!

Trenutno delaš sam, ali imaš svojo ekipo?
Trenutno sem sam, imam pa že pripravljeno ekipo, ki bo zagotovo ena najmočnejših doslej. Čeprav, redno sva bila do sedaj zaposlena le dva messengerja in oba pri City Expressu. Drugi je Sanel Hačimović, v mojih očeh genij dostavljalstva pri nas. Načrti so veliki, ampak vse mora nekako organsko dozoreti.

Največji problem vidim v nezanesljivosti. Nekoga zaposliti na lepe oči in da ta nima nikakršnih izkušenj, sploh pa, da ni pripravljen delati v snegu in dežju, je ne fer do potencialnih strank. Lažje je namreč dobiti milijon strank, kot pa te stranke tudi kvaltitetno oskrbeti oziroma zanje dostavo opraviti brezhibno. In če pride do nezadovoljstva, so ti marsikatera vrata zaprta.

Menim se z veliko ljudmi, samo kot sem dejal, vsaka stvar, tudi posel, mora rasti organsko. Predvsem pa si želim vzpostaviti tisto pristnost, ki se mi zdi, da je s trostreščki nekako izumrla.

Za konec ena kolesarska. Kakšno kolo mora imeti tisti, ki bo delal kot dostavljalec pri Leti Vili?
Najraje bi rekel, da mora imeti brakeless fiksija. Samo to je skoraj nemogoče. Imeti mora kolo, ki ga zares obvlada. Kajti osnova je, da se ti počutiš res domače in da je kolo tvoj podaljšek. Voziti nekaj samo zaradi poziranja in da te na prvem križišču zbije avtomobil, nisi naredil nič.

In tudi sam, kljub temu, kot sem že prej dejal - Marko Šajn je bil edini, ki je vozil brakeless, do tiste točke, ko sem tudi sam pobral zavore s kolesa, za kar sem potreboval tri leta in pol. V ta “špil” nisem prišel zaradi pozerstva, temveč zaradi tega, ker mi je to tisto pravo. Zato, najpomembneše je, da se na kolesu počutiš kot doma!

Bor, vso srečo na novi poslovni poti!

Na naslovni fotografiji Bor po blatnem ciklokrosu. Foto Domen Ožbot

Preberi še:
Med kolesarji: Bor Čeh
Kriterij rdečega kavlja: Mess life
Kriterij rdečega kavlja: Pro Crit life
Kriterij rdečega kavlja: Milano No.7
Kriterij rdečega kavlja: Brooklyn
Kriterij rdečega kavlja: V zbiranju štartnih številk in zvoncev (ali moji dragi hobiji)
Ta četrtek prvič začivka Gwozdna Senichka
Prva tracklocross dirka pri nas - Velika nagrada Sračje doline
Objavljeno: 23.05.2018

Vir: www.mtb.si