Še kar ne moremo z Goriškega. Tomaž Makuc je pripel kar serviserja iz svoje trgovine Bisport. A Mitja Černe je še vse kaj drugega kot le spreten z orodjem - je tudi uspešen veteranski tekmovalec v krosu in maratonu (nekdaj tudi v enduru) in vodja organizacije XC Griči v Vrtojbi.

Mitja Černe

Vzdevek: Crni
Kraj: Bilje - Nova Gorica
Starost: 41
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : KD Deš Fleš, trgovina Bisport NG


Tomaž: Mitja, midva se poznava oz. sva (družinska) prijatelja že iz otroških let. Kdaj si žačel furat MTB? Kaj te je pritegnilo v ta šport, ki ga je takrat malo ljudi poznalo?
Mitja: Res je, že iz otroštva sva nekako povezana. Prvo moje gorsko kolo brez amortizerjev z aluminijastim okvirjem in XT opremo Wilier Triestina sem kupil v srednji šoli od Primoža Bizjaka, ko sem imel 16 let, kmalu za tem sem začel zahajat v trgovino Bisport k njegovemu očetu Karlotu in tako se je počasi začela moja ljubezen do gorskega kolesarstva. Vpisal sem se v njihov klub, kmalu smo začeli dirkati, družba je bila super, največ sem treniral z mojim dobrim kolegom, takrat obetavnim Danjelom Klančičem. Legendarni Karlo in trener Danijel Klinec sta nas spremljala po dirkah in nam posredovala ogromno izkušenj in nasvetov glede dirkanja. V klubu nas je bilo veliko lokalcev, z uspešnimi rezultati.

V gorskem kolesarstvu sva že precej dolgo. Predstavljaj si, da bi sedaj vozili po današnjih progah: kros, enduro, DH s kolesi, ki so se vozila takrat? Opiši malo razvoj MTB-jev?
Glede na to, da sem že 23 let v gorskem kolesarstvu (vmes sem imel nekaj pavze - mladost je norost, žurke …), bi rekel, da je razvoj MTB koles zelo hitro in kvalitetno napredoval. Prvi preskok so bili amortizerji spredaj, drugi preskok amortizerji zadaj, nato hidravlične disk zavore, karbonski okvirji in kmalu tudi komponente. V zadnjih letih pa največji preskok, ki me je res presenetil - menjave koles s 26 na 29 col. Top! Kot da bi začel na novo kolesarit, res vrhunsko, večje hitrosti, boljši oprijem, dovršene geometrije okvirjev, bolj odprti koti prednjih amortizerjev, nič več zatikanja po koreninah in luknjah. To je to.


Foto prijavim.se

Si oče, dober serviser koles in prodajalec, aktiven tekmovalec, direktor najštevilčnejše MTB dirke v Sloveniji, pa še kaj bi se našlo. Kako vse to izpelješ? Kdo ti pomaga in od kot motivacija? Kako in kdaj se je začela tvoja zgodba serviserja in prodajalca koles? Kaj ti je to delo prineslo?

Pred šestimi leti sem postal prvič oče, v tistem času je bila moja draga na porodniškem, bil sem zelo motiviran v pričakovanju otroka, kar sem imel prostega časa poleg službe in hišnih opravil, sem izkoristil za kolo ter spoznaval lepe kotičke po Goriških Brdih, kjer smo kot novopečena družina živeli nekaj let. K meni sta rada zahajala brata Braidot in skupaj smo prečesali vse gozdove po Brdih in v Italiji, kjer sta imela svojo progo. Tako sem z njima še bolj napredoval, kar se tiče tehnike in vzdržljivosti. Moja Svetlana mi je vedno stala ob strani in me še dodatno spodbujala glede kolesarstva, tako sem bil od leta 2014 do 2017 zelo uspešen na XC dirkah. S takratnim klubskim kolegom Alešem Boškinom sva krojila kategorijo master. V Sloveniji, Italiji, Hrvaški sva po večini XC in maraton dirk bila na prvem in drugem mestu - skoraj vsak vikend stopničke.

Zgodba serviserja - Nekega dne sem prišel s kolesom s treninga do Bisporta ter vprašal Karlota, takrat lastnika trgovine in kluba, če mogoče potrebuje trgovca in mehanika v svoji trgovini. Njegov takojšnji odgovor je bil, da potrebuje še enega delavca in tako sta me z Mileno kmalu zaposlila, delal sem v delavnici ter trgovini kot vajenec. Pri njiju sem delal dobre dve leti, nato sta odšla v pokoj in takoj za njima je trgovino prevzel takrat z največ leti izkušenj v Bisportu Tomo in me tudi obdržal v trgovini.

Delo serviserja in prodajalca me veseli, je razgibano, ni monotono, delo z ljudmi mi je všeč. Tako sem s časom pridobival tudi izkušnje za mehanika koles, kar mi je pri srcu že celih 17 let v omenjeni trgovini s kolesi.
Delo prodajalca in serviserja koles je postala rutina v mojem življenju.


Na izletu z zvezdniki XC Griči

Še malo o dirki v Vrtojbi-Griči XC. Opiši, kako je nastala? Kolikokrat si jo ti odpeljal. Kdo vse ti pomaga, da je prišla na tak nivo? Kaj in kdo je zaslužen, da imate tekmovalce, ki so v samem vrhu svetovne MTB scene? Letos sta (na žalost) odpovedani obe prireditvi Dešfleša: Kras kros in Griči XC. Kakšni so plani za naprej? Se bo kaj organiziralo mogoče v jeseni?

Dirka v Vrtojbi ima zelo lepo zgodovino, poznana je že po celi Evropi, vedno je bila dobro obiskana in letos bi imeli že 26. obletnico. Za legendarne Griče XC ima največ zaslug Karlo Bizjak. Pred več kot 20 leti je bila dirka znana po Pokalu Alpe Adria, veliko obiska je bilo predvsem iz Italije, Slovenije, Avstrije in Hrvaške, saj je ravno ta pokal zajemal vse naše sosednje države. Takrat se je po Gričih podilo več kot 400 tekmovalcev, kar je za tisti čas bilo zelo zelo veliko. Tista leta smo bili v klubu Bisport organizatorji in tako smo pomagali na dirki z organizacijo, sponzorstvom in seveda z prostovoljnim delom. Hmmm, odpeljal sem jo mogoče 10x.
Kmalu za Karlotom smo dirko prevzeli v Deš Flešu, natanko 8 let nazaj. Prvo leto je bil organizator še Djak, največji pobudnik za dirko pa je bil Primož Gulin.

V KD Deš Fleš smo vsi skupaj kot ena družina, z leti pridobivamo na izkušnjah, poznanstvu ter na kvaliteti organizacije. Predvsem se moram zahvalit mojim trem dekletom, ki me vsako leto od januarja do maja “prenašajo” in nekako razumejo, kje imam glavo. Drugo so pa moji zvesti klubski prijatelji, brez njih ne bi bilo tako velikega mednarodnega dogodka. Imam odlično ekipo, ki se nanjo zanesem, ter jim vse zaupam. Hvala vam Deš fleš team!
Mednarodno dirko C1 kategorije smo z leti pripeljali na zelo visok nivo in s številko 650 tekmovalcev je bil lansko leto naš rekord v Sloveniji.

Kar se tiče vrhunskih tekmovalcev, je pa druga zgodba.

Brata Braidot, Luco in Danieleta, sem preko družabnega omrežja povabil na dirko v Vrtojbo, spomnim se, da sta s seboj pripeljala še klubskega kolega Mirka Tabacchija. Na zelo težkem, blatnem in namočenem terenu z gumi defekti so deklasirali vse po vrsti. Takrat še nikomur ni bilo jasno, od kod so prišli “ti fantiči”, takrat še pod Forestale team. Po tej dirki so bili vsako leto v Vrtojbi in z njihovim poznanstvom ter prijateljstvom pritegnejo še veliko drugih tekmovalcev na našo dirko. Kmalu potem sem jih povabil furat na Korado in tam se je naša prijateljska pot začela. S fantoma sem redno v stiku in postali smo tudi družinski prijatelji. Z njihovo takratno ekipo CS Forestale sem hodil servisirat po dirkah svetovnega pokala, kjer sem ogromno videl in doživel. Moja družina je to razumela in me tudi za nekaj tednov ni videla, tudi na delu so mi odobrili dopust v največji sezoni, kar je v trgovini s kolesi zelo težko. Hvala Petra in Tomo.

V takratnem času smo z velikimi uspehi, napredkom in dobrem delu v ekipi Luco Braidota popeljali do olimpijskih iger v Riu, kjer je zasedel odlično 7. mesto.
Z njimi sem prepotoval veliko po Evropi in bili smo kot družina – zelo lepa izkušnja in čast v mojem življenju, kjer ima veliko zaslug njihov bivši športni direktor Alessandro Fontana, saj sva zelo dobro sodelovala.
Poleg tega imata dvojčka ogromno poznanstva, sta v samem vrhu XCO scene, kakšen video nam posnameta iz proge in sta najbolj zaslužena, da imamo v Vrtojbi tako velika svetovna imena olimpijskega krosa iz cele Evrope.
Onadva sta nam “jo zakuhala”, se vedno pohecamo v klubu.

Ja, letos kar dve odpovedi velikih dirk pod našim okriljem. Ni kaj, vse razumljivo, gremo z dvignjenimi glavami naprej in če se bodo razmere glede trenutnega virusa umirile, potem bomo po vsej verjetnosti v jeseni organizirali Kras kros in gravel, XCO Vrtojba pa drugo leto naprej.



mtb.si: Na naši sceni moraš biti res multipraktik. Kako ti združiš vlogi tekmovalca in prireditelja?
Mitja: Ja, kar se tiče tega, sem res multipraktik, družina, služba, obveznosti do kluba, vodja dirke XCO Vrtojba, kolesarjenje itd. V življenju sem tako navajen, da kar začnem delat, rad tudi pospravim pod streho, samo volja in motivacija mora bit.

Na začetku endura si se poskusil tudi v tej diciplini in bil si hiter! Te še kaj prime?
Začetki endura so bili zelo zanimivi, ostali so mi lepi spomini, preizkusil sem se, bil tudi dokaj uspešen, vendar sem se kmalu vrnil na XC bajk, oboje hkrati ni šlo.

Ali te dni kaj kolesarite na vašem koncu? Kakšno turo si boš privoščil, ko bo tole mimo?
Pri nas zaenkrat še vedno kolesarimo, pretežno po gozdu in z neko rezervo v glavi. Človek potrebuje zrak, naravo in mir, a opažam, da kmalu ne bo več te prostosti, razmere so vedno slabše, vendar upajmo na najboljše.
Ko bo pa enkrat vsega tega konec, komaj čakam, da ponovno organiziram družabno turco z lokalci in italijanskimi kolegi, ki morajo biti v teh dneh “zaklenjeni doma”.

Si kaj na zvezi z Braidotoma? Kako trenirata?
Z njima se slišimo večkrat na teden, trenutno imajo v Italiji prepoved gibanja v naravi, tako da sta na valjih doma v garaži. Po odpovedi olimpijskih iger nekaj dni nazaj sta si oddahnila, saj jima trenutne razmere ne dopuščajo kvalitetnih treningov.


Na domači dirki, foto Mateja Pelikan

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Mitja: Z Braidoti na lokalnih trailih, stalno dogaja, užitek in zabava.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Nekje v hribih z družino.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Verjetno bi tekel in hodil v hribe.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Scott Spark World Cup, huda mašina, izjemno delovanje, sistem vzmetenja - top, geometrija Scott-a mi zelo "sede”.

Tvoje prvo kolo?
Atala Cross - italijanska legenda.


Pa še ena iz enduro dni, sezona 2013, foto Vanja Kodermac

Tvoj vzornik?
Korenina mtb-ja Karel Bizjak – v upanju, da bom (ko bom v njegovih letih) tako pozitiven in z veliko voljo do kolesarjenja in odkrivanja novih krajev.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Marko Milanovič - enduro scena v Deš Flešu.

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Vse se da naredit, samo volja mora bit, misli pozitivno.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Štiri leta nazaj v Samoboru na XC dirki, spust po betonskih stopnicah, blatne razmere, prehiteval po desni strani mladince, nato po prednji gumi par metrov in nisem več kontroliral kolesa, bimfff na glavo, na srečo samo presekana spodnja ustnica, brada, počena čelada, na koncu drugo mesto ter direkt v rešilca.

Naslovna fotografija Mateja Pelikan

Preberi še
Na verigi: Tomaž Makuc
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani
Pubblicato: 31.03.2020

Fonte: www.mtb.si