Dolenjske Gorjance sem že toliko prevozil in prehodil, da ne vem več, kje iskati kakšne nove enoslednice. Sem pa na vrhu Gorjancev večkrat opazil markacije, ki vodijo na južno stran hriba. A nikakor nisem dobil nobenih uporabnih informacij o teh stezicah.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Prvič sem se s kolesom odpravil v avgustu in kar iz doline pod Gorjanci, se povzpel na Trdinov vrh ter spustil po meni neznani markirani enoslednici nekam na hrvaško stran. V prvem delu je bila stezica zasuta s suhim vejevjem, drugi del je bila pa džungla. Vse zaraščeno z zelenjem, visokim do dva metra. A stezica je bila še vedno vidna in presenetljivo se nisem nikjer zvrnil čez balanco.

A to vseeno ni bilo dobro. Zato sem se po makadamu povzpel do Planinskega doma Vodice. Bum! Križišče markiranih poti, ki vodijo do slapa Sopote, na vrh Pliješ, na vrh Ječmište, sam pa sem se spustil proti vasici Sošice. Hehe, končno. Krasna položna enoslednica čez gozd, vse do vasice sredi ničesar.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Sošice, 559 m n.v.. Manjša vasica s kar dvema cerkvama, ena poleg druge. Potem opazim polnilnico za električne avtomobile. Pa kabli za optično omrežje so na novo položeni. A nikjer nobenih ljudi. Še gostilna je bila zaprta zaradi dopusta. Ob izhodu iz vasi opazim novogradnjo. V pritličju ima že vgrajena okna, rolete ter vrata, a je hiša še brez strehe in šele sedaj zidajo podstrešje. Sem zidar, a tak postopek gradnje vidim prvič. Sošice so mi ena taka posrečena bizarnost. :)


Vračal sem se po starih gozdnih poteh, polnih listja, in prišel na Sopotske planine ter se spustil nazaj na senčno stran Gorjancev.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Nisem dolgo zdržal. Dva dni kasneje sem štartal s kolesom iz Javorovice nad Šentjernejem. Nekaj vzpona, potem pa že markirana enoslednica čez Sopotske planine do Pliješa (977 m n.v.).

Tri možnosti spusta, zahodni pa je najlepši. Začetek po grebenu je sploh čudovit, kasneje pa še kratek in hiter odsek po gozdu in že sem pri planinskemu domu Vodice. Dom je žal zaprt od leta 2016. Slovencev je bilo zadnje čase vse manj, lokalci pa so šli le mimo ali pa so prinesli pijačo s sabo. Tokrat sem iz smerokazov izbral “slap Sopote”. Markirana pešpot se čez gozd spušča vse do slapa in takoj se obrne ena ura, preden si ogledaš slap z vseh koncev.

Ob vračanju čez vasico Sopote (583 m n.v.) sem ugotovil, da je dolina še 300 višinskih metrov nižje. Pred vasico Sošice pa sem opazil še smerokaz proti dolini z napisom “šetnjica”. Hmmm … naslednjič. Vrnil sem se po makadamski cesti mimo PD Vodice in čez Sopotske planine proti Javorovici.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Novembra se dan že kar lepo skrajša, tako da sva z Anžetom krenila že navsezgodaj. Do Sošic po že znanih enoslednicah, od tu dalje pa po pešpoti proti vasici Cernik. Na polovici poti srečava lovca s puško. Jago imajo. Druge poti tudi on ne pozna, tako sva se vrnila nekaj sto metrov, počakala slabe pol ure, da so zaključili z lovom, ter se spustila do še ene manjše, skoraj prazne, a lepo urejene vasice Cernik. Proti dolini sva se spustila po edini še vozni pešpoti čez gozd, pa še na tej sva nekajkrat ustavila zaradi podrtih dreves. Druga pot pelje po grebenu, a je že leta ne uporabljajo zaradi zadnje strmine (vir: dva domačina).

V dolino sva se pripeljala v vas Stupe in srečala domačina, ki sta drva sekala. No, ženica je sekala, Franjo je pa afne guncal. Par besed rečemo, na vprašanje: “Može jedna rakijca?” itak že veste odgovor, Franjo je pa medtem že ponyja pripeljal iz garaže. Tako, da sva imela potem z Anžetom vodiča po Stupah ter Kupčini Žumberački, a le do ribogojnice. Ribogojnica v Stupah je tudi šank. Ako se predhodno najavim, pa rade volje pripravijo tudi pečene ribe. Ker sicer je bolj mirno in malo obiska, le v pomladnih vikendih zna biti več turistov.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Iz Kupčine Žumberačke pa sva odvila v hrib in na krasne enoslednice ter kolovozne poti, po katerih sva se povzpela do Tomaševcev. Domačini so prijazni in skrbijo za hidracijo obiskovalcev. Ob špricarju možakar razlaga, da imajo tukaj čisti mir. Le v poletnih dneh se po stezicah z motorji vozijo enduraši (večinoma Nemci), a jih to ne moti. Saj bi še debatirali, pa vidljivost ne bo več prav dolgo, tako da sva krenila še višje na Sopotske planine. Razgibani in močno zaraščeni travniki, po katerih se vije lepa enoslednica. Pa sonce je začelo ravno zahajati, tako da sva še nekaj fotk naredila in se vrnila na izhodišče po temi. Ampak je bilo fajn.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Julija naslednje leto sem se spustil še južneje od Kupčine, vse do konca doline potočka Slapnica. Na poti do tja sem se ustavil v manjši gostilni in mi pravi natakar: “Nema slapova na Slapnici.” “Od kje pa potem ime?” “Pa neznam?” “Dej ti rajš' še eno rakijco.” ;)

Čez dve uri sem prišel do prvega slapa. Čez slabo uro še do drugega. Sicer pa zelo lepa dolina z makadamsko cesto ob potočku. Na izviru je lepa stara hiša z mlinom. Pa ena zgovorna babica, ki ima zelo lepo urejeno okolico mlina, njen sin pa tega ne opazi in …

Grmeti je začelo in čudni oblaki so prihajali, tako da sem imel izgovor, da sem se hitro poslovil in krenil dalje po dolini, tokrat po pešpoti. Pot je postajal vse manj vidna, grmelo je pa vse bližje in bližje. Dolina se končna in tu naj bi se v hrib nadaljevala markirana pot. Tudi zemljevid na aplikaciji OruxMaps mi kaže tako. A le-te jaz nisem našel. V pravi smeri je bil le zelo strm hudourniški jarek, v katerega sem naposled tudi odrinil. Še preden sem prišel iz tega jarka do ceste, so se pojavile še strele in prve kaplje dežja. Po makadamu do vasice in še pred prvo streho me je opralo, tako da sem se potem lahko samo še slekel in nadaljeval vzpon, da se ne ohladim. Vračanje čez Sopotske planine je bilo neugodno. Mokre visoke trave in po neurju povešeno grmovje. Še enkrat sem bil čisto moker. So bile pa vsaj temperature poletju primerne.


Gozdovi, potočki, slapovi, male vasice, prijazni ljudje in krasne enoslednice. Žumberak. Za njim pa se začne Samoborsko gorje, ki sem ga tudi že raziskoval. Se razpišem v bodoče. :)

Preberi še
Nad Kolpo je krasno

Mudna dol trejl z Majhom

Objavljeno: 30.01.2019

Vir: www.mtb.si