Nataša Robnik, državna rekorderka v teku na 12 in 24 ur

Nataša Robnik je energična, pozitivna, vztrajna, včasih tudi trmasta tekačica, ki je brez dlake na jeziku.

Prihaja iz manjše vasice Otemna v Šmartnem v Rožni dolini, vendar že večino svojega življenja živi v Celju.

Po poklicu je prometni tehnik. Svoje delo z veseljem opravlja že 23 let na Zavarovalnici Triglav, d.d., kjer je zaposlena kot strokovni sodelavec za škode ali po domače kot cenilka avtomobilskih škod.

Največjo težo v njenem življenju pa ima družina. Pravi, da o tem sploh ni debate. Poročena je že 18 let ter je mamica hčerki in sinu, ki bosta letos stara 14 oz. 17 let in na katera je zelo ponosna. Družina jo pri teku podpira oz. še več, že vrsto let uspešno usklajujejo družinske in športne dejavnosti, saj je tudi mož tekač, sin smučarski skakalec, hči pa je v 5. razredu baletne šole.

Pravi, da so včasih pravi čarodeji pri usklajevanju vseh obveznosti in da pogosto spremlja sina na tekmah v smučarskih skokih ter hčerko na baletni predstavi. Srečna je, ker ji je dana priložnost zares živeti življenje in ko vidi, da so vsi člani družine zdravi, zadovoljni in da vsak počne tisto kar mu je res všeč, ob tem pa se imajo radi.

Nasmeh na obraz ji privabi dober trening ali odlično odtečena tekma, pa tudi če ji tekma ne uspe, a se iz nje veliko nauči.  

Poleg družinskih in športnih aktivnosti obožuje sprehode s svojo psičko Ashe in se z veseljem udeleži dobrega koncerta v domačem okolju.

Glasbo posluša zgolj po radiu in nima najljubše zvrsti. Nikoli je tudi ne posluša med tekom oz. nasprotno, med tekom ji gre na živce. Rada prebere kakšno dobro knjigo ali pogleda dober film, vendar ji za to pogosto zmanjka časa. Zaradi vseh obveznosti, ki jih imajo v družini, si privoščijo morje in smučanje, potovanja pa so v sklopu njihovih športnih aktivnostih.

Nataša, kakšna je tvoja dnevna rutina?

V moj dan moram vriniti službo, družinske obveznosti, sprehod s psom in tek. V kakšnem zaporedju si sledijo obveznosti, pa je odvisno od vsakega dneva posebej.

Kakšna je tvoja tekaška zgodba?

V mladosti sem nekaj časa trenirala atletiko, a se mi v puberteti ni več zdela zanimiva, potem sem tekla občasno oz. zelo malo, vse do drugega poroda. Ko je bila hči stara 5 mesecev, sem ugotovila, da kilogrami z dojenjem ne gredo nikamor, zato sem začela s hojo in tekom.

Zakaj tečeš?

Ker uživam, da lahko premagujem in dvigujem lastne meje. Resnično se mi zdi fascinantno, kaj vse zmore človeško telo.

Kako pogosto je tek na tvojem tedenskem urniku?

5 - 6 krat tedensko.

Koliko kilometrov in višinskih metrov opraviš letno (v povprečju)?

Kilometri so odvisni od ciljev, ki si jih zastavim v tekmovalnem letu, višinskih metrov ne merim, pa čeprav jih na leto kar nekaj naredim.

Na kateri svoj oz. svoje športne dosežke si najbolj ponosna?

4. mesto na Spartathlonu, od lanskega leta pa sem tudi državna rekorderka v teku na 12 in 24 ur.

Katera je tvoja najtežja tekaška preizkušnja?

Spartathlon - 246 km dolg tek, iz Aten do Šparte v Grčiji.

Katero je tvoje najlepše tekaško doživetje?

Spartathlon 2015.

Imaš kaj težav s poškodbami?

Na srečo, ne. Z leti sem se naučila, da je pomembnejša kvaliteta kot kvantiteta pretečenih kilometrov.

Kakšen pomen daješ prehrani v vsakdanjem življenju in ob športnih podvigih?

Jesti poskušam čim bolj raznoliko in zdravo. Poskušala sem že raznimi načini prehranjevanja, kot so LCH, … vendar se to pri mojem treningu ne obnese, saj mi kmalu zmanjka energije. Že nekaj časa pa se trudim z načinom prehranjevanja Intermittent fasting (delni post), ker sem prepričana, da je koristen za moje zdravje.

Kako poteka tvoja regeneracija po daljši tekaški preizkušnji?

V 12-ih letih ultra tekov sem spoznala, da mi najbolj odgovarja, da nekaj časa ne tečem. Teči začnem šele takrat, ko tek zares pogrešam. Takrat vem, da sem spočita, tako fizično kot psihično.

Kateri je tvoj najljubši tekaški krog?

Najraje tečem ob Savinji.

Katero organizirano tekaško preizkušnjo bi priporočala in zakaj?

Sem ambasadorka Triglav Teka na Brdu pri Kranju, kjer tečete lahko na poslovnem, družinskem, otroškem teku in seveda na 10 in 21 km. Trasa je speljana znotraj parka in je res paša za oči, organizator pa poskrbi, da vse poteka kot mora na res vrhunskem nivoju.  

Kako je po tvojem mnenju poskrbljeno za rekreativne tekače v Sloveniji?

Če si rekreativni tekač, moraš sam poskrbeti zase, kajne? Lani ali predlani je bila ustanovljena Sekcija za cestni in rekreativni tek pri AZS.  Kako deluje ne vem, zato o izboljšavah in spremembah težko govorim. Sem pa vesela, da je s februarjem Slovenija postala polnopravna članica Mednarodne ultramaratonske zveze. To pa je za ultramaratonce velika pozitivna sprememba.

Kaj je tvoj največji cilj na športnem področju v letu 2018?

V mesecu maju se bom udeležila EP v teku na 24 ur, v septembru pa SP 100 km ali Spartathlon-a.

Kako vidiš nadaljevanje svoje športne poti?

Če bo zdravje in ne bo poškodb, bom tekmovalno tekla sigurno še v letu 2019,  za naprej bom pa še videla. Veliko je odvisno tudi od motivacije.

Foto: osebni arhiv Nataše Robnik

Pubblicato: 12.03.2018

Fonte: Mojca Koligar