Zapisi izpod kolesa: Hladen tuš v razgreti zimski Izoli

Konec februarja je sedaj že tradicionalno rezerviran za začetek kolesarske sezone vseh slovenskih članskih ekip. Letos je bila Velika nagrada Slovenske Istre v Izoli zaradi odpovedi dirke Plava laguna v Poreču hkrati uvod v sezono za ekipe in otvoritev splošne kolesarske tekmovalne sezone v Sloveniji. Zanimivo in pravilno je, da je organizator tega dogodka prav Kolesarska zveza Slovenije.       

Sam nikoli nisem oboževal prvih dirk. To je šok. Za telo in um. Več dni pred samim tekmovanjem ti misli vse bolj pogosto uhajajo na dirko. Kaj pričakovati? Kako sem dober? Kako so dobri drugi? Odkar pomnim, vedno poslušam zgodbice o naši konkurenci, kako je navita, kako se dobro pelje, kako je trenirala in na koncu, kako dobro je opravila s testi. Letos me ne skrbi samo zase, ampak moram skrbeti še za devet drugih mladih tekmovalcev. Vsak ima svoje cilje, želje in na koncu tudi probleme. Naj še enkrat ponovim oziroma povem vsem tistim, ki prejšnjih zapisov niso brali, da imam letos v ekipi MebloJOGI Pro-concrete dvojno vlogo. Hkrati sem še vedno aktiven tekmovalec, pa tudi športni direktor ekipe. In slednja vloga je v prvotnem planu. Treniram in dirkam predvsem z namenom pomagati, svetovati in učiti svoje varovance.    

S fanti smo na Primorskem preživeli skoraj 20 dni na treh sklopih priprav. Bili so na testih na Fakulteti za šport, bili so dobri. A test je test, dirkanje pa dirkanje. Na srečo to ni le demonstracija moči, ampak je seštevek številnih elementov. Taktika, spretnost na kolesu, dirkaška inteligenca, razporeditev moči, moč, vzdržljivost, prehrana in še in še… Testi in watti pokažejo veliko (so tudi seštevek nekaj posameznih elementov), a še zdaleč ne vsega. Na srečo. Drugače bi bilo kolesarstvo res dolgočasen šport. Dirkali pa bi lahko kar na raznih trenažerjih. No, to je z Zwiftom že zimska praksa.   

Po koliko so hruške vedno pokaže samo dirka! Dirka in nič drugega.

Sezona je tu in prvi dve dirki sta že za nami. Najprej v Izolo. Dobili smo po pi… Čeprav sem upal in pričakoval, da se bo vsaj kakšen naš kolesar vmešal v boj za vidnejše uvrstitve, je ciljno črto prečkal samo eden.

Povešene glave po dirki. Pogled na rezultate je bil z naše strani res žalosten. Kako slab debi zame kot športnega direktorja. Kaj sem delal narobe jaz, kaj naš trener in kaj posamezniki? Po dirki je bilo potrebno glave nekoliko ohladiti in razmisliti. Nato pa jih dvigniti in iti naprej. Dirka bi se lahko odvila povsem drugače. Enega naših kolesarjev je izločil padec in drugega verjeli ali ne (tudi) napačna izbira trenutka za malo potrebo. Verjetno si bo zapomnil, da se te ne opravlja pred zadnjim krogom, ko začne zares leteti. Tudi če uloviš grupo nazaj, si tam nekje zadaj in tudi če ti uspe priti naprej, si za to postrelil veliko nabojev energije. Teh pa nimamo neomejeno in vsak šteje. Uvod je tak kot je. Moramo dalje. Ena lastovka še ne prinese pomladi in ena slaba dirka še ne pomeni alarma. Natančno to sem jim tudi povedal.

Čez slabih 10 dni je sledila nova dirka. Z veliko močnejšo konkurenco, a povsem drugačnim profilom proge. Veliko lažja. Praktično ravninska. Uvodna dirka je zelo težka in selekcija je bila velika. Dirko je zaključila le polovica vseh na štartu.

Nova dirka, novo poglavje.  Čas za dozo motivacije. Dirka v Umagu je povsem drugačna od tiste v Izoli. Fizično manj zahtevna, a za glavo izjemno naporna. Predvsem zaradi ozkih cest, ki ne prenesejo dvestotih kolesarjev in posledično veliki nervozi, prerivanju in zaviranju, ki na koncu privedejo do številnih padcev.

Fantje so tokrat dirkali boljše in bili zadovoljivo aktivni. Sam sem se poleg svoje vožnje veliko bolj koncentriral na dirkanje ostale peterice. Že med samo dirko sem jih popravljal, učil in seveda ob dobrih gibih tudi pohvalil. Na koncu sem prevzel vlogo pomočnika v sprintu.

Naj v tem trenutku poudarim, da sam nisem nikoli bil vrhunski kolesar, bil sem fizično vedno nekoliko prekratek, a sem vse svoje (pol)rezultate, čeprav v drugo ali tretje ligaških dirkah, osvajal v zaključkih dirk. Na sestanku sem jim povedal, da se veliko naučimo od tistih, ki zmagujejo in naj tokrat opazujejo gibanje najboljših sprinterjev na dirki. Tu so bili to Marko Kump, Kankovsky, Guardini, pa naj bodo pozorni na ekipo Coop in pa tudi na Roka Korošca. Predvsem Kump, Rok in Kankovsky prihajajo v zaključke na zelo podoben način. Če ga poiščeš na 25km do cilja, ga slediš in se njegovih zadnjih koles držiš kot pijanec plota, te lahko samo to prinese v deseterico.

Svojo nalogo pomočnika sem opravil celo na svoje presenečenje tudi ob dobrem delu ekipe zelo dobro. V zadnja dva zelo tehnična kilometra dirke s tremi krožišči sem sprinterja pripeljal takoj za vlak profesionalne ekipe Bardiani CSF, z Andreo Guardinijem na poziciji strojevodje. A žal se je izgubil, v strahu prevečkrat stisnil na zavoro in grozd glavnine neusmiljenih iskalcev rezultata ga je povlekel v svoj trebuh, iz katerega je bilo v zadnjih dveh kilometrih nemogoče uiti naprej.

Ni mi preostalo drugega kot da rezultatsko poizkušam rešiti ekipo sam. Pred dirko  je rezultat med dvajset najboljših pomenil uspeh.  Na 250m do cilja je kazalo še celo veliko boljše, a se je dirka zaključil v stilu celotnega dne, s padcem, kateremu sem se izognil, a izgubil veliko hitrosti in končal kot 16.

Solidno. A raje bi videl, da bi tisti, na katerega smo dirkali, končal recimo 20. Nič hudega. Glave imamo lahko nekoliko bolj pokonci. Fantom sem pokazal, da jih kljub temu, da sem bil na pripravah za nogo slabši od ostalih, čaka še veliko dela in učenja. In ni vse samo v wattih in številkah. Dirkanje je dirkanje. In kdor ga ni preizkusil, naj se niti ne poizkuša nikoli in z nikomur primerjati.

V soboto nas čaka še Poreč Trophy. Po profilu precej težja proga kot v Umagu. Nov test, nove učne ure in nova možnost učenja, napredovanja in dokazovanja. V nedeljo pa del ekipe odpravlja še na Kras Kros. Ja, nenavadno. Kombiniramo  cestno in gorsko kolesarjenje. Zakaj? Ker v tem uživamo.

Vir: Robi Jenko