Jasmina Jelovšek se najbolje počuti v družbi Grmadarjev

Jasmina Jelovšek prihaja iz majhne kmetije v Dramljah na Štajerskem in je neizmerno hvaležna življenju. Trenutno živi v Ljubljani in se najbolje počuti v družbi Grmadarjev, s katerimi vsak četrtek odteče krog po Polhograjcih.

Pravi, da je njeno poslanstvo pomagati in osrečevati ljudi okoli sebe, če je le, oziroma kadar je to mogoče, saj je ob tem srečna tudi sama.

Njena življenjska filozofija je živeti vsak trenutek v vsej njegovi veličini, kot da je zadnji.

V življenju je najbolj ponosna na to, da je premagala hudo bolezen in si dovolila ter dala priložnost na novo zaživeti.

Po izobrazbi je politologinja in opravlja delo v pisarni, ki ji omogoča eksistenco. Bi pa raje zamenjala pisarniško delo z aktivnim delom v športu.

Ima partnerja, ki popolnoma razume, da je tek oziroma šport njen način življenja.

Poleg športnih aktivnosti gre rada pomagat domov na kmetijo, poleti veliko gobari in nabira zdravilna zelišča. Težko si namreč predstavlja življenje brez gibanja in narave.

Ob večerih in kadar lenari rada pogleda dober film. Ko so na sporedu velike kolesarske dirke, si skoraj vedno vzame čas za ogled prenosa. O kolesarstvu je tudi izjemno veliko dobro zapisanega, kar ji je v veselje prebirati. Glasba pa je tista, ki jo spremlja na vsakem koraku. Rada jo namreč posluša in še raje prepeva ter žvižga. Poleg športnih dogodkov rada obišče tu filharmonijo in stand-up dogodke.

Najbolj jo osrečujejo trenutki, ki jih preživi s fantom in trenutki, ki jih v popolnosti izkoristi za aktivno preživljanje prostega časa z dobro družbo v naravi. Tisti dodaten nasmeh na obraz pa ji vedno pričara njen kuža Medi, ki živi pri starših na Štajerskem in se jo vedno, ko ga obišče, neizmerno razveseli in izkaže tisto brezpogojno ljubezen, ki jo premorejo zgolj živali.

Jasmina, katere so tiste tri stvari v življenju, ki bi jih označila za najpomembnejše?

Vsaka stvar v življenju ima poseben pomen, prav gotovo pa bi izpostavila zdravje kot najpomembnejše. Če sem zdrava, lahko počnem vse. Iskrenost je tista, na kateri se gradijo odnosi in vzpostavlja zaupanje, kar mi v življenju pomeni veliko in v kar tudi sama dosti vlagam. Vse bivanje pa nedvomno ne bi imelo smisla, če ob meni ne bi bilo meni ljubih ljudi.

Kako običajno preživiš dan?

Pogosto in najraje začnem dan z jutranjim plavanjem, saj mi to da energijo za ves delovni dan, ki ga do popoldneva preživim v službi. Preostali prosti čas in vikende pa skušam preživeti čim bolj aktivno in v naravi.

Kakšna je tvoja tekaška zgodba?

S tekom sem pričela pred štirimi leti, v okviru triatlona. Po nesreči s kolesom sem začela več teči, najprej po ravnini in kdaj pa kdaj tudi v hrib, a je bil slednji zame preveč naporen. Po poškodbi pogačice, ko nisem mogla teči intervalov, se je porodila najbolj nora ideja, da bi šla na tek na Grintavec. Z veliko skepticizma sem tisti dan zagrizla v klanec, ki me je takoj v vsej svoji veličini kupil. V hribih se namreč počutim tako doma, tako svobodno, prelepo je tam zgoraj.

Kaj je tvoja motivacija za tek?

Kar zadeva športne aktivnosti, nikoli nisem imela težave z motivacijo, ker to preprosto rada počnem. Rad imam tek in občutek, da čas, ko nisem v pisarni, preživim kvalitetno na zraku, v naravi in dobri družbi. Nekoliko krize s tekom sem imela po Ljubljanskem maratonu, ko bi človek lahko rekel, da se mi je tek nekoliko »zameril«, takrat so mi bili v veliko oporo ljudje, ki so mi blizu.

Kako pogosto je tek na tvojem tedenskem urniku?

Tečem približno petkrat na teden.

Koliko kilometrov in višinskih metrov opraviš v povprečju tekom leta?

Svoje športno udejstvovanje bi težko dala v okvir kilometrov in višinskih metrov, te številke mi namreč ne pomenijo ničesar oziroma zelo malo. Prav tako kot rada hitro tečem kratke ravninske razdalje, so mi pri srcu dolge razgibane proge. Najbolj mi je namreč pomembno, da se imam fino.

Na kateri svoj oz. svoje športne dosežke si najbolj ponosna?

Ponosna sem na vsako tekmo, na kateri pridem skozi cilj. Mnenja sem namreč, da mi je s tem, da se lahko brez omejitev gibljem in počnem kar želim, dan privilegij, ki ga marsikdo nima.

Katera je tvoja najtežja tekaška preizkušnja?

Doslej so bile tri tekme, ki mi bodo ostale v spominu kot tiste, na katerih mi ni bilo lahko – tako fizično kot psihično. Kot najtežjo pa bi prav gotovo izpostavila lanski Ljubljanski maraton, ki sem ga žal zaključila z odhodom v cilj na 21km. A ne glede na razočaranje, ki sem ga takrat čutila v sebi, še danes pravim, da se je zgodilo z dobrim namenom in mi prineslo novo spoznanje o teku, sebi in ljudeh okoli sebe.

Katero je tvoje najlepše tekaško doživetje?

Vsaka tekma je posebna. Za ene takoj rečeš »nikoli več«, za druge spet »to je treba ponoviti«, so pa tudi tiste, ki jih pomnimo za vedno. Štafetna tekma v Italiji – Morbegno – je prav gotovo takšna. Odlično organizirana tekma, posebna trasa ter odlična tekaška družba, so jo namreč naredile nepozabno.

Imaš kaj težav s poškodbami?

Poškodbe so sestavni del športa, a sem telesu lahko hvaležna, da dobro sodelujeva tudi, kadar se pojavi kakšna neprijetna bolečina.

Kako poteka tvoja regeneracija po daljši tekaški preizkušnji?

Po daljših tekih plavam, kolesarim ali pa preprosto lenarim.

Kateri je tvoj najljubši tekaški krog, ki bi ga priporočala ostalim tekačem?

Moj najljubši krog je prav gotovo četrtkov tek po Polhograjcih – Tošč in Grmada. V najboljši družbi Grmadarjev.  Balzam za dušo in telo.

Katero organizirano tekaško preizkušnjo bi priporočala in zakaj?

Meni osebno so najljubše »majhne tekme«, kjer se nabere majhna skupinica tekaških, trailaških in ostalih športnih navdušencev. Organizatorji pa se potrudijo za vsakega tekača posebej. Tisti dan vsi skupaj živimo za to tekmo. Ena izmed takšnih je prav gotovo tudi 8ur Slivnice. Gre namreč za 8 ur, ki jih preživiš v najboljši možni družbi, v kateri ne manjka pozitivne energije.

Se ukvarjaš še s kakim športom poleg teka? Katerim?

Moja prva ljubezen je bil triatlon, preko katerega sem spoznala tudi tek. Rada počnem različne stvari oziroma čim več aktivnosti. Najraje plavam, veliko kolesarim, grem včasih v fitnes, se učim plezati, smučati in hodim v hribe.

Kako je po tvoji strani poskrbljeno za rekreativne tekače v Sloveniji?

Glede na razmah tekaških skupin in dogodkov menim, da lahko vsak rekreativni tekač v Sloveniji najde nekaj zase.

Kaj je tvoj največji cilj na športnem področju v letu 2018?

Življenje me je naučilo, da postavljanje ciljev ni najboljše, saj se lahko le-ti zelo hitro izjalovijo in prinesejo razočaranje. V zadnjih letih se odločam po trenutnem navdihu, tako bo tudi letos.

Kako vidiš nadaljevanje svoje športne poti?

Na svoji nadaljnji športni poti vidim predvsem veliko športnih užitkov, odkrivanja novih kotičkov za tek in kolesarjenje ter druženja s srčno dobrimi ljudmi, ki imajo radi šport. 

Kakšen pomen daješ prehrani v vsakdanjem življenju in ob športnih podvigih?

Zavedam se, da je prehrana izjemno pomemben dejavnik v življenju vsakega športnika, vendar sem ji do nedavnega sama dajala premajhen pomen.

Se ti zdi, da ti kaj manjka v življenju oz. bi kaj spremenil-a v načinu življenja?

V kolikor bi lahko zavrtela čas, bi šla študirat na Fakulteto za šport, a življenje je takšno kot se ponuja najboljše in takšnega ga je tudi treba sprejeti, zato trenutno ne bi spremenila ničesar. Imam vse.

Kje in kako se vidiš čez pet let?

Želja je veliko, tako na osebnem kot športnem področju, a je najbolje živeti ta trenutek in se prepustiti toku dogodkov.

Pubblicato: 08.03.2018

Fonte: Mojca Koligar