Lynx trail – z risi čez Risnjak do Reke
Tematska 221-kilometrska tura od Pivke do Reke, ki so si jo zamislili Avstrijci GravGrav, je posvečena največji evropski mački. Lani sta jo napadla Davor in Žan (turo, ne mačko).
Kolesarjenje je vsaj po mnenju bralcev mtb.si verjetno najlepše v čim večji vukoj**ini. Zmotno! Še lepše je v risojebini, če imaš pa še to preklemano srečo, da zagledaš eno od nekako tridesetih odraslih predstavnikov teh največjih mačk v Sloveniji, pa sploh. O reševanju populacije risa v Sloveniji in projektu LIFE Lynx ste morda že kje kaj zasledili. Kolesarji risa občudujemo po svoje, med drugim z 221 km dolgo turo Lynx Trail, ki poteka od Pivke do Reke. Zamislili pa so si jo Avstrijci iz druščine GravGrav, ki imajo risa tudi v svojem logotipu.
Lani poleti sta ga "risovo furo" prekolesarila Davor Remec in Žan Kuralt. Malo počasneje, kot sta načrtovala, a vendarle glede na druge poskuse zelo hitro, saj so pri GravGrav naprimer zapisali, da gre za štiridnevno avanturo. Žan je takole opisal lansko turo:
Prolog
Ko je Berni (op. Bernarda Bele, raziskovalka na Oddelku za biologijo) prvič omenila, da se pripravlja bikepacking (kot backpacking, le s kolesi) trasa po slovenskih Dinaridih in Gorskem Kotarju, sem zastrigel z ušesi. Nato sem bil povabljen na testno vožnjo po začrtani trasi z GravGrav, a si moja zadnjica še ni opomogla od Istrskega podviga prejšnji vikend. Sem se pa, glede na to, da sem se takrat v službenem času še ukvarjal z ekologijo in rabo prostora evrazijskega risa, nekako čutil dolžnega prevoziti pot, ki se podaja globoko v gozdove, kjer kraljujejo risi. Tako je Lynx Trail pristal na seznamu želja in upal sem, da najdem čas še preden v Centru Dina zmanjka potnih torbic z brevet knjižico in drugimi bonbončki. Obenem pa sem, glede na razdaljo in (kilo)metre vzpona, ki jih je potrebno premagati na poti od Pivke do Reke, nekako prišel na idejo, da bi se s potjo dalo opraviti v enem dnevu.
Potreboval sem le še podobno mislečega partnerja, saj bi bilo 12+ urno solo kolesarjenje lahko nekoliko dolgočasno. Na srečo Davorja ni bilo treba pretirano prepričevati, saj je tako ali tako moral preizkusit opremo za septembrski Istraland - podobno bikepacking dogodivščino, ki te popelje od Sežane preko Istre do rta Kamenjak in nazaj v Sežano. Sicer smo Istro tako prekolesarili že " target="_blank" rel="noreferrer noopener">lani, a nam je vreme nekoliko prekrižalo načrte, ki smo jih imeli, zato je letos na vrsti popravni izpit. A to je že druga zgodba. Slovenski del Lynx Traila sva v večji meri že poznala, medtem ko je bil Hrvaški del popolna neznanka. V spominu sem imel le Matejev zapis z naslovom “Risnjak me je dotolkel”. Dobra popotnica, ni kaj.
Planeti so se poravnali in tako sva z Davorjem določila Dan D - 16. avgust 2023. Budilka je bila nastavljena za 2:30, saj sva bila ob 4:00 zmenjena pred Dino. Ampak najprej nekaj besed o izbiri opreme.
Kolo in ostalo
Lynx Trail je označen kot MTB teren, in ker nimam primernega XC kolesa, enduro kolo pa bi bilo (to lahko zdaj potrdim) neprimerno za vsaj 200 km poti, sem se odločil za svojo zanesljivo Rozalijo (glej spodaj). Rozika je res "švicarski vojaški nož" od kolesa in se lahko spopade s skoraj vsem, kar mu vržeš pod kolesa. Kar zadeva kolesa (obročnike v tem primeru) - ta sem opremil s plašči Schwalbe Racing Ray XC 2.1 (ja, v okvir spraviš precej profiliran xc plašč dimenzij 29x2,1", pri čemer ostane celo nekaj prostora za blato). Za nekoliko več udobja sem že lani oporo krmila zamenjal za “suspension stem”, ki se je na makadamu odlično izkazal, zagotovo pa je pomagal, tudi na bolj MTB terenu - vendar se ne bi branil vilic s kakšnih 100 mm hoda. Torba na zgornji cevi je napolnjena s prigrizki in powerbankom, pod spodnjo cevjo je škatla za orodje z vsemi rezervnimi deli in dvema 750-mililitrskima plastenkama (z dodatno 500-mililitrsko mehko plastenko v zadnjem žepu). Na sebi sem imel tudi ultralahek tekaški nahrbtnik, v katerem sem hranil oblačila in še nekaj hrane. Kolo je delovala brezhibno, ne glede na nekaj res divjih odsekov.
Sreda ob 4:30
Začela sva nežno, saj sva vedela, da nima smisla pretiravati že takoj na začetku. Tako sva se povzpela do Slovenske vasi in naprej proti Petelinjskemu jezeru. Sledila sva črti izrisani na najinih GPS napravah in, tudi zato ker je bila še trda tema, z visoko hitrostjo zaplužila naravnost v jezero. Seveda nisva pričakovala, da bo sredi avgusta v jezeru voda. Hitro obrneva in nadaljujeva po suhi poti ob jezeru. Do začetka vzpona na Volovjo reber - tisto Volovjo reber, kjer je bila načrtovana vetrna elektrarna - je šlo kot po maslu, nekje pred Bačem naju ob poti pozdravi srna. Vzpon na Reber je nesramno strm, dodatno ga otežuje globok grušč nekoliko večje granulacije, a na petindvajsetem kilometru so noge še sveže. Pretiranega vetra to jutro na Volovji rebri ni bilo, je pa sonce ravno pokukalo izza Javornikov.
Asfaltiran vzpon do Sviščakov je bil pravi balzam za telo in duha, čeprav se tudi v nadaljevanju poti, ki je peljala mimo Mašuna in naprej do Babnega polja, pa čeprav po makadamskih cestah, nisva pritoževala nad podlago. Trgovina na Babnem polju je bila po okroglih 80 kilometrih kot naročena za prvi postanek in osvežitev zaloge vode in kalorij, ki sva jih vozila s seboj. Povabilo v vaško gostilno sva prijazno odklonila, saj sva takrat še verjela, da lahko ujameva vlak nazaj v Pivko (kako zelo sva se motila ????). Optimizem naju je minil že približno tri kilometre kasneje, ko je GPS sled v Podgradu zavila desno čez travnik in nato strmo navzgor po skalnati vlaki. Morala sva sestopiti in slab kilometer nadaljevati peš. Podoben scenarij se je v prihodnjih kilometrih ponovil še nekajkrat, povprečna hitrost pa vztrajno padala. Tudi ko se je teren nekoliko izravnal, podlaga ni dopuščala udobne in hitre vožnje. Paravičevo mizo, kjer bi se spodobilo ustaviti in pomalicati, sva le ošvrknila in nadaljevala v smeri smučarskega središča Platak.
Platak, Risnjak ...
O tem so pričali tudi smerokazi - pri enem, na katerem je pisalo “Platak 3h”, sva z dokaj lepe makadamske ceste zavila desno na pešpot, sprva v obliki s kamenjem obložene enoslednice, ki se je kasneje razširila v nekakšen kolovoz.
Na srečo sva med iskanjem najlepše linije med kamenjem lahko uživala v čudovitih razgledih in se kmalu (beri: prej kot v treh urah) znašla pri Planinarskem domu Platak, kjer sva dotočila vodo, nato pa zagrizla v strmino servisne poti, ki vodi mimo vrha smučišča do prevala Rimska vrata.
Vmes sva tudi formalno vstopila v Narodni park Risnjak. Sledil je spust po Rimski cesti, ki ji julijske nevihte niso prizanesle. Sicer makadamska pot je sedaj popolnoma sprana, ostali so le še večji kamni in skale, nastali pa so kanali po katerih je drla voda. Ne najbolj prijetni štirje kilometri, pa čeprav navzdol. V dolini se je podlaga drastično izboljšala, rekel bi, da je že skoraj spominjala na makadamske poti na Notranjskem. Tako sva hitro napredovala in se kmalu znašla v Beli Vodici, eni od uradnih vstopnih točk v NP Risnjak.
Jezeri in razgled na Kvarner
Sledil je ne predolg vzpon in spust do Lokvarskega jezera. Ob jezeru poteka razgibana pot, ki nudi lepe razglede na jezero - seveda v primeru, da je v jezeru kaj vode. Midva te sreče nisva imela, saj je bilo jezero prazno. Vseeno pa sva uživala na zavitih enoslednicah s kratkimi in strmimi rampami. Pri jezu sva zavila levo proti Lokvam. Priznati moram, da sva bila vsakega metra asfalta zelo vesela, saj razumete - da malo roka počije. Kmalu sva se znašla ob naslednjem vodnem telesu - Fužinskem jezeru, kjer sva si na bencinski črpalki privoščila sladek gaziran napitek ameriške multinacionalke in čips. V ekstremnih razmerah se človek pač posluži ekstremnih “rešitev” in kalorije je potrebno nekako vnesti v sistem, čeprav se je želodec že cel dan nekaj upiral. Nekaj kratkih kilometrov do vasi Lič je minilo ob opazovanju grebenov, preko katerih se bova morala prebiti na jadransko stran. Strm uvod po razpadlem asfaltu je eskaliral v prvo od treh “rampas inhumanas” - relativno kratkih, a izredno strmih odsekov, kjer so nakloni presegali 20 %. Nič kaj prijetno za že nekoliko utrujene noge. Izkaže se, da greš navkreber peš približno enako hitro kot kolega, ki na vso moč pritiska na pedala. Vsekakor pa se je splačalo potrpeti, saj se je na vrhu odprl čudovit razgled na Kvarnerski zaliv.
“Zdaj pa samo še 30 km spusta,” sva si mislila, ko sva v daljavi opazovala Reko. Na koncu sva za teh “samo 30 km” potrebovala kar 2 uri - presenetile so naju še tri strme rampice (glej zgoraj), slab kilometer porivanja kolesa navkreber in nenazadnje dokaj gost promet skozi mesto do železniške postaje, kamor sva prispela po 16 urah in 6 minutah na poti.
Epilog
Vlak je z Reke odpeljal ob 18:47 brez naju. Na srečo se je bil Peter pripravljen ob 9. uri zvečer iz Izole pripeljati na Reko in naju prepeljati v Pivko. Slava mu!
V pogovoru z Maxom, ustanoviteljem GravGrav in avtorjem poti, smo kasneje ugotovili, da sva tako nevede postavila tudi FKT (t.j. Fastest Known Time) Lynx Traila. Če imate radi sebe, svojo rit in svoje roke, vam tovrstno početje močno odsvetujem in predlagam, da se držite priporočenih štirih etap, ki vas v prijetnem tempu popeljejo od Pivke do Reke.
V bližnji prihodnosti gre pričakovati tudi nekaj lepotnih popravkov trase, ki bodo omogočile bolj tekočo vožnjo in nekaj manj rinjenja kolesa navkreber.
Nekaj statistike
- 215 km
- 4400 m vzpona
- 16:06 na poti
- 6600 kcal (tj. med pet in šest povprečnih pic)
Nekaj več statistike na Stravi
Več o Lynx Trailu na gravgrav.cc
Risi na Celovški cesti
Decembra lani je Žan Lynx Trail predstavil tudi na dogodku v ljubljanski trgovini Loose Cycles.
Fotografije Žan Kuralt, razen kjer je drugače navedeno
Preberi/oglej si še
Trans Balkan Race po Gulinovo
Povsod je lepo, ampak doma bi lahko bilo lepše!
Objava Lynx trail – z risi čez Risnjak do Reke se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.
Pubblicato: 02.02.2024
Fonte: www.mtb.si
