Tomaž Volčič, drugouvrščeni med posamezniki na prvi izvedbi trodnevne preizkušnje Trans-Dinara, nam je pripravil zgodbo iz dalmatinske “zagore”:

Večkrat sem poslušal zgodbe o gorskokolesarskih etapnih dirkah, ki so jih pripovedovali prijatelji, s katerimi si krajšamo ure na biciklu. A zaradi poškodbe kolena, ki sem jo staknil pred časom, sem željo po tej izkušnji vedno zatiral. Letos sta me Djakovca Srečko Križnič in Uroš Breški s svojim izjemnim rezultatom, zmago na več etapni dirki po Poljski-Sudety mtb challenge, prepričala, da se da s primerno pripravljenostjo marsikaj doseči. Tako se je rodila želja in dva meseca pred startom Trans Dinare sem imel poravnano startnino, ter s tem začel eno bolj zanimivih obdobji v moji kolesarski karieri.
 
Skrbno načrtovan plan treningov sva sestavila z izkušenim, nekdaj uspešnim cestnim kolesarjem Deanom Podgornikom. Približno se mi je sanjalo, kaj me lahko doleti v Dalmaciji, zato sem inspiracijo za treninge iskal na Krasu in v okoliških hribih nad dolino Soče. Priprave na tekmo so bile lepši del tega obdobja, saj sem se uspel že takrat osredotočati na tekmo in sem vanjo usmerjal vse ambicije ter motivacijo. To je bilo glavno, vedel sem, da “dol” ne grem zgolj za število, ampak da bom krojil razplet etap.

Trans Dinara ni zgolj etapna dirka. To je pokrajina, so mladi ljudje, predvsem pa kamen, ki je v tej skupnosti uspešno prispeval k temu, da so etape potekale nepredvidljivo. Trans Dinara so ljudje, je skupno druženje tekmovalcev po etapah, je spanje v zatohlih telovadnicah, zgodnje zbujanje in čakanje na zajtrk tik pred etapo, so lepe brhke Hrvatice, je teletina izpod peke po drugi etapi … Vse to krasi, vsaj zame, uspešno organizirano tekmo, ki jo je izvedlo par mladih Dalmatincev. Trans Dinara je pokrajina, surova prečudovita pokrajina, je obširno minsko polje, so črede ovc, je beg pred tornjaki - pastirskimi psi, ki jim uidejo le najhitrejši, je start etape v napačno smer, je spuščanje po brezpotjih, je narava, je iskanje sledi gum, pravih smeri, znakov, puščic, je flikanje gum, lomljenje menjalnikov, je Žuti kišobran iz zvočnika takoj po zadnji etapi, skratka je dan, ki ga imaš pred sabo, da prideš iz ene točke v drugo kar se da hitro.


Tri dni, tri etape in trije borci  

Prvo etapo smo začeli v Trilju. Precej hitro, v stilu eliminatorja, smo začeli 72 km dolgo progo z nekaj več kot 2000 m višinske razlike. Čeprav trasa ni zadovoljila mojih pričakovanj, saj sem si Dinaro predstavljal kot tehnično zahtevno z bolj razburljivimi kulisami okolja, je bila etapa zaradi začetnega zapleta precej naporna. Solo vožnja proti planini Kamašnici in lov neznanega tekmovalca, ki se je v začetnih kilometrih bolje orientiral in si že v uvodu priboril lepo prednost, sta bila v vetru in rahlem pršenju dežja dolgočasna. A nisem se pustil zmesti, niti takrat, ko je za mojo nogo lajal in hlastal bel tornjak, ki je uspešno branil teritorij svojega tropa ovac.

V svojem tempu sem pridobival na času iz kilometra v kilometer. Sprva sem bil prepričan, da sta pred mano Srečko in Uroš, ki sta v uvodni zmedi ubrala prosti slog in poskušala kar skozi zaraščeno gmajno izslediti progo. A med etapo sem dobil informacijo, da vodi Belgijec: “Onaj, koji je vozio Epic, ima 8 minuta prednosti.” Ta podatek sem rabil, da sem se mu do cilja približal zgolj na dve minuti in pol zaostanka. Uroš in Srečko žal nista imela sreče, saj jima je plane o dobri uvrstitvi prekrižala trikrat prebita guma, ki je Urošu zelo popestrila popoldne po etapi in ravno malo pred večerjo je defekt uspešno odpravil v eni izmed sinjskih vulkanizirnic.


Sobota: Od min do teletine

Naslednji dan, v soboto, je bila na sporedu 90 km dolga, najdaljša, najtežja in po besedah organizatorja najlepša etapa. Plan je bil nadomestiti zaostanek za vodilnim Wouterjem Cleppejem. Razmišljal sem o navezi s tretjeuvrščenim Švicarjem Vincentom Fluckom iz BMC-ja, da bi ga s skupnimi močmi na nek način izčrpala. Začetni asfaltiran vzpon na Dinarsko planoto je bil zame, kot bivšega cestaša, idealen teren za prvi test vzdržljivosti konkurence. Tako kot sem predvidel, smo ostali trije. A s prihodom na planoto so se proti Troglavu, najvišjemu vrhu Dinare, začele strme, a kratke, od dežja razrite rampe, na katerih se je Belgijec počutil kot doma in se v svojem ritmu odpeljal naprej proti novi zmagi naproti. S Fluckom sva lahko le od daleč sledila, koliko kucljev prednosti ima pred nama. Na vrhu pri koči, kjer je bil predviden obrat, sva za njim zaostajala par minut.

Šest kilometrov smo se morali vračat po isti poti, nakar smo skrenili desno in prvič sem začel uživati v čudovitih pogledih na pusto goloto Dinare. Zaostanek, ki sem si ga nabral, je to dopuščal, drugo mesto sem imel pod kontrolo in mogoče sva s Švicarjem prav zaradi tega zgrešila in se znašla sredi minskega polja na vrhu enega od številnih kucljev. Na čereh sem obstal in se ozrl okoli sebe. Dinara je bila na svojih robovih videti kot sloj valovitih kamnitih plošč, položenih ena na drugo. Dobil sem občutek, da slika, ki mi jo projicira oko, nima več 3D razsežnosti, saj se mi je kljub vijugam zdelo vse ravno. No, mladega Flucka sem uspel prepričati, da bo najbolje, če se vrneva po isti poti, od koder sva prišla, in bova tako najvarneje našla pot v dolino.

Spust ni bil klasičen, niti ne tehničen, še manj pa nevaren, a za roke dovolj zahteven, da si moral bit pozoren in v visoki travi gledati pod kolo, kje voziš. Spust je bil idealen za prebit gumo, zato Švicarju nisem mogel več slediti in sem ga raje pustil, da se brezglavo spušča v neznano. Čez par kilometrov sem ga dobil parkiranega v travi, kjer je zaradi defekta ravno snemal zadnji obroč iz kolesa. Spustu ni bilo konca in roke so krepko pekle, zato je spuščanje postalo vedno nevarnejše. Tveganje ni bilo smiselno, saj si na tej podlagi nisem želel padca. Prehod iz makadama na asfalt je spodbudil misli in po poti proti cilju v Vrliki sem koval nove plane za zadnjo tretjo etapo. Ko smo bili vsi v cilju, smo se Slovenci razpeljali do naših ležišč in že po poti je zadišalo po mesu izpod peke. Dobre pol kile teletine na osebo, pečen krompir z zeljem in čebulo, ter jajce na očke nam je vlilo novih, morda ključnih moči za zadnjo etapo, na kateri smo vsi trije Slovenci krojili razplet zadnjega dne.


Knin je naš!

Tretja etapa iz Vrlike in ciljem na kninski trdnjavi je bila na papirju najkrajša in najlažja v tej trilogiji. 50 km in nekaj manj kot 700 m višinske razlike je bilo ravno dovolj za zadnji dan. A izkazalo se je, da etapa na svoji predvideni trasi ponuja veliko več naravnih lepot, kot je bilo o tem na začetku sploh govora. Ne glede na to, da so nas na startu postavili na napačno stran startne črte in smo se čez 50 m ponovno vračali nazaj na start, je bila proga že od starta razgibana s kratkimi in strmimi vzponi.

Na prvih dveh sem Belgijca opazoval, na naslednjem pa mi je Srečko pripravil idealen teren za napad in to sem tudi izkoristil. Ostali smo trije, a v begu nisem imel interesa sodelovati, saj je šlo le preizkus, česa je vodilni sposoben. Kmalu smo bili ubežniki ujeti, v manjši skupinici smo se skupaj spustili v sotesko reke Krčiće. Fenomenalno! Sprašujem se, koliko lepot ima Hrvaška, o katerih ni bilo govora, kaj šele da bi bile kje opisane. Na koncu soteske smo peljali mimo čudovitih slapov in takoj zatem se je začel predzadnji, na začetku precej strm vzpon.

Srečko je bil ta dan izredno motiviran in spet je začel vzpon napadalno, Uroš nama je sledil, Wouterja pa v ozadju nisem opazil. Nekaj mi je dalo vedeti, naj prihranim malo moči, saj je bil vrh še daleč. Takrat je mimo udaril Belgijec, ki sem ga uspel pokriti in ga do vrha tudi precej izmučil. Spust sva začela sama in se tako vozila do cilja. Dal sem mu vedeti, da se bo moral za tretjo zmago močno potruditi. Ko sva prišla pod ciljni vzpon, ki je peljal na grajsko dvorišče, pa pravzaprav ne vem točno, od kje sta prišli vsa tista moč in volja, ki sta premagali zakisane mišice na nogah, da sem lahko skozi cilj prišel z dvignjenimi rokami. Da je bila zmaga še slajša, sta za popolno slovensko zmagoslavje v dvojicah poskrbela še Uroš in Srečko, ki sta skupaj z dvignjenima rokama prečila ciljno črto. Takoj za tem me je iz zvočnika streznil začetni ritem komada Žuti kišobran.


Preizkušnja z značajem

Za zaključek si bom sposodil Uroševe besede, ki jih je v svojem postu namenil prvi izvedbi Trans Dinare, saj sem mnenja, da tako tekmo lahko sodi samo izkušen tekmovalec kot je on, ki ima za sabo že par Cape Epicov. Sam pa lahko rečem, da sem se prišel na Dinaro borit in to mi je uspelo na najboljši možni način.
Po mnenju Uroša "ima dirka velik potencial, saj kamnite gore, reke in jezera nudijo čudovito kuliso in zahtevne terene. Prijetno vzdušje in dobra družba (hvala Srečko in Tomaž) mi bo ostala v čudovitem spominu. Glede na to, da je bila to prva izvedba te dirke, velja organizatorju oprostiti napakice, ki so se jim pripetile! Mogoče pa bo ta fleksibilnost in iznajdljivost ob majhnih presenečenjih dala tisti poseben karakter dirki! Skratka spet pester vikend s kolesarjenjem  in druženjem s poznanimi ter spoznavanjem novih bajkerskih obrazov, tako organizatorjev kot tekmovalcev!"

www.transdinara.com
Vrstni redi

Vse foto prekaljeni Cape Epic fotograf Denis Peroš.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

: 18.09.2014

Izvor: www.mtb.si