Finale Ligure 2022: 24-urno svetovno prvenstvo posameznikov
… ali kako je Srečko Križnič postal prvi slovenski svetovni prvak v najzahtevnejši gorskokolesarski disciplini 24h MTB.
Finale 24H je najbolj epska 24-urna MTB tekma na svetu. Leta 2012 je v Finale Ligure potekalo prvo svetovno prvenstvo WEMBO in deset let kasneje je ponovno postalo prizorišče tega edinstvenega preizkusa vzdržljivosti za gorske kolesarje. A Finale 24H se odvija že od prejšnjega tisočletja, točneje od leta 1999, ko je skupina pionirjev prvič sedla na kolesa in odpeljala progo.
Zakaj je to najbolj epska 24-urna dirka?
Proga je zahtevna, skoraj v celoti se vozi po "singlcah", vzponi in spusti so zahtevni. Nekateri vzponi so tehnično tako zahtevni, da jih zvozijo oz. vozijo le najboljši tekmovalci. Poleg tega je precejšen del proge speljan na super razglednem terenu nad morjem. Lep razgled pa žal pomeni malo sence in ko se vroče sonce upre v te strmine visoko nad ligurskim morjem, postane vožnja precej peklenska. Letošnja proga (krog) je bila kot vsako leto relativno kratka, 12 km, a nekoliko daljša kot leta 2017. Na krog se je nabralo po podatkih organizatorja kar 380 višinskih metrov razlike.
Ker vsi tekmovalci vozijo v krogih, je poleg vsega omenjenega ena od mojstrovin Finale 24H tudi prehitevanje, ker je zelo malo odsekov, kjer je to sploh možno. Edini odsek, kjer si lahko "počival", pa je bil kratek odsek makadamske ceste navzgor. O zahtevnosti proge pričajo tudi številne postaje za prvo pomoč, ki so jih je na celi progi razpostavili kar sedem.
Dogodek je epski tudi zato, ker organizatorji ne poskrbijo le za tekmovalce, ampak za vse udeležence. Na prireditvenem prostoru je bila poleg številnih stojnic, okrepčevalnic tudi pumptrack proga, na kateri so podnevi in ponoči krožile mlajše generacije bodočih tekmovalcev. Na odru, mimo katerega so vozili tekmovalci, je potekal pravi rock koncert. In ko se je le ta končal, se je dogajanje preselilo na znamenito Tobogo. Tam vsako leto namestijo oder z DJ-em, ki potem zabava z udarno glasbo vse sodelujoče do 2. ure zjutraj. In da ni še konec – vsako leto organizatorji organizirajo dve tekmi 24H, eno za drugo. Po zaključku svetovnega prvenstva se je takoj nadaljevalo Finale 24H za četvorke, osmerke in E-bike kategorijo.
Deš Fleš zgodaj do taktičnega položaja
Letos je naša ekipa Deš Fleš na prizorišče prispela med prvimi, dan pred tekmo. Podporno ekipo smo sestavljali Jani Plestenjak (tehnična in operativna podpora), hči Klara Križnič (operativna in zdravniška pomoč) in jaz, Srečkova žena Andreja (vodja ekipe - skrb za vso logistiko in vse ostalo potrebno). Želeli smo si izbrati najboljši prostor v coni B, kjer smo rezervirali prostor. Lokacijo smo izbrali strateško – v celodnevni senci dreves in čisto ob progi malo pod Tobogo, s katere smo lahko potem med tekmo videli Srečka in se pripravili za njegov prihod.
Po postavitvi tabora smo vsi želeli preizkusiti progo. Bilo je super, ker še ni bilo tako vroče in na progi še ni bilo veliko ljudi. Najprej se je po progi zapeljal Srečko z Janijem, nato pa še midve s Klaro. To je bila moja prva vožnja po progi, saj leta 2017 nisem imela s seboj kolesa. Po odpeljanem krogu sva bili s Klaro precej šokirani, kako težka dejansko je. Teren je bil suh kot poper, tako da je še dodatno vse drselo in se premikalo pod kolesi. Vreme je bilo idealno 25 stopinj in rahlo oblačno. Super bi bilo, če bi imeli enako naslednji dan, a petek 27. maja se je začel brez oblaka. Ob osmih je kazalo že 28 stopinj in vsi smo vedeli, da bo ne bo lahko.
Le Mans start in vročina
Pred štartom smo namestili vse potrebno za oskrbo Srečka in ekipe v naš tabor. Po brifingu smo šli še čez zadnja navodila in ob 11.00 se je začelo. Tekma Finale 24H ima to posebnost, da se začne v Le Mans stilu - s tekom do koles. To pa ni bil tek par metrov, ampak so morali tekmovalci preteči 500 m čez drn in strn, preden so se smeli usesti na kolesa. Nekateri so tekli kar v supergah. Že po prvih krogih je bilo jasno, da sledi najbolj peklenski del dneva, saj so števci na izpostavljenem terenu nad morjem kazali 38 stopinj. Mi v senci smo jih imeli "samo" 30.
Poleg našega tabora sta bila Švicarja, ki sta vozila v paru (Team Promotion Tools Sports) in sta rekla, da nista vajena takšne vročine ter da sta mislila, da bosta umrla. Popoldne je vročina počasi začela popuščati in bilo je lažje voziti, kar se je pokazalo tudi na povprečnih časih.
Najvztrajnejši na polno v noč
Od 19. ure dalje so morali imeti vsi nameščene luči, čeprav se je stemnilo šele nekaj čez devet. Sledil je nočni del vožnje, ki je zaradi slabše vidljivosti še bolj zahteven. Do noči se tudi proga še dodatno poslabša – jarki postanejo še globji in premičnega materiala na posameznih delih proge je še več. Potrebna je skrajna koncentracija in previdnost. Število kolesarjev se iz ure v uro zmanjšuje. Nekateri se odločijo za počitek in gredo spat. Le najboljši in najbolj vztrajni grizejo naprej – krog za krogom celo noč.
Celotno prizorišče okrog proge daje občutek, kot da smo na eni veliki žurki. Iz taborov se kadi in diši po pečenem mesu, obložene mize se šibijo pod hrano in pijačo. Po koncertu številni odidejo na DJ party na Tobogi. Vse se umiri šele nekje okrog 3. ure zjutraj. Takrat napoči najtežji del za tekmovalce in za podporno ekipo. Treba je ostati zbran in buden. Vozi le še peščica najvztrajnejših kolesarjev in kolesark.
Letošnje leto smo rezultate spremljali kar prek spleta, a so bili objavljeni z nekaj urnim zamikom. Zato je bilo potrebno oditi vsake toliko časa do prireditvenega odra, kjer so se ves čas vrteli rezultati v živo. Najprej so nas zanimali le Srečkovi tekmeci. Glavni je bil Alan Colville. Na svetovnem prvenstvu nikoli ne veš, kdo bo prišel v tvojo kategorijo in kako resni so konkurenti. Klara je preverila, kdo je to in ugotovila, da gre za tekmovalca, ki se je vpisal v Guinessovo knjigo rekordov kot človek, ki je v 48-urah prevozil največ višinskih metrov. Verjeli ali ne: 30.321,28. Poleg tega je Klara našla tudi njegovo izjavo, v kateri je zapisal, da se bo boril za Irsko do konca in bo dal vse od sebe.
Čeprav je imel Srečko dva kroga prednosti pred Alenom, sva izračunali, da bo moral voziti skoraj do 11h. To zveni čudno in tudi je. Pravila tekme so namreč taka, da se tekma ne konča ob 11.00, ampak ko zmagovalec po 24-ih urah (po 11.00) prečka ciljno črto. Kdor je šel pred zmagovalcem v zadnji krog, pa ima potem še eno uro časa, da ga dokonča. Sredi tega računanja je naš tabor obiskal Avstralec Jason Archer, ki je leta 2017 premagal Srečka na svetovnem prvenstvu v Finale Ligure. Letos se je tekmovanja udeležil kot pomočnik organizatorjev in je rekel, da je videl kako Srečko vozi in da je vesel, da ni danes z njim na progi.
Team Breški tik pod stopničkami
Poleg Srečka se je letošnjega svetovnega prvenstva udeležil tudi Uroš Breški s svojo podporno ekipo, starimi znanci Mitjo Klavoro, s katerim smo bili na svetovnem prvenstvu 2017, in Matejem Pinoso ter Denisom Dodičem, s katerima smo bili na evropskem prvenstvu 2018. Oni so se odločili, da bodo v coni A, ki ni bila daleč stran, tako da smo se med tekmovanjem večkrat obiskali. Vsi smo navijali za Uroša in Srečka. Uroš je vozil odlično in bil cel čas med prvimi v kategoriji ter se boril za stopničke. Na koncu je bil žal Brazilec Juliano Edney Gehrke močnejši, naslednji tekmovalec pa je toliko zaostal, da se je Uroš odločil po času 21:25:39 s prevoženimi 22 krogi končati vožnjo na 4. mestu v kategoriji 45+.
Ko se je zdanilo, nama torej s Klaro ni preostalo drugega, kot da začneva spremljati še dogajanje v skupini elite. Tam sta se borila Kanadčan Cory Wallace in Italijan Marcello Ugazio. Ker je bilo med njima le nekaj minut razlike, je bilo jasno, da bo Cory vozil čisto do konca. Midve sva zračunali, da bo prišel v cilj ob 11.30. Po izračunih je moral Srečko prevoziti še en krog. S 26 prevoženimi krogi (po Garminu prevoženih 322 km, 8350 višinskih metrov) je tako zaključil vožnjo ob 23:32:28. Alan se je po svojih napovedih boril do konca. V času 24:42:57 mu je uspelo narediti 25 krogov. Srečko se je skupno uvrstil na 12. mesto med vsemi tekmovalci, Uroš pa kljub predčasnem zaključku na 29. mesto.
Finale 24H je zagotovo upravičil svoj moto IT’S HARD, IT’S FUN, IT’S CRAZY.
Uroš Breški:
"Moje drugo svetovno prvenstvo. Rezultatsko malenkost višje, vendar precej boljše in konstantno odpeljano. Nekako sem hotel poravnati račune z to progo, na kateri sem 2017 odpeljal svojo najslabšo štiriindvajseturko in mislim, da mi je uspelo. To mi je bila tudi največja motivacija, da sem se za dirko odločil, pripravil in odpeljal. Ob sebi sem imel ekipo, ki se je spet izkazala in brez katere si na takih prireditvah nemočen. Vsak je dal svoj maksimum od sebe, za kar sem jim od srca hvaležen. Še so zaloge! Tako v opremi, taktiki, prehrani a mislim, da je bilo kar se mene in štiriindvajseturnega dirkanja tiče to to! Čestitke tudi Srečkotu in ekipi! Če se lahko štejem med tiste, ki vemo, kaj je štirindvajseturno dirkanje po razbitem in razsutem, potem je to, kar je odpeljal za naslov svetovnega prvaka, prava perfekcija!"
Srečko Križnič:
"Po naravi in tudi po izobrazbi sem raziskovalec, ki vedno išče izboljšave. Tudi tokrat sem se podal na prvenstvo z namenom, da v praksi uporabim vse znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil do sedaj, in poskusim odpeljati optimalno. To mi je uspelo, vozil sem konstantno in brez večjih težav, koncentracija sladkorja v krvi je bila ves čas na ustreznem nivoju in ustavljal sem se le, kolikor je bilo nujno. Počival nisem nič. Na srečo tudi nisem imel tehničnih težav. Seveda ne bi bilo ničesar brez odlične ekipe. Hvala vam Jani, Klara in Andreja za pomoč in vso pozitivno energijo, ki mi je zelo olajšala vožnjo."
Statistika vožnje
Srečko je vozil z dvema kolesoma, oba model Cannondale FSi, ki ju je med celo vožnjo zamenjal dvakrat (zvečer in zjutraj).
Med tekmo je spil 26 bidonov (7,5 dcl) z različnimi koncentracijami napitka Nduranz glede na vročino ter še kakšen bidon čiste vode, zaužil je še 33 gelov Nduranz. Vseh postankov se je skupaj nabralo le za 30 minut. Tehničnih težav na srečo ni bilo. Boleče koleno je bodoča fizioterapevtka Klara med postankom oskrbela z hladilnim gelom. Po zaključku pa je poskrbela še za masažo bolečih stopal.
Rezultati - nekaj zanimivosti
Zmagovalec je s časom 24:25:22 prevozil 32 krogov. Cory Wallace je s tem osvojil že četrti naslov svetovnega prvaka v MTB 24h. Jason English, svetovni prvak prvega Finale 24H, je bil tudi letos na progi in je končal na odličnem 5. mestu.
Finale pa ni rezerviran le za fante, sem pridejo tudi dekleta. Zmagovalka je bila Američanka Chelsey Magness, ki je v času 23:16:58 prevozila celih 24 krogov pred domačinko Gaio Ravaioli, ki je v času 24:02:15 naredila en krog manj.
Poleg tega bi izpostavila še najstarejše tekmovalce. Med moškimi je v kategoriji 60+ zmagal Avstralec Peter Selkrig s prevoženimi 20 krogi in pri damah 60+ Kanadčanka Kim Long s prevoženimi 13. krogi.
Med kategorijami pa sta še dve posebni kategoriji. Single speed – zmagovalec Italijan Mario Ginevro z 21 prevoženimi krogi in Italijanka Ausilia Vistarini s 15 krogi. V kategoriji invalidi je bil zmagovalec Frasta. Med ženskami bi bila to Dalene Pretorius, a je kljub umetni nogi vozila v kategoriji 60+ in končala na drugem mestu ter prevozila neverjetnih 10 krogov.
Vsi vrstni redi
Kako je zmagovalec opisal tekmo, si lahko preberete na cog.konaworld.com
Zgodovina slovenskih 24h
Nedvomni začetnik in v veliki meri glavni krivec za to, da se je Srečko začel s 24-urnimi preizkušnjami, je njegov prijatelj in vsem dobro znani vzdržljivostni gorski kolesar Uroš Breški.
Uroš je bil prvi Slovenec, ki si je drznil podati se na prvenstvo organizirano s strani WEMBA (World Endurance Mountain Bike Organization) in je leta 2015 osvojil tudi prvi naslov evropskega prvaka za Slovenijo, prav tako v Finale Ligure. Več o tem: Breški evropski prvak v 24-urni dirki
Nato sta se s Srečkom skupaj podala na svetovno prvenstvo v Finale Ligure leta 2017. Več o tem: 24 ur Finala: Srečko srebrn, Uroš peti!
In tudi na evropsko prvenstvo 2018 na Slovaškem. Več o tem: EP v 24-urnem kolesarjenju: V kategoriji 45 – 49 let imamo prvaka in podprvaka!
Sledil je premor zaradi COVID-19. In dolgo pričakovano svetovno prvenstvo 2022 …
Avtorji fotografij so Jani Plestenjak ter Klara in Andreja Križnič.
Preberi še
24 ur Finala: Srečko srebrn, Uroš peti!
Breški evropski prvak v 24-urni dirki
Objava Finale Ligure 2022: 24-urno svetovno prvenstvo posameznikov se je prvič pojavila na mtb.si.
Pubblicato: 09.06.2022
Fonte: www.mtb.si
