Darko in Sandi sta amaterja. Ljubitelja koles, tudi specialk, bolj kot ne rekreativca in užitkarja, ki sta letos prvič v dvojcu odpeljala dirko 4 Islands, hkrati pa s strani mtb.si dobila priložnost, da odpeljeta še eno rekreativno dirko na Hrvaškem. Sandijev zapis:

Morda samo ime in okolica, kjer je dirka locirana obeta veliko, a vendar maraton ni pokazal vseh čarov lepote narave v tolikšni meri, kot bi se pričakovalo. Hrvaški organizator Adria Bike je dirko postavil v narodni park Plitvička jezera, točneje v kraju Korenica, na samem obrobju nacionalnega parka. Adria Bike se ponaša tudi z organizacijo enega v mojih očeh najlepših MTB dogodkov v bližji okolici, etapne dirke 4 Islands.

Eden izmed razlogov za udeležbo na maratonu Plitvice je bila tudi vrhunska organizacija dogodka na "štirih otokih!", ki me je popolnoma očarala. Zatorej sva z Darkom komaj čakala na … nedeljo.

Dan D

Nedelja. Budilka. 3.00. S kolesarskim sotrpinom pakirava vso potrebno opremo v avto in se neprestano ozirava v deloma zvezdnato nebo. Napoved vremena je namreč kazala na najslabše. Rahlo deževje s stopnjevanjem intenzitete do popoldanskih ur, ko so bile na najavljene tudi nevihte, se je glasilo na “weather report”. Z določeno mero negotovosti se odpraviva na skoraj 300 km dolgo pot do Korenice. Kar bo pa bo, si rečeva, in že sva na avtocesti.


Nenehno ozirajoča se v nebo z vprašanji ali bo vreme zdržalo?

Pot presenetljivo hitro mine in že sva v osrčju narodnega parka Plitvička jezera, kjer občudujeva lepoto narave ob toku reke Korana. Prispeva na kraj dogodka, ki sva ga tako nestrpno čakala. Nebo je oblačno, a zaenkrat brez padavin.

Kot pričakovano od takšnega organizatorja so bila parkirna mesta vidno označena in nič ni bilo prepuščeno naključju. Prevzem štartnih številk, kratek pogovor o napovedi vremena, ogled prisotnih stojnic različnih proizvajalcev športne opreme. Najbolj me je osupnil E-bike fatitie. Ja, e-bike, električno kolo, ki pomaga premagovati težke napore malce slabše pripravljenim kolesarjem.


Sandija je tolsti E- Haibike popolnoma očaral.

Organizator je namreč E-kolesarjem prilagodil traso in jih popeljal po tako imenovanem EASY maratončku v skupni dolžini 35 km s 500 m višinske razlike. Ta je bila namenjena malce slabše pripravljenim kolesarjem oz. novincem v gorskokolesarskem svetu. Takšnih se je skupaj na štartu zbralo 286. Trasa EASY je bila namenjena tekmovanju tudi ti. "tonašem", torej udeležencem, ki brez kolesa tehtajo več kot 101 kg. Nisem mogel verjeti: kar 20 se jih je nabralo.

Naslednja različica CLASSIC je merila v dolžino 49 km z 950 m višinske razlike. Tu je bila tudi najbolj množična udeležba s 306 udeleženci na startni črti.
Najbolj pogumnim je bila namenjena različica EPIC s skupno razdaljo 68 km in 1.350 m višinske razlike. Lotilo se je je 180 hrabrih.

Pa odrinimo

Tri skupine štartnih boksov, razdeljenih po štartnih številkah, s časovnim razmikom štarta 10 minut, se je izkazalo za pravo potezo. Nikakršne gneče ali prerivanja ni bilo zaznati. Pot nas je sprva peljala po asfaltni cesti skozi naselje Korenica skozi Ponor Korenički, kjer se je asfalt spremenil v makadam vse do vznožja prvega vpona. Sledil je prehod v gozd po gozdni poti, kjer smo se soočili s prvim malce bolj resnim, skoraj 8 kilometrov dolgim vzponom proti 1.250 m visokem vrhu. Tu so se že kazale prve pomanjkljivosti posameznikov, tako fizične kot tehnične, saj se vsi udeleženci vozijo po isti trasi in se na sami dirki odločajo, katero dolžinsko traso bodo ubrali. Trasa je večinoma speljana po utrjeni makadamski gozdni poti, tako da padcev ni bilo dosti.

Po nekaj kilometrski vožnji na vrhu planote in razgledi v dolino (tu se EASY trasa odcepi) se je pričel spust z lepo, tehnično manj zahtevno enoslednico. Čisti užitek, ki je bil kar prehitro za nami.

Sledil je vzpon na skoraj 1.300 m visok Jelovi vrh, za katerim nas je pričakala že druga okrepna postaja, polno založena s sadjem, vitaminskimi napitki, energijskimi tablicami ... skratka pohvalno.

Malce za okrepno postajo se je odcepila trasa EPIC, ki sva jo z Darkom “spregledala”. Omenim lahko, da so vse trase zelo dobro in nedvoumno označene, tako, da so kakršni koli izgovori, da je kdo kje zgrešil, popolnoma odveč.

Sledil je kratek vzponček kot priprava na MTB sladkorček dneva. Pravi spust v dolino. Tehnično srednje zahteven spust je marsikateremu udeležencu delal preglavice. Nekaterim pa je pognal adrenalin po žilah in pripeljal do stadija, ko so se z vriskom in nasmehom na obrazu zapodili v dolino. Polni adrenalina in vtisov po spustu smo se skozi dolino pripeljali do cilja, kjer so nas pričakali aplavzi, vzpodbuda, glasba, “snack” paket in ponos na odpeljano dirko brez poškodb, padcev, težav ... in ne boste verjeli, brez ene kapljice dežja. Skorajda idilično.


Darkov nasmeh pove vse! Ja, uživava 100 na uro! Foto adriabike.hr

Vse lepo enkrat mine

Za nagrado na cilju so nas pričakali še tlačni čistilci, da smo lahko našim dvokolesnim družabnikom privoščili prho.

Sledilo je zbiranje vtisov, tuširanje, preoblačenje, pakiranje koles in opreme ter težko prisluženo kosilo v nekaj minut oddaljeni restavraciji.

Vse to je botrovalo čudovitemu podoživljanju lepega dogodka za nas … amaterske kolesarje na profesionalno organizirani dirki.

Preberi še
Profesionalna tekma za rekreativce

 

Pubblicato: 22.06.2016

Fonte: www.mtb.si