Bike Transalp gre na oddih … dobesedno
Legendarna etapna gorskokolesarska dirka, svoj čas zelo priljubljena tudi pri slovenskih kolesarjih, se začasno poslavlja.
Po uradni odpovedi dirke Bike Transalp 2025 se je s čustvenim zapisom na spletu oglasil legendarni Uli Stanciu. Pionir evropske gorskokolesarske scene, ustanovitelj nemške (v resnici svetovne) revije Bike, iniciator Bike festivala v Gardi in idejni oče dirke Bike Transalp ni skrival razočaranja nad odločitvijo novega lastnika založniške hiše Delius Klasing Verlag, koncerna Klambt Group.
Pioniorsko leto 1990
Julija 1990 so Uli, Michael Conrad in Christian Roschmann z gorskimi kolesi prečili Alpe. Uli je epsko dejanje seveda popisal v reviji Bike. Sledil je val navdušenja in kolesarji so začeli ponavljati turo čez Alpe. Uli je avanturistično turo nadgradil in jo spremenil v večdnevno gorskokolesarsko dirko čez Alpe do Gardskega jezera. Bike Transalp je postala matrica za podobne etapne dirke širom sveta.
Težka odločitev
Organizatorji so v odpovedi poudarili, da so jih k težki odločitvi prisilili ekonomski razlogi. Kot založniška hiša so morali znaten del sredstev preusmeriti v izvedbo dogodka, na katerem so zadnja leta beležili precejšen osip tekmovalcev. To so poskušali rešiti s tem, da so dolgoletno prakso tekmovanja v parih leta 2019 prekršili in dovolili nastop tudi posameznikom. Lani so prvič na štart dovolili tudi e-kolesarjem. A slabo načrtovana udeležba tega segmenta kolesarjev se je končala z mnogimi težavami in pritožbami, pravzaprav s polomom.
Dirka bodo definirali na novo
Orgnizatorji pravijo, da bodo v letu premora na novo definirali dirko in se z novim pristopom vrnili v letu 2026. Pa jim bo to res uspelo?
Uli je v svojem zapisu zelo kritičen. Pravi, da so za zmanjšanje udeležbe krive predvsem organizacijske napake, ki so se začele dogajati po njegovi upokojitvi in formalnem umiku iz ekipe po letu 2012. Maksimiziranje dobička je začelo ubijati pionirski duh Transalpa: željo po druženju, avanturi in doživetju. Dirka ni bila več nagrada bralcem revije, ampak še en kanal lastnikov za zaslužek. Zaveda se, da je eden od vzrokov za manjšo udeležbo na Transalpu tudi konkurenca drugih podobnih etapnih dirk.
Upad organskih in porast e-kolesarjev
Hkrati je prišlo do precejšnjih sprememb tudi v kolesarskem svetu. Uspešnim letom so sledila leta krize in sponzorji so se začeli umikati. Prav tako so se umikale turistične destinacije, ki so pred leti prav s pomočjo dirke Transalp zgradile svojo prepoznavnost. Spremenil se je tudi segment kolesarjev v množični populaciji, saj je upadlo število organskih in se hkrati močno povečalo število e-kolesarjev, ki imajo drugačne želje in potrebe.
Moj prispevek k Transalpu
Na dirki Transalp sem bil le enkrat. Leta 2019 sva jo v barvah ekipe mtb.si odpeljala z Alešem Bobnom – Bobijem. Po štirih štartih na ”domači” etapni dirki 4 Islands sva šla poleti v avstrijski Mayrhofen (takrat nismo štartali v Nemčiji) z velikimi pričakovanji. Dirko z velikim svetovnim renomejem in fascinantnimi številkami v opisih etap sem končal z mešanimi občutki. Všeč mi je bilo, da sem bil del enkratnega dogodka. Navdušile so me številke: 9 dni, 7 etap, 550 kilometrov in 17.000 višincev, a (pre)velik del teh je potekal po asfaltu in makadamu.
Razočarala me je tehnična (ne) zahtevnost dirke. Navdušili so me novi kraji, a tisto leto nismo šli skozi meni tako ljubi Livigno, cilj pa ni bil v tradicionalni Rivi del Garda, ampak na jezeru Molveno. To ni bilo isto. Všeč so mi bila ”taborniška” prenočevanja v športnih dvoranah, šolah, vrtcih in kulturnih domovih. Hrana ni bila kaj prida. Logistika je bila zahtevna, a sem in tja je šlo tudi kaj narobe. Na trasi je manjkalo redarjev, sem in tja tudi smerne table. Vseeno smo prišli do cilja, a ostali brez zadnje večerje. A ker smo gorski kolesarji že po naravi precej trpežni, smo bili na koncu vseeno vsi zadovoljni.
Ni se izšlo niti z zunanjimi svetovalci
Organizatorji so najeli agencijo, ki naj bi rešila Transalp, a jim to ni uspelo. Zdaj isto prosijo Ulija. Ta si seveda želi, da njegova ideja ne bi kar tako ugasnila, zato je gorskim kolesarjem namenil nekaj vprašanj, na katera sem odgovoril:
- Si pred kratkim običajno (organsko) kolo zamenjal z električnim?
Ne, nisem in upam, da bom lahko še nekaj časa vztrajal na njem. A ko bo prišel tisti čas, bom verjetno menjal. - Bi še kdaj dirkal čez Alpe?
Ja, bi dirkal, bi pa tudi samo vozil. - Bi si za to izbral organsko ali električno kolo?
Dokler zmorem, bi šel z organskim; kasneje morda tudi z električnim. - Kako pomembna sta na dirki čez Alpe udobje in užitek?
Užitek DA, udobje NE. - Kako zahtevno dirko si želiš?
Srednje do zelo zahtevno, če je prelahka, je bolje, da je to turistična tura. - Kako pomembni so pokrajina, doživetje in zabava v povezavi s tekmovalnim duhom?
Za udeležence, ki tekmujejo za zabavo, mora biti ta povezava zelo močna. - Koliko dni naj bo dolga dirka?
Transalp mora trajati 7 dni! - Si želiš voziti v paru ali kot samostojni udeleženec?
Enodnevne dirke vsekakor samostojno, daljše etapšne dirke pa v paru, čeprav je to včasih dokaj zahtevno.
Transalp je ime, ki velja in pove
Kljub grenkemu priokusu je Uli vesel, da je v 25-letni zgodovini Transalpa več deset tisoč udeležencev zmoglo traso dirke, da so uživali v lepoti Alp in spotoma stkali mnoga prijateljstva. Še bolj ga veseli dejstvo, da so poleg tekmovalcev Alpe prevozili tudi stotisoči gorskih kolesarjev, ki jim je čas na poti čez prelaze in doline pomenil le to, da so pred nočjo prišli do naslednje nastanitve. Transalp bo ostal z dirko ali brez nje, Transalp je ime, ki pove!
Fotografije prireditelj
Preberi še
Bike Transalp 2020: Alp ne moreš kopirati
Objava Bike Transalp gre na oddih … dobesedno se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.
Pubblicato: 06.03.2025
Fonte: www.mtb.si
