Tretjič pod Bilogoro

Nekaj magičnega je tam. V teh koncih sem se pred pol leta zaljubil (tudi) v gravel. Trikrat sem bil že tam in s prijaznimi gostitelji smo prevozili dobrih 400 kilometrov njihovih zlatih cest.

Zakaj zlatih? Zato, ker so sedimenti dno Panonskega morja obarvali rumeno in pogosto imajo tak odtenek tudi njihove makadamske poti.

Tretjič letos so se na zlatih bilogorskih makadamih srečali tudi udeleženci serije Bilo.Gravel

Ta je zdaj že tradicionalna. Prvo gravel tekmo so organizirali leta 2022, že naslednje leto pa pripravili serijo treh dirk. Sezono so začeli maja na Bilogori, julija so se potili na Moslavini, septembrski Papuk pa letos zamenjali z južno Moslavino. Zaključna dirka sezone je bila moja prva gravel preizkušnja s štoparico. Z menoj so šli še Irena, Barbara in Luka.

Igor in Senad

Bjelovarčana Igor Prka in Senad Begić sta gonilni sili serije. Dobro vesta, da je dobra trasa le osnova za dober dogodek, a tekmovalci si dirko zapomnijo tudi po drugih (ne)pomembnih stvareh. Vsak udeleženec dobi personalizirano štartno številko s svojim imenom (tudi, če se prijavi le en dan pred dogodkom). Vsak tekmovalec prejme bogato napolnjeno vrečko dobrodošlice, vsak dobi lepo majico, vsakega v cilju čaka ”finisher” medalja.

Z roštilja si lahko vsak sestavil svoj obrok. Pri vsem tem ju močno podpirajo lokalne turistične organizacije in lokalna podjetja. Zavedajo se, da težko konkurirajo hrvaški obali in vsak tak dogodek jim pomaga pri prepoznavnosti in popularnosti destinacije. Poleg zadovoljstva udeležencev je to glavna želja in naloga organizatorjev serije Bilo.Gravel.

Štart zaključne dirke serije je bil v Grubišnem polju

Za vsako dirko serije pripravijo tri trase. Tokrat so bile zelena, modra in rdeča, dolge 30, 60 in 80 kilometrov. Trasa je imela obliko triperesne deteljice in ena sama okrepčevalnica v stičišču poti je imela funkcijo dveh (za srednjo) oziroma treh (za daljšo dirko) okrepčevalnic. Kljub dotikanju tras tam ni bilo nobene zmede z navigacijo in orientacijo.
 
Vremenska napoved je bila prijazna. Nekaj kapelj bi lahko padlo ponoči, pa niso. Dopoldne je bilo nebo oblačno. Deževati je začelo nekaj minut po štartu, ko je za počasno vožnjo skozi mesto pred karavano kolesarjev še skrbelo policijsko spremstvo. Gozd nad nami je ponudil nekaj strehe, a pot pod nami se je vseeno namočila.  Namočilo je tudi nas, a ni bilo prehudo. Čez dobre pol ure je dež ponehal. Kasneje je še enkrat zagrmelo, a nevihta je bila daleč.

Slaba stotinja udeležencev je štartala skupaj. Irena, Barbara in Luka so si izbrali srednjo traso, jaz sem šel na drugo. Če bi močneje deževalo, bi jo tudi jaz skrajšal. Večji del poti je šel po speglanem makadamu, nekaj je bilo gozdnih in poljskih poti, slaba tretina je bilo asfalta – ravno prav za sprostitev. Že po prvih kilometrih sem ostal sam. Deseterica hitrejših mi je ušla, večna je ostala zadaj.

To mi je ustrezalo, saj sem bil usran le od lastnega blata in peska. Tisti, ki so vozili v skupinah, so ga izdatno dobili od sotekmovalcev. Dirka je bila lepo speljana in ves čas sem razmišljal, da tu ne bi smel dirkati, ampak uživaško voziti gravel. Kilometri so se hitro vrteli, Garmin je odšteval razdaljo do cilja, na nebu se je pokazalo sonce in posušilo poti.

Na 60. kilometru me je v čelo pičila čebela

Le za kateri greh me je kaznovala?  Žal je s smrtjo kaznovala tudi sebe. Malo pred ciljem sem ujel edinega kolesarja. Zadnjih nekaj kilometrov sva jo potem gonila na vso moč in dirko končala skupaj. Ker je bil domačin, sem mu na ciljni črti pustil prednost. ”Moj trio” je krajšo traso zaključil malenkost pred menoj. Poleg ”finisher” medalj so vsi v svojih kategorijah dobili še prave, le jaz sem ostal brez nje. Vodovodna pipa in gumijasta cev sta oprali nas in kolesa.

Žar mojster se je znojil in izpolnjeval naše želje. Zraven se je rosil avtomat za točeno pivo. Zmagovalce so na odru zamenjali bobni in kitare. S tonsko vajo so začele štiri najstniške rokerice. Menda so ga kasneje hudo žgale, a takrat smo bili mi že v planinskem domu Kamenitovac.

Tako daleč seveda nismo prišli samo za eno gravel vožnjo

Področje Bilogore, Papuka in Moslavine je prepredeno z mrežo lepih makadamskih poti. V nedeljo smo na drugem koncu Bilogore naredili še eno turo. Ta je bila drugačna: sončna, suha in v prijetnem gravel tempu. Trasa je bila še boljša od sobotne, saj smo prevozili kup povsem gladkih enoslednic. To imamo radi!

Serijo Bilo.Gravel podpirajo TZ Bjelovarsko-bilogorske županije, TZP Južna Bilogora in tamkajšne občine.

Fotografije prireditelj in Matej Hartman @matej.mahmtb

Preberi še

Mah nas razvaja: Nad drugačnim morjem

https://www.mtb.si/reportaze/bjelovarska-gravel-pravljica/

Objava Tretjič pod Bilogoro se je prvič pojavila na mtb.si - mountain bike Slovenija.

Objavljeno: 15.09.2025

Vir: www.mtb.si