Zapisi izpod kolesa: Slovenskega naroda sin
Sinovi in hčere slovenskega naroda so svetovni fenomen. Smo prebivalci dežele, ki je le malo večja od tako imenovanih žepnih državic. In koliko nas je? Še Hrvati prepevajo: Malo nas je, al nas ima! In nas je še pol manj. Beograd z okolico šteje več prebivalcev, kot jih živi na tej sončni strani Alp. Glavno mesto Nemčije jih ima skoraj dvakrat toliko. Pa vendar se pojavljamo na zemljevidu. Ne z velikostjo, ampak z dejanji.
In kdo je boljši ambasador dežele kot znanstveniki, umetniki, podjetniki in na koncu vedno v prvi vrsti tudi naši športniki. Za dobro jutro mi je Facebook na ekran postavil posnetek, ko je množica slovenskih navijačev pred tekmo lige NBA med Miamijem in Dallasom, med prvim srečanjem Dragiča in Dončiča v tem tekmovanju, pred dvorano prepevala slovenske pesmi. Na planini je živel se iz tako lepo barvno usklajene skupine sliši res noro. Kocine gred pokonci vsakemu, ki ima rad svojo domovino, šport! Prek 4.000 ljudi naj bi se odpravilo več kot 8.000 km daleč, da si ogledajo ta zgodovinski trenutek.
Slovenci smo znani po tem, da radi podpiramo naše športnike. Še najraje, ko jim gre. Po tem seveda ne izstopamo. Tako je povsod v svetu. Ko si na vrhu, te vsi poznajo, ko pa sestopaš, pa počasi odhajaš v pozabo.
A ne bom sedaj o tem. Ta teden je zame kot športnega navijača in kot kolesarskega entuziasta še posebej čustveno obarvan! Vemo vsi o čem govorim. Dvojna slovenska zmaga na prologu dirke po Romandiji. Primož Roglič drugi in prvenec Jana Tratnika- Syuka na dirkah, ki štejejo za točke World toura. To je tisti vrh kolesarstva. In ta zmaga na prologu je prišla povsem nepričakovano. Če je lani Jan še v dresu Poljskega moštva na prokontinentalnem nivoju nizal vrhunske izide na kronometrih, so ti letos nekoliko nepričakovano izostali! Vendar nič zato. Jan je še enkrat več pokazal, da je treba nanj vedno računati.
Po slabšem počutju na spomladanskih klasikah, kjer je hkrati svoje atome moči trošil na pomoči sotekmovalcem, v prvi vrsti verjetno še enemu rojaku Mateju Mohoriču, si je vzel nekaj dni prosto, spočil telo in duha. In prišel nazaj na spodoben nivo svežine... in vsi, ki ga poznamo točno vemo, kaj spočiti Syuk zmore. Na tako kratki in eksplozivni progi celo ugnati vse v kozji rog. In to samo svetovno elito, na tako prestižni dirki kot je Romandija. Za vse tiste, ki ne veste, kako pomembna dirka je to, naj povem, da po moji oceni po vsej verjetnosti sodi med največjih pet enotedenskih dirk na svetu (Pariz Nica, Tirreno Adriatico, Criterium du Dauphine, dirka po Švici). Torej, kar se etapnih dirk tiče, je to takoj za tremi največjimi, imenovanimi grand touri- Giro, Tour in Vuelta!
Izjemen uspeh dvojice slovenskih sinov, dveh prijateljev v glavnini in zunaj kolesarskega cirkusa je preplavil socialna omrežja. Tudi sam sem seveda v znak navdušenja in podpore dodal svoj kamenček v ta mozaik. Omenil sem, da Slovenci radi množično podpremo športnike, ko so na vrhu. Verjamem, da bo letošnji Giro d'Italia poln naših trobojnic in navdušenih navijačev, ki bodo vsem povedali, da koderkoli gredo, vedo in povedo, da so sinovi slovenskega naroda. In verjamem, da bo ta spodbuda še kako močan veter v hrbet vsem tekmovalcem iz naše dežele, še posebej pa v hrbet osrednjega junaka in enega glavnih favoritov Primoža Rogliča. In ne bo jokal na glas in ko bo zmagoval, nikomur ne bo lagal, mu pa ne bo mar bolečin in bo z njimi živel, čez vse klance, kot slovenskega naroda sin. Verjamem, da bo moj prijatelj Klemen Štimulak, bombnik iz Dobrne, nekdanji sotekmovalec Rogliča v ekipi Adrie Mobila, po zaslugi Primoževih uspehov kmalu za svoje organizirane izlete na dirke po vsem svetu potreboval kar avtobus, ker je kombi že premajhen. Na Giro pa bo svoje zveste stranke kmalu odpeljal kar z vlakom.
Hkrati si pa verjetno tako Jan kot Primož želita še ene stvari. Bodimo enotni tudi, ko smo doma. Seveda to ni njuno mišljenje, ampak moje. Slovenci smo, kot sem opisal in napisal že večkrat, zelo enotni, še najbolj izven meja naše države. Enako je, ko srečaš someščana nekje v večjem mestu. Pozdravljamo se, pogovarjamo, doma pa bi si včasih težko že pokimali. In dobro bi bilo, da smo bolj enotni tudi doma. Enotni in strpni.
Primer? Ko se naslednjič vozite po cesti in srečate kolesarja (tu apeliram bolj na tiste, ki niste kolesarji, čeprav ne vem, koliko takih bere te zapise), se spomnite, da je ravno on bodoči Primož, Jan, Matej, mogoče celo Ilka, ki kolesari zaradi rehabilitacije kolena. Če vam je to težava že na splošno, čeprav si takšnega odnosa zasluži vsak športnik, človek, ga, vsaj s to mislijo prehitite mirno in varno. To sem napisal le kot primer, da se uspehi prigarajo nekje dlje in globlje kot samo na tekmovanjih. In ko se vsi veselimo uspehov naših rojakov, se takrat poenotimo z njimi, smo veseli, vznemirjeni in potočimo kakšno solzo, se spomnimo, da živimo skupaj tudi izven tekmovališč. Vsak dan!
Jan Tratnik je izgubil rumeno majico že naslednji dan. Pričakovano, glede na njegove predispozicije in konfiguracijo terena prve etape. Ampak bili smo super veseli. Majico je iz njegovih ramen na svoja prenesel Primož Roglič, ki jo je priboril še z eno etapno zmago v sprintu dvajsetih najboljših kolesarjev v etapi. Dokazal je, da je očitno napredoval tudi v prvini hitrih zaključkov in je trenutno najboljši kolesar na svetu za enotedenske dirke. Mogoče povleče en teden na tri... Giro se bliža. A še prej mora to majico pripeljati do konca dirke po Romandiji. Danes je na sporedu kraljeva etapa, jutri še posamični kronometer. Gremo Primož! Gremo naši!
Priberite še: Zapisi izpod kolesa: Prireditev bo v vsakem vremenu!
Objavljeno: 04.05.2019
Vir: Robi Jenko
Galerija
