Luka Rakuša je verigo poslal na Gorenjsko k svojemu nekaj let starejšemu kolegu iz dni dirkanja v krosu. Od devetdesetih je Rok Grilc z Gorenjske naredil cel krog preko štajerskega Ganesha teama nazaj v domači KK Završnica, z ekipo pa se udeležuje tudi gorske štafete Red Bull Dolomitenmann v Lienzu.

Rok Grilc

Vzdevek: nekaj jih je, Grilc, Griljo, Sanchez (vidim, da še ni pozabljen, hahaha, dobil od Rakuše in Moma), ostali neprimerni za javno objavo
Kraj: Studenčice
Starost: 37
Pripadnost klubu, podjetju, plemenu … : KK Završnica, Be-xtreme squad


Luka: Zdravo Sanchez, dolgo se nismo videli, kaj delaš?
Rok: Živijo. Res je, na žalost. Ja, takole nekako zgleda dan, služba, družina, dva majhna otroka, pol je pa že tema in zmanjka dneva, menda je pri ostalih kolegih z otroki zgodba zelo podobna. :) Dobro, da se dan počasi daljša. Rekreacija s čelno svetilko mi ni najbolj pri srcu.

Ko smo še dirkali, smo se vedno najbolj veselili afterjev po svetovnem ali evropskem prvenstvu, kateri ti je ostal najbolj v spominu in zakaj?
Nisi se mogel spomniti težjega vprašanja. :) Najkrajše bi odgovoril, če bi rekel vsi. Ampak, recimo, top 3, če grem po vrsti:

1. EP Nizozemska 2000. Po tekmi sva šla s Tomotom Hafnerjem v mesto preverit, če je za uničit kakšen hmeljev napitek, tam naletela na mladinske reprezentante Švice, ki so imeli enak namen. Med njimi tudi Florian Vogel, še sedaj eden top kroskantrijašev v world cupu. V zgodnjih jutranjih urah smo se skupaj vračali v hotel, kjer smo spali. Z dvema mladincema sva s Tomotom v kleti hotela potem še igrala namizni nogomet. To, da te Švicar prehiti na kolesu, se še sprijazniš, da pa namaha Slovenca v gostilniškem športu, nedopustno … :)

2. SP Španija 2000. Skoraj kompletna reprezentanca, kroskantrijaši in spustaši, nepozabno doživetje nočnega utripa v mestu Granada.

3. EP Avstrija, Gradec, mislim, da leta 2003: Tokrat najbrž najbolj pestro in zanimivo, spet združeni ekipi xco in dh :) Nekje na obrobju Gradca smo po dolgem pešačenju le našli eno beznico, kjer je stregla neka gospa, podobna Conchiti Wurst, le da z nekaj več mišic in brez brade. Nadaljevalo se je tako kot po navadi. Na koncu pri odhajanju smo menda poskrbeli, da raznašalcu časopisa zjutraj ni bilo treba na šiht, ampak peljat kolo na servis, pa še brez časopisa je ostal. Nazadnje še obisk modrih angelov za najpočasnejše pri odhajanju, verjetno zaradi kaljenja javnega reda in miru. Kako točno se je končalo, se ne spomnim. :)

Še voziš kaj kolo ali si čisto zaključil s kolesarstvom?
Po zaključku kariere v mtb sem potonil v 4-letni zimski spanec. Pol se je blo pa le treba mal sunit v rit. Nekaj me je pičlo, da sem začel malo več laufat, dosegel nekaj solidnih rezultatov na gorskih tekih, desetkah in maratonih. Zdaj je pa tudi tek bolj na minimumu, raje spet kakšna ura več na biciklu, so mi kolena bolj hvaležna.


Iz novejših časov, XC Leše 2016, foto prijavim.se

mtb.si: Tekmovalno si se razvijal v zlatih letih slovenskega krosa, ko smo imeli trojico kolesarjev pod svetovnim vrhom in v igri za nastop na olimpijskih igrah. Kako se spominjaš teh časov, teh vzornikov?
Rok: Res lepi časi, v Sloveniji smo vsi občudovali Drašlerja, Štrancarja in Golčerja, slednji je na SP v Areju davnega '99 osvojil 4. mesto med underji za imeni Marco Bui, Cadel Evans in Martino Fruet, če se ne motim. Nepredstavljivo takrat, mogoče danes še celo bolj, saj je kvaliteta in kvantiteta slovenskih tekmovalcev v svetovnem merilu in seveda na domačih tleh skozi leta vztrajno padala. V zadnjih letih je sicer bil kakšen soliden rezultat pri moških, hvala bogu pa nas rešujejo dekleta.

Misliš, da nam danes manjka takšnih, ki bi se opazno uvrščali v svetovnem pokalu in vlekli voz? Ali morda prihajajo?
Vsekakor. Želim si, da bi se tudi v mtb-ju, v krosu, tako kot na cesti v zadnjih letih, pojavili tekmovalci, ki bi na svetovnih pokalih dosegali vsaj uvrstitve med top 20, 30, tako kot včasih prej omenjena trojica. Podmladka je res kar nekaj, žalosti pa me, da se nadaljuje trend osipa v starejših kategorijah, ko bi mladinci še vseeno lahko trenirali in tekmovali, ampak že v tej kategoriji zadnja leta obupa preveč fantov. Ali pa pobegnejo na asfalt. Pohvala vsem klubom in trenerjem, ki se ukvarjajo z mlajšimi, tukaj se je naredilo res ogromno, manjka pa napredek v elitnih kategorijah. Podmladek je pomemben, ampak za razvoj tekmovalnega xco-ja, meni osebno res enega najlepših športov, se zgodba brez vrhunskih elitovcev zaključi. Naši tekmovalci so na žalost preveč odvisni le od sebe. Vemo, da se zatakne pri financah, večni problem. Kako pa ta problem začet reševat in ustvarit kakšnega top tekmovalca pa je že stvar druge debate.

Pred leti si še imel dirkaške prebliske med veterani, kaj pa zdaj?
Prejšnja leta sem še malo pomagal preganjat otroke v Završnici in okoliških terenih. Morda enkrat spet, ko doma zrasteta in se naučita bicikel furat. :) Pa je blo treba na kakšno dirko, malo zase, malo za vzpodbudo mlajšim. Kmalu pa spet spoznaš, da je premalo za dirkat, če se 2-3x na teden malo pelješ z biciklom. Pa ne, da bi imel ambicije po kakšnih višjih mestih, čeprav ob zadostnem in pravilnem treningu sama pridejo. Ampak, če si v formi, je trpljenje na tekmah sladko, v nasprotnem primeru pa en sam križev pot. Rekel bi še, da sem prestar, ampak ne morem. :) Če izpostavim samo kolega Tineta Zupana, Gregorja Mikliča in ostale stare borce, ki še vedno dirkajo z žarom v očeh … Kapo dol.


Še ena novodobna, XC Griči 2017, foto prijavim.se

mtb.si (standardna): Tvoj popoln dan na kolesu (kje, kaj, s kom)?
Rok: Pogrešam take dneve, saj se s kolegi, ki imamo vsi enak problem, pomanjkanje časa v naših letih, premalokrat dobimo za kakšno turo. Drugače pa po hribih v naši okolici, ki so res lepi, štart čim bolj zgodaj, obvezno mimo kakšne koče, kjer hladijo blondinke s peno na vrhu. Potem pa nadaljevanje v dolini, debata, če se pridruži še kakšna temna s peno na vrhu, tud super. :)
Včasih pa je za glavo spucat najbolje, če se sam malo spihaš.

Tvoj popoln dan brez kolesa?
Piknik na lep poletni dan z veliko dobre volje. Z domačimi in prijatelji, najboljš na domačem vrtu, da je zvečer postelja blizu.

Kaj bi počel, če ne bi nihče izumil gorskega kolesa?
Ker za športe z žogo nisem ravno talent, mogoče kakšen drug individualen šport, pri katerem se je treba fajn matrat.

Povej kaj o svojem najljubšem kolesu.
Ker sem iz tistih časov, bom še izpostavil bicikle od takrat. Sintesi x- Wing, fural leta 2000, in pa GT Zaskar, 2005. Mogoče malo nostalgije, drugače pa tisto, ko le nastaviš višino sedeža in si rečeš, to je to, kot ustvarjen zame. Lepo vodljiva kolesa za tiste čase, oba še alu okvir in, normalno, 26 col.
Letos pa prvič na 29 colah, ponovno na Scottu. Ko naredim vsaj 100 km pravega xco-ja, ga bom lahko ocenil.

Tvoje prvo kolo?
Rogov Kekec neke čudne oranžno-rjave barve, na začetku s koleščki.


Pa ena stara iz 2005, foto AD

Tvoj vzornik?
V naših časih sem navijal za Cadela Evansa, škoda, da je tudi on prehitro ušel na cesto. Čeprav je tam super nadgradil kariero.
V današnjih časih se moram pa na žalost ponovit, ampak to, kako ga leti troživka MVP … NENORMALNO. Navijam zanj.

Tvoj mladi obetavnež za prihodnost?
Z veseljem slišim, da so fantje iz KK Završnice pridni in zagnani, v zadnjem času menda nekateri zelo. Tako da upam, da jim uspe prebrodit vse psihološke in ostale najstniške krize in bojo fajtal tudi med elito. Kar pa je pri vsem najpomembneje, da bodo kasneje v življenju še vedno radi športali in se vsedli na kolo.
Aja, pa doma še 2 rasteta … :)

Najboljši nasvet, ki si ga kdaj dobil / ali nasvet, ki ga lahko daš drugim?
Nasvetov je že tako preveč na vsakem vogalu, zato naj bo ena v mojem stilu:
Pir ali krompir? A je to sploh vprašanje? Čeprav je res, da v življenju rabiš oboje.

Tvoj padec, ki si si ga najbolj zapomnil?
Na mtb ju kaj hujšega oz. omembe vrednega ni blo, mogoče sm bil preveč previden. Spomnim pa se nekaj padcev na cesti, večina na spolzkem asfaltu. Posledica vseh “ošmirglana” rit, strgani dresi in da nikoli nisem preveč maral trenirat na specialki.

Preberi še
Na verigi: Luka Rakuša
Na verigi - pravila in dosedanji izprašani
: 11.02.2020

Izvor: www.mtb.si